VSL sklep I Cp 1033/2015

Pritožba se zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Prvostopenjsko sodišče je v tej pravdni zadevi s sklepom 25. 11. 2014 odredilo začasno zavarovanje premoženja tako, da je prvotožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino – hotelsko enoto – apartma ... z oznako ... v prvem nadstropju stavbe ID 000, k. o. X, ID nepremičnine 000, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Prvotožencu je prepovedalo tudi razpolagati z zemljiškim pismom izstavljenim za zemljiški dolg v znesku 300.000,00 EUR vknjiženim 29. 6. 2012 na posameznem delu stavbe št. 18 v stavbi št. ... k. o. X (ID pravice / zaznambe 000) ter to zemljiško pismo komurkoli prenašati z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Vsakokratnemu imetniku zemljiškega pisma oziroma vsaki osebi, ki je po odredbi prvotožene stranke kot lastnika obremenjene nepremičnine, ali po odredbi morebitnih nadaljnjih imetnikov postala upravičeni imetnik zemljiškega pisma, je prepovedalo izplačilo zemljiškega dolga iz vrednosti obremenjene nepremičnine. Prvotožencu je še prepovedalo razpolagati z 49.650 vrednostnimi papirji – rednimi delnicami – z oznako I., izdajatelja I., d. d., na računu št. ..., z vpisom te prepovedi v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD Centralno klirinško depotni družbi, d. d., Ljubljana. Dolžniku prvotožene stranke gospodarski družbi O. d. o. o.,..., je prepovedalo poravnati terjatev v višini 691.200,00 EUR prvotoženi stranki. Prvotožencu pa je prepovedalo izterjati terjatev ali z njo razpolagati. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor prvotoženca proti taki odločitvi.

2Zoper sklep se pritožuje prvotožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila finančna preiskava opravljena nezakonito, zato sodišče njenih izsledkov ne sme uporabiti. Razlogi, ki kažejo na to, da je bila finančna preiskava nezakonita, so sledeči:

- Tožeča stranka je v postopku finančne preiskave nastopala kot oblastni organ, tožena pa je morala trpeti posege v njene temeljne pravice.

- Zaključno poročilo o finančni preiskavi sestavi ena izmed strank v postopku. Stališče, po katerem trditve ene izmed strank štejejo za resnične zato, ker je ta stranka državni organ in je trditve zapisala v listino, izdano v okviru njenih pooblastil, je v neskladju z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

- Tožeča stranka je v odredbi o finančni preiskavi le pavšalno navedla, da naj bi bilo premoženje toženih strank nesorazmerno glede na njihove zakonite dohodke. V isti odredbi je tožeča stranka policiji in DURS-u odredila zbiranje podatkov o premoženju, prijavljenih dohodkih in prirastu premoženja v preiskovalnem obdobju, s čimer naj bi se utemeljilo nesorazmerje med premoženjem in prihodki. Navedeno pomeni, da v času izdaje odredbe razlogi in zakonski pogoji, ki bi morali biti podlaga odredbi, sploh niso bili podani, niti niso bili podani zakonski pogoji za začetek finančne preiskave, določeni v 3. členu ZOPNI.

- V odredbi o začetku preiskave ni utemeljen pogoj, ki ga določa 1. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Državno tožilstvo ni obrazložilo in ni dokazno utemeljilo, ali so bili podani razlogi za sum, da je prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje.

- Obtožnica zoper prvega toženca je bila vložena 9. 5. 2014, kar je eno leto po izdaji odredbe za izvedbo finančne preiskave, zato v času izdaje odredbe za finančno preiskavo 21. 5. 2013 še niso bili podani razlogi za sum, da naj bi prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje.

3Po določilu 11. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku vezano na ugotovitve v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obdolženca, če gre za pravnomočno obsodilno sodbo. Napačno je stališče sodišča, da naj bi pravnomočna obtožnica predstavljala dokaz obstoja kaznivega dejanja. Obtožnica je listina, ki vsebuje trditve ene od strank v kazenskem postopku. S sklicevanjem na obtožnico lahko tožeča stranka izpolni le svoje trditveno breme, za izpolnitev dokaznega bremena pa mora predložiti konkretne dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje (odločba Up 171/01). Tega tožeča stranka ni storila. Dokazi, iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi prvotožena stranka storila očitana kazniva dejanja, ne izhajajo niti iz izpodbijanega sklepa, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Izpodbijana odločba ne vsebuje dokaznega sklepa, iz katerega bi bilo razvidno, katere dokaze je sodišče vpogledalo in katerih ni izvedlo. Stranke dokazne ocene ne morejo preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave se nanaša tudi na dokazni postopek. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, ampak šteje, da naj bi imela dokazila tožeče stranke močnejšo dokazno vrednost.

5Osemdnevni ugovorni rok toženi stranki ne omogoča, da bi lahko učinkovito izpodbila trditve o domnevnem nesorazmerju med prejemki in premoženjem. Državno tožilstvo je imelo na voljo daljše časovno obdobje in široka preiskovalna pooblastila. Glede na obsežnost zadeve je ugovorni rok prekratek in pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Predlaga, naj sodišče prekine postopek in prične postopek za oceno ustavnosti osemdnevnega zakonskega roka, določenega po ZKP in ZIZ zaradi neskladja s 25. členom Ustave.

6Ni izkazana nevarnost, da bi prvotožena stranka premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, uporabila za kriminalno dejavnost ali da bi ga skrila, odtujila, uničila ali kako drugače z njim razpolagala. S sklicevanjem na neka pretekla ravnanja, od katerih je minilo že več let, tožeča stranka ni zadostila trditveni podlagi in ni izpolnjen pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI.

7ZOPNI je v slovenski pravni red vpeljal sistem razširjene konfiskacije, v okviru katerega se lahko storilcu kaznivega dejanja zaseže ne le premoženje, ki ga je pridobil s kaznivim dejanjem in za katerega je bil pravnomočno obsojen, ampak tudi drugo premoženje, za katero ni izkazan zakonit izvor. Neustavnost predstavlja možnost, da se opravi odvzem premoženja zoper osebo, ki ni bila obsojena nobenega kaznivega dejanja, kar je v neskladju z domnevo nedolžnosti. Ustvarja se domneva, da je posameznik ravnal nezakonito, s čimer je prekršeno načelo pravne države. 27. člen Ustave zagotavlja domnevo nedolžnosti, ki je ni dovoljeno razveljaviti niti v vojnem ali izrednem stanju.

8Odvzem premoženja pomeni poseg v pravico do lastnine (33. člen Ustave) oziroma v pravico do mirnega uživanja premoženja (1. člen Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah). Dopustnost posegov je treba preverjati s pomočjo testa sorazmernosti. Odvzem premoženja ter začasno zavarovanje, ki ju ureja ZOPNI, ni izkazano neizogibno potreben za dosego ciljev, ki zakon postavlja. Slovenska kazenska zakonodaja omogoča odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi storilcu kaznivega dejanja ali drugemu pridobitelju. Po določilu 498.a člena ZKP pa je odvzem mogoč tudi v primeru, ko ni izrečena obsodilna sodba.

9Začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora se zoper prvega toženca uporablja časovno neomejeno. Časovna neomejenost ukrepa je sprejemljiva le izjemoma, kadar gre za najtežja kazniva dejanja.

10Skladno z ustavnopravnimi standardi ter standardi EKČP je treba vzpostaviti prepoved retroaktivnosti. Nedopustno je, da bi se odvzem premoženja nezakonitega izvora uporabil v zvezi z dejanjem, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo tega instituta za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred uveljavitvijo instituta. V skladu z drugim odstavkom 155. člena Ustave smejo imeti določbe zakona učinek za nazaj le, če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

11ZOPNI uveljavlja obrnjeno dokazno breme. Toženci morajo že v okviru začasnega zavarovanja dokazati zakonitost pridobitve premoženja. Taka prevalitev bremena je v neskladju z načelom pravne države zagotovljenim v 2. členu Ustave ter domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

12Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

13Pritožba ni utemeljena.

14V obravnavani pravdni zadevi tožeča stranka trdi, da je premoženje (nepremičnina, hotelska enota – apartma ... v prvem nadstropju v stavbi št. ..., oznaka ..., na naslovu … v izmeri 38,35 m2, ID znak 000 (ID 000), 49.650 vrednostnih papirjev z oznako I., izdajatelja I. d.d., in drugo premoženje prvotoženca v vrednosti 899.951,74 EUR) premoženje nezakonitega izvora. S tožbo pa zahteva, da se prvemu tožencu navedena nepremičnina ter vrednostni papirji odvzamejo in postanejo last Republike Slovenije ter se mu naloži plačilo 899.951,74 EUR z zamudnimi obrestmi. Predlagala je tudi, naj sodišče za navedeno premoženje odredi začasno zavarovanje, sodišče prve stopnje pa je njenemu predlogu ugodilo.

15Po določilu prvega odstavka 5. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora(1) je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike (tretji odstavek 5. člena ZOPNI). Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi začasno zavarovanje premoženja prvotoženca do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku. Sodišče je predlogu ugodilo, ugovor tožene stranke pa zavrnilo. Gre za zavarovalen ukrep, s katerim si tožeča stranka v primeru uspešnosti tožbe zagotovi realizacijo sodbe.

16V postopku začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora se smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja ZOPNI ter Zakona o izvršbi in zavarovanja(2). V določilu 20. člena ZOPNI so določeni pogoji začasnega zavarovanja:

- podani morajo biti utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil kataloško kaznivo dejanje v smislu ZOPNI,

- iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je obdolženec plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal oziroma ga je prenesel na povezane osebe,

- obstaja nevarnost, da bi lastnik sam ali preko drugih oseb to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem in

- da premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje po tem zakonu, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

17Prvostopenjsko sodišče je argumentirano in obširno obrazložilo, zakaj šteje, da so zakonsko določeni pogoji za začasno zavarovanje, podani. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema in dodaja.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj utemeljenega suma(3) storitve prvotoženi stranki očitanega kataloškega kaznivega dejanja. Pri tem se je oprlo na pravnomočno obtožnico Okrožnega sodišča v Kopru, s katero je prvi toženec obtožen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika(4). Pritožbeni očitki, da bi moralo prvostopenjsko sodišče samo preveriti, če so dejansko podani utemeljeni razlogi za sum, da je prvi toženec storil kataloško kaznivo dejanje, niso utemeljeni. Pritožba se smiselno sklicuje na določilo 14. člena Zakona o pravdnem postopku(5), ko je v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vendar citirano določilo ne daje pooblastila pravdnemu sodišču preverjati pravilnosti sodne odločitve v predkazenskem in kazenskem postopku, saj bi bilo to v nasprotju s prirejenostjo postopkov. Prvostopenjsko sodišče niti ni štelo, da naj bi pravnomočno obtožnica predstavljala dokaz obstoja kaznivega dejanja, kot očita pritožba. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kataloškega kaznivega dejanja (primerjaj 8. in 10. točko izpodbijanega sklepa). Odločba Ustavnega sodišča Up-171/01, na katero se prvi toženec sklicuje v pritožbi in do katere se je opredelilo v razlogih izpodbijanega sklepa tudi prvostopenjsko sodišče ter jo ocenilo kot nerelevantno, se nanaša na presojo obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja v času izdaje sklepa o priporu, ki je bil odrejen pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave. Gre za drugačno dejansko stanje in drugačno pravno problematiko, zato odločba za odločanje v tej zadevi ni upoštevna.

18Naslednji pogoj, ki ga določa zakon za zavarovanje premoženja, je nesorazmernost premoženja glede na prihodke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da iz podatkov finančne preiskave, katere izsledki so zajeti v zaključnem poročilu (A19) izhaja, da je v obdobju, za katerega je bila opravljena finančna preiskava, prvi toženec razpolagal s sredstvi, ki očitno presegajo dohodke, ki jih je kot zavezanec za davek prejel. Razkorak med dohodki in premoženjem za celotno obdobje finančne preiskave od 1. 1. 2002 do avgusta 2013 znaša 1.904.212,74 EUR. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala dejstva, ki potrjujejo domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, da gre za premoženje, ki ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, je pravilen. To domnevo bi tožena stranka lahko izpodbila z dokazom, da premoženje ni nezakonitega izvora, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da to toženi stranki ni uspelo (primerjaj 11. do 19. točko izpodbijanega sklepa). Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da predstavlja finančna preiskava s svojimi izsledki, zajetimi v zaključnem poročilu, javno listino, ki jo je v predpisani obliki, v mejah svoje pristojnosti, izdal državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je bilo poverjeno z zakonom in ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče svojih ugotovitev o očitnem nesorazmerju med zakonitimi dohodki prvotožene stranke in premoženjem, s katerim je ta v preiskovanem obdobju razpolagala, ni temeljilo zgolj na opravljeni finančni preiskavi, pač pa je ugotovilo, da je očitno nesorazmerje s stopnjo verjetnosti izkazano tudi z drugimi priloženimi listinskimi dokazi tožeče stranke (prodajna pogodba o nakupu nepremičnin, zemljiškoknjižni izpiski, dohodninske napovedi prvotožene stranke, podatke o prometu na njenih transakcijskih računih, izpiski iz registra motornih vozil in iz registra nematerializiranih vrednostnih papirjev (od A1 do A149). Pritožbeni očitek, da je štelo sodišče trditve tožene stranke o obstoju „očitnega nesorazmerja“ za resnične (samo) zato, ker je tožeča stranka državni organ in je trditve zapisala v listino v okviru svojih pooblastil, je zato neutemeljen.

19Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo uporabiti izsledkov finančne preiskave, saj je bila finančna preiskava opravljena nezakonito, ni utemeljena. Pritožbene navedbe, s katerimi prvotožena stranka utemeljuje nezakonitost finančne preiskave (navedbe, ki se nanašajo na odredbo o finančni preiskavi v povezavi z nezakonitostjo finančne preiskave), predstavljajo nedovoljene pritožbene trditve, glede katerih pritožba niti ne pojasni, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo.

20Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo obstoj nevarnosti, da bi lastnik sam, ali preko drugih oseb to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal tako, da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem. Tožeča stranka uveljavlja nedenarno terjatev(6). Poleg izkazane verjetnosti t.i. objektivne nevarnosti, ki jo je ugotovilo sodišče, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi, da je prvotožena stranka na ožje povezani osebi brezplačno prenesla določeno premoženje nezakonitega izvora in da je bil na nepremičnini last prvotožene stranke ustanovljen junija 2012 zemljiški dolg v času, ko je zoper njo že tekel prekazenski postopek, kar kaže na njen namen izogniti se kakršnemukoli zasegu. Višina zemljiškega dolga, glede na v tožbi navedeno vrednost nepremičnine, presega vrednost nepremičnine, na kateri je bil ustanovljen in bi bila neto vrednost nepremičnine v primeru realizacije zemljiškega dolga negativna. Poleg tega je prvotožena stranka od 1. 1. 2011 nezaposlena in ima zaradi neplačane obračunane davčne obveznosti v znesku 663.855,61 EUR po davčni odločbi davčni dolg tudi zavarovan s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino in rubežem terjatve do dolžnika O., d. o. o. Prvostopenjsko sodišče je tako poleg objektivne nevarnosti v smislu 272. člena ZIZ ugotovilo tudi, da je prvotožena stranka z aktivnim ravnanjem prispevala k obstoju nevarnosti (tretja alineja prvega odstavka 20. člena ZOPNI).

21Premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, ni predmet zavarovanja premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega (četrta alineja prvega odstavka 20. člena ZOPNI).

22Prvi toženec v pritožbi ponovno navaja, kot je navajal že v ugovornem postopku, da določila ZOPNI-ja kršijo nekatera določila Ustave RS. Na pritožbeno navedbo, da se krši načelo domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) je argumentirano odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Postopek po ZOPNI, za razliko od kazenskega postopka, ne teče zoper osebo, ampak poteka zoper premoženje. Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

23Prvi toženec v pritožbi vztraja pri svoji trditvi (ki jo je podal že v ugovornem postopku), da je ZOPNI uvedel sistem razširjene konfiskacije in je zato urejeno začasno zavarovanje v nasprotju s 27. členom Ustave ter Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na te očitke je obširno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v 25. točki izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče se na razloge sklicuje. Pritožba se sklicuje na institut odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem po KZ-1 oziroma odvzema predmetov po prvem odstavku 498. člena ZKP, ki pa po svoji naravi ne more doseči cilja in namena ZOPNI kot ga določa 2. člen tega zakona.

24Na pritožbeni očitek, da se z zatrjevanim posegom krši ustavna pravica do lastnine (33. člen Ustave RS) je že prvostopenjsko sodišče obširno in argumentirano odgovorilo (27. točka obrazložitve sklepa). Ustavna pravica do osebne lastnine se lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico. Nezakonito pridobljeno premoženje ne more biti predmet varovanja lastninske pravice njegovega imetnika. Varstvo lastninske pravice, ki je pridobljena na nepošten način, ne more biti absolutno, ampak je vanj moč poseči na podlagi pooblastila tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, ki določa, da so lahko človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Ta pa v 67. členu določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Način pridobitve lastninske pravice prvega toženca pa je v nasprotju z navedeno ustavno določbo.

25Po določilu 57. člena ZOPNI se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Prva tožena stranka v pritožbi očita, da se dopušča odvzem premoženja v zvezi z dejanjem, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo tega instituta in za premoženje, ki ga je posameznik dobil pred uveljavitvijo tega instituta. Po določilu drugega odstavka 155. člena Ustave lahko določi samo zakon, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Iz navedbe, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990 (prvi odstavek 57. člena ZOPNI) izhaja, da se je zakonodajalec zavedal retroaktivne veljave. Namen ZOPNI je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (2. člen ZOPNI). Tako tudi iz namena zakona izhaja, da je treba ustavno jamstvo lastnine iz 33. člena Ustave RS obravnavati skupaj z določilom 67. člena Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Do varovanja zasebne lastnine je tako upravičena le tista lastnina, ki je bila pridobljena v skladu s predpisi. S tem pa so izkazani tudi pogoji za dopustno retroaktivnost.

26Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil izrečen ukrep zavarovanja časovno neomejen. Iz izreka sklepa s 25. novembra 2014, s katerim je sodišče odredilo začasno zavarovanje premoženja, izhaja, da se odredi začasno zavarovanje premoženja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku (II. točka izreka). Ukrep zavarovanja ima torej časovno omejeno veljavo.

27Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je 8-dnevni rok za ugovor prekratek za uveljavljanje pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Gre za postopek začasnega zavarovanja, kjer je načelo hitrosti eno od temeljnih načel postopka. Določeno je tako v 11. členu ZIZ kot tudi v 29. členu ZOPNI. Zakon določa 8-dnevni rok tudi za razpis naroka, za odločitev o predlogu kot tudi za odločitev o pravnih sredstvih (prvi odstavek 28. člena ZOPNI). Poleg tega gre za rok, ki se nanaša na ugovor zoper začasno zavarovanje in ne na rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o glavni stvari.

28Prvotožena stranka v pritožbi napada tudi dokazno oceno oziroma neobstoj dokaznega sklepa ter problematizira uveljavljeno obrnjeno dokazno breme. Pravila o dokaznem bremenu določa ZOPNI v 27. členu, ko pravi, da tožeča stranka v pravdnem postopku navaja dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah zakona. Tožena stranka lahko izpodbija domnevo iz drugega odstavka 5. člena zakona, če dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora, domnevo iz 6. člena pa, če dokaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Prevalitev dokaznega bremena sama po sebi ni v neskladju z načelom pravne države, zagotovljenim v 2. členu Ustave RS, kot zatrjuje pritožba. Tudi Obligacijski zakonik v 131. členu določa obrnjeno dokazno breme. Določbo o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena določa tudi Konvencija Združenih narodov proti korupciji, ki jo je naša država ratificirala z Zakonom o ratifikaciji konvencije ZNP pri korupciji(7). Prvotoženi stranki ni onemogočeno, da bi enakopravno sodelovala v postopku in izpodbijala vzpostavljeno domnevo o obstoju premoženja nezakonitega izvora z vsemi dokaznimi sredstvi, glede katerih so vsi udeleženci v postopku obravnavani enako. Tožena stranka se ima možnost do vseh trditev in dokazov tožeče stranke opredeliti in odgovoriti ter navajati dejstva, ki so ji v korist ter dokaze, ki jih potrjujejo. Stranka, ki nosi dokazno breme, bo morala ne glede na pravno domnevo, dokazati svojo trditev o pravno pomembnem dejstvu, vendar jo bo lažje dokazala. V tej fazi postopka gre za začasno zavarovanje, torej za postopek glede katerega velja nižji dokazni standard. V tej fazi postopka je bilo s stopnjo verjetnosti izkazano, da gre za premoženje, ki ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, prvotoženi stranki pa zaenkrat ni uspelo ovreči verjetnosti domneve o nezakonitosti premoženja (tretji odstavek 27. člena ZOPNI).

29Iz obrazložitve sklepa izhaja, katere dokaze je sodišče upoštevalo in kako jih je ocenjevalo in katerih ni izvedlo. Pritožbeni očitki, da se izpodbijanega sklepa v tej luči ne da preizkusiti, so zato neutemeljeni.

30Po oceni pritožbenega sodišča je tako pritožba prvega toženca neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in izpodbijani del sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 91/2011 ter 25/2014, v nadaljevanju ZOPNI.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 51/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (3): in ne le utemeljenih razlogov za sum, kot to zahteva določilo prvega odstavka 20. člena ZOPNI.

Op. št. (4): Uradni list RS št. 23/99 in naslednji, v nadaljevanju KZ.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (6): Prvotožena stranka se glede ugotovljenega očitnega nesorazmerja, ki predstavlja njeno potrošnjo in se ne odraža v povečanju njenega fizičnega premoženja v znesku 899.951,74 EUR ter se ji naloži v plačilo, v ugovoru ni opredelila, tako da je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze tožeče stranke v predlogu za odreditev začasnega zavarovanja in štelo za verjetno izkazano očitno nesorazmerje (primerjaj 20. točko obrazložitve sklepa).

Op. št. (7): Uradni list RS, št. 22/2008.