34.a člen ZST-1

V zapuščinskem postopku se vrednost nepremičnin ugotavlja na podlagi uradnih podatkov množičnega vrednotenja nepremičnin po GURS, razen če stranke predložijo dokaze, ki izkazujejo drugačno vrednost.

Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je toženka dolžna plačati sodno takso v 15 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora). Takšno opozorilo je skladno s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1. Če je zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog vložena pritožba, pa pritožba sama po sebi zadrži tek izpolnitvenega roka, saj ima suspenzivni učinek (prvi odstavek 364. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Izrek izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora) tako ni v nasprotju z razlogi (obrazložitvijo).

Za presojo (ne)pravočasnosti ugovora zoper plačilni nalog pritožbene navedbe glede nepravilnosti izdanega dodatnega sklepa o dedovanju niso pravno relevantne.

Prvi odstavek 6.b člena ZST-1 ureja domnevo pravočasnosti plačila sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev. Tako določa, da se pri plačilu sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka (6.b člen ZST-1). Ta določba ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po preteku 15-dnevnega roka, ampak varuje zgolj taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo.

Pri odmeri sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških je treba upoštevati obseg izpodbijanja stroškovne odločitve.

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po temelju, tako da jih je tožniku dolžna povrniti toženka. Ker v takšnem primeru odločitev ne vsebuje višine stroškov, ni mogoče izračunati takse po tarifni številki 3009 (40 % takse za postopek na prvi stopnji). V takšnem primeru je treba uporabiti tarifno številko 30010 (v zvezi z opombo 3e).

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Navedbe o vrednosti spornega predmeta, s katerimi pritožnik izpodbija odmero sodne takse, so torej dopustne (v primeru drugačnega stališča bi bila strankina pravica do pravnega sredstva zoper taksno odmero zgolj navidezna).

Pritožnik je že v ugovornem postopku obrazloženo nasprotoval taksni odmeri, ki temelji na vrednosti nepremičnine po podatkih GURS. V pritožbenem postopku je svojo tezo, da je dejanska vrednost nepremičnine nižja od vrednosti kot izhaja iz javno objavljenih podatkov, podkrepil s cenitvenim poročilom, iz katerega izhaja, da znaša vrednost nepremičnine, ki sodi v zapuščino, 523.276 EUR. V okoliščinah konkretnega primera, ko je dedič po pozivu zapuščinskega sodišča podal izjavo o vrednosti nepremičnine, ki pa nato pri taksni odmeri ni bila upoštevana, šteje pritožbeno sodišče podatek o (po cenilcu ocenjeni) vrednosti nepremičnine (523.276 EUR) za dopustno pritožbeno novoto.

V okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 se ne preizkuša pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zato tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljaviti očitkov zoper sodno določeno vrednost spornega predmeta. Te bo lahko uveljavila kasneje, ko bo pridobila pravico do pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

Pravočasnost pravnega sredstva je procesna predpostavka, ki jo sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja še pred njegovim vsebinskim obravnavanjem. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko se v vsebinsko presojo in s tem utemeljenost prepoznega ugovora ni spustilo. Pritožnik tudi s pritožbo ne more doseči vsebinske presoje sklepa, zoper katerega je prepozno ugovarjal. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.

Kadar sodišče prve stopnje izda nov plačilni nalog zaradi ugoditve strankinemu ugovoru zoper prvotni plačilni nalog, je strankino pravno sredstvo zoper novo odmerjeno sodno takso pritožba in ne ugovor. Pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, od česar je praviloma odvisna višina odmerjene sodne takse, se načeloma vedno upošteva le glavnica, brez vključevanja obresti.

Tožena stranka v pritožbi navaja zgolj, da izpodbija sklep v celoti, od predpisanih sestavin pritožbe (335. člen ZPP) pa ne navede pritožbenih razlogov. Takšna pritožba ni nepopolna, da bi jo bilo treba zavreči, pač pa pritožbeno sodišče v takem primeru preizkusi, ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Zakonsko domnevo o pravilni vročitvi je mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost vročilnice. Tožnica (pravna oseba) v predlogu za taksno oprostitev ni navedla in izkazala nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da denarnih sredstev na transakcijskem računu brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more porabiti v višini, ki bi zadostovala za plačilo sodne takse. Ob odsotnosti takih trditev in dokazov pa tožnica s predlogom za taksno oprostitev ne more uspeti.

Taksna oprostitev se nanaša na celotni postopek, v katerem je stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč. Prvemu tožencu je bila v tem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbeni postopek, zato je plačila sodnih taks že po samem zakonu oproščen in sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko preverjanje pogojev za taksne olajšave.

Predlog se zavrže. Plačilni nalog II DoR 185/2025-2 z dne 7. 5. 2025 se razveljavi.

ZST-1 ureja poseben razlog vrnitve v prejšnje stanje, in sicer če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz ZST-1. Skladno z ZST-1 v tem primeru ni pritožbe. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ureditev ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Po ZUS-1 pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. S sklepom o razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka ni onemogočen nadaljnji postopek, prav tako pa ZUS-1 ne določa, da bi bila zoper takšen sklep dovoljena posebna pritožba. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe.