240. člen KZ

Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati. Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno. V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem prim

Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita. Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja. Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu. Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice

Enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ki je veljal v kritičnem času, je predstavljala uporaba lažne poslovne listine kot resnične. Pojem uporabe takšne listine se interpretira kot njeno dajanje v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami. Za uresničitev tega zakonskega znaka torej zadošča izročitev drugi fizični ali pravni osebi, saj je že na ta način listina spravljena v poslovni promet. Seveda pa se mora ob tem storilec zavedati lažnosti listine. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice zgolj sprejetje priznanja krivde katerega izmed soobdolžencev ne predstavlja zadostnega razloga, ki bi vzbujal dvom v nepristrankost sodnika v poznejšem postopku zoper obdolženca, ki krivde ni priznal. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se sodišče prve stopnje, ki je sprejelo priznanja krivde soobsojencev A. P., M. J. ter T. G., moralo zaradi tega izločiti. Tudi identičen opis kaznivega dejanja, za katerega so soobsojenci priznali krivdo, še ne more voditi v zaključek, da je na ta način sodnica sodišča prve stopnje

Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. a

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

Postopek za odvzem premoženja ni dejanje kazenskega pregona, temveč gre za poseben ukrep sui generis, ki ima procesno pravni značaj, za katerega je v obravnavani zadevi značilno, da ne razpolagamo s pravnomočno sodbo, s katero bi bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-94), kljub temu pa je na podlagi listinskih dokazov ter upoštevaje zagovor obdolženca očitno, da denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj, za katere je bil obdolženec pravnomočno obsojen v Republiki Franciji. Čeprav zakon roka v drugem odstavku 498.a člena ZKP izrecno ne določa, je državni tožilec pri vložitvi predloga kljub temu omejen in vezan s pogoji, ki jih določa 1. točka prvega odstavka 498.a člena ZKP in drugi odstavek 498.a člena ZKP ter z drugimi procesnimi odločitvami, zato ne gre za pravno praznino oziroma primer, kot to poskuša prepričati pritožba, da bi lahko državni tožilec kadarkoli podal predlog po 498.a členu ZKP. V konkretnem primeru je za ugotavljanje obstoja pogojev iz 1. prvega odstavka 498.a člena ZKP bil odločilen pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženca v Republiki Franciji ter izvedba p

Sklicevanje na predhodno ustaljeno prakso protipravnosti ne izključuje. Že toženkina specifikacija izkazuje, da javna sredstva niso bila porabljena za namene opravljanja tožničine dejavnosti. Številna darila ob vsaki priložnosti - bodisi učencem bodisi zaposlenim ali zunanjim sodelavcem - razne ugodnosti sodelujočim ob izvajanju izvenšolskih dejavnosti, pogostitve na sestankih, raznih srečanjih in piknikih, kar izpostavlja tudi prvo sodišče, ne kažejo le na neskrbno in negospodarno toženkino ravnanje, marveč niti niso v povezavi s tožničino dejavnostjo. Tožnica je v kazenskem postopku vložila premoženjskopravni zahtevek, kar narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja.

V obravnavani zadevi je bilo potrebno uporabiti kazenski zakon, veljaven v času, ko naj bi bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno, torej upoštevati določilo člena 111/I-4 KZ, glede relativnega zastaranja kazenskega pregona, ki je v obravnavani zadevi nastopilo dne 11. 6. 2012. Tako je relativno zastaranje kazenskega pregona nastopilo že pred odločitvijo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz člena 372/3 ZKP, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe obdolženega in kar uveljavljata tudi oba zagovornika.

Ne gre za navidezni stek zaradi razmerja konsumpcije, saj kaznivo dejanje davčne zatajitve ni iste vrste kot ponarejanja ali uničenja poslovnih listin ali kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja. Izvršitveni obliki obeh kaznivih dejanj sta različni. Zakonski znaki obeh kaznivih dejanj so različni, kaznivo dejanje zatajitve davčnih obveznosti je mogoče storiti tudi na drugačen način, ne le s predložitvijo ponarejenih poslovnih listin in pri kaznivem dejanju ponareditve poslovnih listin storilec ne zasleduje tega, da bi dosegel neko premoženjsko korist oziroma se izognil plačilu davčnih obveznosti, ki jih je dolžan plačati. Če dopolnilna norma nadomešča del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (če bi šlo za opis dejstev), mora biti v opisu dejanja jasno označena. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis dejanja jasen in so v njem opisana vsa odločilna dejstva se presoja po tem, ali so opisani znaki kaznivega dejanja, ki so navedeni v blanketni in dopolnilni normi.

Pritožbene navedbe, da so dnevi v katerih toženka tožniku očita izostanek oziroma manjše število opravljenih ur v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebovani oziroma pokriti že s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne predstavljajo navajanja novih dejstev in predlaganje novih dokazov iz 337. člena ZPP. V zvezi z očitkom evidentiranja tožnikove prisotnosti oziroma neresničnimi podatki pri tem je treba kot izhodišče za presojo upoštevati predvsem položaj tožnika kot predsednika uprave toženke. Glede delovnega časa (in ostalih opravil v zvezi s tem) tožnik ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega. Zaradi tega se zastavlja vprašanje, ali so imele evidence sploh nek poseben pomen in tožnikovo pavšalno podpisovanje evidentiranja ur (kot izhaja iz dosedanjega postopka), ki jih je izvajala podrejena delavka, sploh lahko predstavlja kršitev njegovih pogodbenih obveznosti oziroma, ali v tem primeru sploh lahko govorimo o tožnikovem naklepnem ravnanju, dodatno tudi v povezavi z očitki kršitev, ki naj bi imela celo znake več kaznivih dejanj.

Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.

V konkretni zadevi izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov: zbrani podatki so se nanašali na točno določeno osebo, točno določeno časovno obdobje in na točno določeno komunikacijsko sredstvo – mobilni telefon (osredotočenost ukrepa), v času izdaje odredbe za ukrep po 149b. členu ZKP in pridobitve podatkov pa so že obstajali utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obsojenec z že znanimi in s še neznanimi sostorilci izvršil kazniva dejanja zatajitve finančnih obveznosti in ponarejanja listin.

Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega. Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).

V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Postopek po ZOPNI, za razliko od kazenskega postopka, ne teče zoper osebo, ampak poteka zoper premoženje. Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Finančna preiskava s svojimi izsledki, zajetimi v zaključnem poročilu, predstavlja javno listino, ki jo je v predpisani obliki, v mejah svoje pristojnosti, izdal državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je bilo poverjeno z zakonom in ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 224. člena ZPP).

Vprašanje, ali je v obtožbi opisano dejanje kaznivo dejanje, v kolikor so napačno navedeni blanketni (dopolni) predpisi, je odvisno od tega, ali so v konkretnem opisu navedeni znaki blanketnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo. Zato sama navedba napačne blanketne norme ne pomeni, da očitano dejanje nima v opisu vseh znakov kaznivega dejanja.

V primeru navideznega idealnega steka zaradi razmerja inkluzije se ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih, ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja konkretno ravnanje storilca. Obsojenec je s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh kaznivih dejanj oziroma uresničil dve prepovedani posledici; spravil je v promet lažno listino in si pridobil protipravno premoženjsko korist.

Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1) 1 . Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo,

Pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije - privilegij zoper samoobdolžitev je dana le fizičnim ne pa tudi pravnim osebam, zato se tudi določba četrtega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku ne nanaša na pravne osebe.

O navideznem steku med kaznivim dejanjem zlorabe položaja in ponareditve poslovnih listin zaradi razmerja inkluzije (ne pa konzumpcije) bi bilo mogoče govoriti le ob obsodbi obsojenca za obe v obtožnici očitani mu kaznivi dejanji.

Način izvršitve kaznivega dejanja obdolženca je v izreku sodbe jasno in razumljivo opisan, kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ponareditev poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ ne zahtevata navedbe obdolženčeve vloge oziroma funkcije v podjetju.