263. člen ZPP

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-

Predlog se zavrne.

Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazpo

Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo. Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika ni substancirala. Ni namreč pojasnila, o čem naj bi ta izpovedoval. Navedla ni niti tega, da bi izpovedal glede vseh navedb tožene stranke, kot to zatrjuje v pritožbi, temveč ga je zgolj navedla med (ostalimi) dokaznimi predlogi v prvi pripravljalni vlogi. Ne drži, da tožena stranka navedenega ni bila dolžna pojasniti, ker je predlagala zaslišanje stranke in ne priče. Tudi zaslišanje stranke sodišče izvede na podlagi dokaznega predloga stranke, ki mora biti substanciran (236. člen v zvezi z 263. členom ZPP).

Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine treba. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine, nesprejemljivo ali smiselno. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

Po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje ni bilo ustrezno tolerantno, saj iz prepisa ne izhaja, prav tako pa ne izhaja iz dodatnega pojasnila prvostopenjskega sodišča, danega na zahtevo pritožbenega sodišča, da bi bil tožnik razburjen, nesramen, žaljiv ali da bi delo sodišča resneje oviral. Ker je tožnika med zaslišanjem zato neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, mu je odvzelo pravico do poštenega kontradiktornega postopka.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Tožnica je bila zaslišana na naroku 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

Dolžnica se je kot solastnica do ½ nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala na podlagi notarskega zapisa o razdelitvi skupnega premoženja. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala že po zaznambi sklepa o izvršbi in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi obširno ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe sklepa o izvršbi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje). Opisano stališče pa nikakor ne pomeni, da dolžnica takih navedb

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno pritožbo utemeljeno zavrglo. Podlago za tako odločitev je imelo v določbi 343. člena ZPP, kjer je določeno, da nedovoljeno pritožbo s sklepom zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je nedovoljena iz razloga, ker zoper sklep sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva. Kot to izhaja iz prvega odstavka 263. člena ZPP je namreč le zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če bi bilo v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Upoštevaje navedeno torej zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da ji je tožena stranka obljubljala plačilo celotnega dolga ter v dokaz navedenega predložila elektronska sporočila. Glede na navedeno se je na toženo stranko prevalilo procesno trditveno in dokazno breme, da se obljube plačil ne nanašajo na iztoževane terjatve (212. člen ZPP), ki pa mu ta ni zadostila. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj ta dokazni predlog ni bil substanciran. Tožena stranka ob dokaznem predlogu ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom naj se ga zasliši. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Ta člen velja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank (263. člen ZPP). Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika oziroma sklicevanje „kot doslej“ ne zadošča.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana. V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti r

Obe pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo, s tem ko izpostavljata, da obdolženec pred podajo izjave v pravdnem postopku ni bil poučen o tem, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Privilegij zoper samoobtožbo je ustavna kategorija iz 4. alineje 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Gre za splošno in mednarodno priznan standard, ki leži v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Domet privilegija se razteza na vse tiste postopke, v katerih se de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Izjave, ki so jih od osumljenca v okviru izvajanja svojih zakonskih pooblastil zbrali drugi organ

Predlagatelj je bil sicer s strani Geodetske uprave pozvan, da vloži predlog za sodno ureditev meje, ker se s predlagano mejo ni strinjal. Vendar zgolj okoliščina, da ni uspel dokazati močnejše pravice v postopku, ne pomeni, da je podana njegova krivda za nastanek spora o meji in da bi zato moral vse stroške postopka trpeti on. Pavšalen in nesubstanciran dokazni predlog predstavlja razlog za upravičeno zavrnitev dokaznega predloga.

Upnik je že v predlogu za izvršbo pojasnil, da dolžnik svojih obveznosti ni izpolnjeval, dodatno pa je glede na dolžnikove ugovorne navedbe v odgovoru na ugovor pojasnil, da dolžnik v februarju in marcu 2015 ter maju in juniju 2015 ni niti delno poravnal anuitet in da je bil tudi predhodno in v nadaljevanju vse do odstopa od pogodbe v zamudi s plačilom, kar vse izhaja tudi iz k predlogu za izvršbo priložene knjigovodske kartice prometa. S tem je upnik izkazal pogoje, ki mu omogočajo uresničitev odpoklicnega upravičenja oziroma odstop od pogodbe. Dolžnost navedbe dejstev in predložitve dokazov, na katere opira predlog za izvršbo, na upnika preide šele v primeru obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, zato je predložitev te dokumentacije v odgovoru na ugovor pravočasna. Vsak dokazni predlog mora biti substanciran, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Skladno z načelom stroge formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov sodišče izvršbe ne more dovoliti za več, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ni pa ovire, da je ne bi dovolilo za manj

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta prvi in drugi toženec nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, kar pomeni, da sta nerazdelno odgovorna tudi za stroške, prisojene tožeči stranki. Če sodišče najde pravno podlago, po kateri je tožbeni zahtevek utemeljen, njegova zavrnitev ni možna zgolj iz razloga, ker je bil postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina.