32. člen ZST-1

V okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 se ne preizkuša pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zato tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljaviti očitkov zoper sodno določeno vrednost spornega predmeta. Te bo lahko uveljavila kasneje, ko bo pridobila pravico do pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

Skladno s tarifno št. 1112 ZST-1 se višina sodne takse zniža na 1/3, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Pogoji za uporabo tarifne št. 1112 ZST-1 niso podani. Za njeno uporabo je namreč bistveno, da do umika tožbe pride pred izvedbo naroka, kar se v predmetni zadevi ni zgodilo.

Zoper določitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom dne 10. 2. 2023, ni bila dopustna pritožba (drugi odstavek 31. člena ZST-1), končni sklep, zoper katerega je možen ugovor tudi zoper določeno vrednost spornega predmeta, pa je, po stališču VSRS sklep o ustavitvi postopka kot končna odločba, v okviru katere je tovrstna pritožba dovoljena.

V procesni situaciji, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico k popravi in dopolnitvi tožbe zaradi opredelitve tožbenega zahtevka, je lahko tožba šele z dopolnitvijo oz. popravo postala popolna (108. člen, 180. člen ZPP). Šele tedaj je moglo postati jasno, kaj je predmet tožbe (in s tem predloga za izdajo začasne odredbe) in koliko znaša vrednost spornega predmeta (za posamezni zahtevek). Poziv sodišča k popravi tožbe je zato vplival na odmero sodne takse za postopek z začasno odredbo. Dokler ni jasno, kaj tožnica s tožbo uveljavlja in kolikšna je vrednost spora, odmera sodne takse za postopek z začasno odredbo (za zavarovanje enega od zahtevkov) ni mogoča.

Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.

V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se lahko sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta.

Povečanje višine zavarovane terjatve v tožbenem zahtevku hipotekarne tožbe, ki se po višini ujema z ocenjeno vrednostjo zastavnega predmeta pomeni spremembo vrednosti spornega predmeta zaradi razširitve tožbenega zahtevka, ki predstavlja podlago za odmero dodatne sodne takse.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1.

Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora - na takšno oceno pa se nato vežejo določene procesne posledice. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP. Iz (razširjenega) tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Za odmero takse ni odločilna vrednost skupnega premoženja, ampak vrednost spornega predmeta - realna ocena ekonomskega pomena spora. Iz postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje nedvomno lahko sklepalo, da je ekonomski pomen spora (oz. razširjenega zahtevka) tak, kot je višina terjatve, o kateri naj sodišče (poleg ostalega premoženja) odloči.

Če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela.

Taksna obveznost za postopek s spremenjeno tožbo nastane ob spremembi tožbe (prim. 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1).

Povišanje zahtevka, ki glasi na denarni znesek, ki pritožbeno neprerekano pomeni po sodišču prve stopnje tudi dovoljeno spremembo tožbe, pomeni razširitev tožbe in vpliva tudi na spremembo vrednosti spornega predmeta (člen 32/3 ZST-1).

Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je obravnavalo pritožbo tožeče stranke tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Ustavno skladna pa je razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, ZST-1, kot specialen predpis, v 31. členu prav tako nalaga sodišču korektivno dolžnost, da na primeren način preveri in določi pravo vrednost predmeta oziroma zahtevka. Na tak način ravna tudi sodišče na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna. Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo.

Taksna obveznost je v tem primeru nastala ob vložitvi tožbe v postopku IV Pg 2129/2019. Iz določil ZST-1 in ZPP ne izhaja, da bi ob razdružitvi postopka nastala v novih postopkih nova oziroma dodatna taksna obveznost tožeče stranke. Odločitev sodišča, da zadevo razdruži in ločeno obravnava posamezne zahtevke iz iste tožbe, zato nima kar avtomatsko za posledico plačilo dodatne sodne takse.

S postavitvijo dodatnih dveh zahtevkov se je tožbeni zahtevek vsebinsko spremenil, zato v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1 njuna postavitev vpliva na vrednost, ki je osnova za odmero sodne takse. Sodno takso za pritožbo je treba plačati posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi. Ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe se glede ugodnih učinkov za stranke ne razteza tudi na plačevanje sodnih taks. S pravilno določitvijo vrednosti spornega predmeta in nato pravilno odmero sodne takse pravica pritožnice do enakega varstva pravic ne more biti kršena zgolj zato, ker sodišče nasprotni stranki (napačno) ne bi odmerilo sodne takse za razširitev tožbe. Razmerje v zvezi s sodnimi taksami je namreč razmerje zgolj med posamezno stranko in Republiko Slovenijo, v katerem nasprotna stranka ni udeležena.

Korektivno dolžnost, da na primeren način preveri in določi pravo vrednost spornega predmeta oziroma (nedenarnega) zahtevka, sodišču nalagata tako ZPP kot tudi ZST-1. Na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP sporno vrednost presoja v primeru, če se zaradi očitno previsoke ali prenizko napovedane vrednosti spora zastavlja vprašanje stvarne pristojnosti, na podlagi 31. člena ZST-1 pa ukrepa, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, tako da nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse. Pomen tega postopka se za tožnika kaže v prenehanju učinkov zadevnih pogodb o prenosu poslovnih deležev družbe S. d.o.o. v razmerju do tožnika, in sicer v obsegu njegovih terjatev do družbe Š. d.o.o., ki znašajo najmanj 1.600.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno oceniti glede na višino tožnikovih terjatev do njegovega dolžnika Š. d.o.o., katerih poplačilo si dejansko želi zagotoviti s predmetno tožbo.

Tožnik s tožbo zaradi oškodovanja svojih upnikov izpodbija troje pravnih poslov; obenem zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, ki so bile predmet navedenih poslov. Ker so toženci v tej pravdi navadni materialni sosporniki, bi moral tožnik, upoštevaje drugi odstavek 41. člena ZPP, navesti vrednost spora posebej za vsak zahtevek, ki se nanaša na posameznega toženca.

Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da se postopek ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register začne z vložitvijo tožbe ter da gre nedvomno za pravdni postopek. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se pomen tega postopka za tožečo stranko kaže v obsegu razveljavitve oziroma ugotovitve ničnosti omenjenega sklepa skupščine tožene stranke, ki se nanaša na tožničino imetništvo 3.218 delnic tožene stranke, pri čemer je njihovo vrednost nedvomno možno izraziti v denarju.

Če ni v ZST-1 ali taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva. Obveznost plačila takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa nastane z vročitvijo odločbe, s katero je o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno, stranki. Odločanje sodišča pred izdajo plačilnega naloga samo po sebi ne pomeni, da je taksna obveznost, ki je nastala z vložitvijo tožbe, prenehala. Samo dejstvo, da sodišče o pritožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni odločilo v roku, ne pomeni, da zaradi tega obveznost plačila takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe z vročitvijo odločbe pritožniku ni nastala.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je razširitev tožbe v obravnavanem primeru narekovala ugotovitev nove vrednosti predmeta spora v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre pri dopolnitvi tožbe za povsem nov ugotovitveni zahtevek. Da gre pri tem zahtevku za zahtevek nepremoženjske narave pa ne pomeni, da tak zahtevek nima nobene vrednosti oziroma je njegova vrednost nič.