243. člen ZZK-1

Za izločitveno tožbo in za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Tožnici pa imata le položaj upnic z obligacijsko pravico do izpolnitve darilne oz. prodajne pogodbe, katerih predmet je sporna nepremičnina.

Izhajajoč iz načela sorazmernosti, zaupanje nedobrovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja, ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih je tožničin pravni prednik izkazal, da je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, bi nižji sodišči, kot pravilno poudarja revizija, morali upoštevati, da so nanj, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnica je izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo.

Revizija se dopusti glede vprašanja "Ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, ki je ugodilo zahtevku po izbrisni tožbi, kljub dejstvu, da materialnopravna podlaga (zavezovalni pravni posel) zemljiškoknjižnega dovolila ni napačna ali nična?

Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13. Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica ban

Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo raz

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

Omejitev iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, da je vknjižbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe praviloma mogoče izbrisati le, če je bilo proti njej vloženo izredno pravno sredstvo in je bila odločba nato razveljavljena ali spremenjena, je mogoče preseči, kadar so podane izjemne okoliščine, ko je bila sodna odločba npr. izdana po aktivnem nepoštenem ravnanju stranke, ne pa v primeru, ko je tožnik sodeloval v postopku, v katerem je bila odločba izdana.

Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti.

V predmetnem postopku je bilo ključno vprašanje veljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom parcela 000/5 na ime petega toženca, ki je bilo odvisno le od vprašanja veljavnosti Prodajne pogodbe z dne 1. 4. 2021, ne pa tudi od veljavnosti zavezovalnega posla (sprejema ponudbe in odobritve posla), sklenjenega med tožnikom in prvimi štirimi toženci v letu 2015. Izvršitev sodbe P 13/2019 je postala nemogoča prav zaradi ravnanja tožencev, s predmetno tožbo pa je tožniku zagotovljeno pravno varstvo zoper takšno ravnanje (prim. četrti odstavek 243. člena ZZK-1) oziroma vzpostavitev takšnega ZK stanja, ki bo omogočilo izvršitev omenjene sodbe.

V interesu tožnice je, da bo odločitev o ugotovitvi lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice) učinkovala tudi zoper drugega upnika, ki je njeno izločitveno pravico prerekal. Za to pa mora imeti ta možnost sodelovanja v postopku. S tem je izkazan tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo (tudi) zoper drugega upnika. Tega potrjuje tudi napotitveni sklep stečajnega sodišča. Čeprav je na podlagi tega sklepa tožnica že vložila eno tožbo, ki je bila zavržena, in kljub poteku roka za vložitev tožbe skladno z izrekom tega sklepa, napotitveni sklep ni izgubil veljave. Že sam ZFPPIPP namreč predvideva situacijo, ko upnik zamudi rok za tožbo, s katero uveljavlja prerekano izločitveno pravico v pravdi (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), pri čemer ne določa potrebe po izdaji novega napotitvenega sklepa in ne izključuje pasivne legitimacije drugega upnika (drugi odstavek 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP).

Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih je vgrajeno v samo pogodbo, saj je na podlagi spornega pogodbenega pogoja breme valutnega tveganja v celoti preneseno na kreditojemalca. Četudi je bilo za obe pogodbeni stranki (enako) negotovo, kakšno bo gibanje tečaja, se je valutno tveganje lahko realiziralo le v korist ali škodo potrošnika, ne pa tudi banke (slednje je posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank, oziroma t. i. zaprtih deviznih pozicij). Navedeno pa skupaj z ugotovitvijo, da banka pojasnilne dolžnosti ni opravila z dolžno skrbnostjo, privede do zaključka, da v trenutku sklenitve kreditne pogodbe informacijski razkorak med pogodbenima strankama ni bil odpravljen.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik v času sklepanja sporne kreditne pogodbe ni bil v prirejenem položaju s toženko, saj je nastopal v vlogi potrošnika, banka kot finančna institucija pa mu je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz točke 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen. Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 20

Razpolagalni pravni posel veljaven šele, ko je zemljiškoknjižno dovolilo (pravilno/veljavno) overjeno.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.