3. člen ZOPNI

Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.

Vprašanje, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju nesorazmernosti, je pravne narave; nanj mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Za začetek postopka finančne preiskave po ZOPNI ni pomembno, ali je kataloško kaznivo dejanje v povezavi s premoženjem, ki se odvzema, niti ni pomembno, ali je bilo očitano dejanje sploh storjeno. Tožnica se je, upoštevaje zakonsko domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, v pravdi smela sklicevati na izid finančne preiskave, medtem ko bi moral toženec dokazati, da je sporno premoženje pridobil iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Sodišče prve stopnje zato ni nedopustno prevalilo dokaznega bremena na toženca, potem ko je tožnici uspelo dokazati domnevno bazo (očitano nesorazmerje med toženčevim premoženjem in dohodki). Toženec bi se lahko izognil odvzemu premoženja, če bi z gotovostjo dokazal, da je kupnino plačal s sredstvi, ki jih je pridobil pred 29. 11. 2011, torej s premoženjem, na katerega se domneva njegovega nezakonitega izvora iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI ne razteza. Po vsebini gre za pobotnico, ki je po 296. členu OZ namenjena dolžniku, ki je izpolnil svojo obveznost. Toženec ni pojasnil, z

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlag

Obsodba za kataloško kaznivo dejanje ni eden od zakonskih pogojev za uvedbo finančne preiskave ali za odvzem premoženja po pravilih ZOPNI. Očitek na stopnji verjetnosti razlogov za sum, da je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje, je le sprožilec postopka finančne preiskave. Če ta očitek kasneje odpade oziroma se izkaže za neutemeljenega, to ni ovira, da se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po pravilih ZOPNI ne bi mogel nadaljevati in dokončati. Zavrženje kazenske ovadbe, pravnomočna ustavitev kazenskega postopka ali izdaja oprostilne sodbe torej na izid postopka po pravilih ZOPNI nimajo nobenega vpliva. Zakonska ureditev, ki kot edini pogoj za odvzem premoženja, določa njegovo očitno nesorazmerje glede na neto prihodke njegovega imetnika, bi lahko bila ustavno sporna, vendar se Vrhovnemu sodišču s tem vprašanjem v obravnavani zadevi ni bilo treba ukvarjati.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja. Glede na to, da KZ-1 kot prag kaznivosti določa pridobitev velike premoženjske koristi, tj. več kot 50.000 EUR, in da ZOPNI dovoljuje izvedbo finančne preiskave šele, ko vrednost domnevno nezakonito pridobljenega premoženja presega 50.000 EUR, je razumno domnevati, da se neplačilo davka nanaša na premoženje, ki izvira iz nezakonite dejavnosti. Pravilen je pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, ampak je skladno tudi z njegovim namenom, tj. ugotoviti razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. Upoštev