11. člen ZPP

V tej zadevi je bil postopek prekinjen do odločitve SEU. To je o podanem predlogu za predhodno odločanje že odločilo, zato je sodišče z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se postopek nadaljuje. Pritožba zoper opisano ugotovitev, ki se sklada z izpolnitvijo pogoja za nadaljevanje postopka, kakor je bil določen v sklepu o prekinitvi, je očitno neutemeljena, nasprotuje načelom 11. člena ZPP in zato ne terja dodatnega odgovora.

Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa. Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov. Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo. Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka

Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2008 v razmerju do denarnega zahtevka za plačilo 16.265,28 EUR predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Je torej prejudicialnega pomena. Zahtevka je mogoče obravnavati le skupaj, ne glede na isto(vrstno) oziroma različno dejansko ali pravno podlago. Odločitev sodišča prve stopnje, da iz svoje pristojnosti izvzame le odločanje o denarnem zahtevku, medtem ko kljub temu odloča o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe, iz katere denarni zahtevek izvira, je zmotna.

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo ekonomičnosti postopka, ko je odločilo, da bo o vseh zahtevkih v predmetni zadevi izvedlo enoten dokazni postopek in izdalo eno sodbo. Enotna izvedba postopka v primeru, ko je vložena ena tožba z več zahtevki, je pravilo, ki služi temu, da se postopek izvede najhitreje in s čim manjšimi stroški.

Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člena ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Tako 113.a člen ZS kot pravila ZPP, ki urejajo prekinitev postopka, se nanašajo na postopek kot celoto. Predmet postopka je z vložitvijo tožbe in postavitvijo zahtevkov opredelil tožnik. Presoja o tem, ali bo o vseh zahtevkih odločilo z eno odločbo ali o posameznih zahtevkih izdalo delno sodbo, je v domeni sodišča (314. člen ZPP). Eno izmed vodil v tej presoji je tudi načelo ekonomičnosti postopka, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člen ZS podana tudi podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Sosporniška intervencija je urejena za primere, ko bi imel intevenient, če bi bil tožen, položaj enotnega sosopornika, in sicer zato, ker vsi enotni sosporniki niso vedno nujni sposporniki. Ravno za tak primer gre. Pritožnik ni tožena stranka, kar je v dispoziciji tožnice. Ker pa se bo, kot rečeno, sodna odločba nanašala na njega, saj je avtor članka, katerega odstranitev se zahteva in za katerega se terja opravičilo zaradi zatrjevane neresničnosti in posega v tožničine pravice, mora imeti možnost v postopku sodelovati na toženi strani kot njen intervenient.

Zlorabo je mogoče očitati le, če se oseba zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. Zloraba procesnih pravic je namreč najhujša oblika nevestnega uveljavljanja procesnih pravic. Kadar gre za očitek zlorabe procesne pravice, mora sodišče ustrezno obrazložiti, kako se izraža škodovalni namen oziroma kaj je tisto, zaradi katerega se sicer dopustno postopanje spremeni v zlorabo pravice.

Z namenom zagotavljanja nepristranskosti pri odločanju o kaznovanju je zakonodajalec v tretjem odstavku 109. člena ZPP predvidel, da razpravljajoči sodnik poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Nezadovoljstvo in nestrinjanje stranke s procesnimi in materialnopravnimi odločitvami sodišča ne pomeni razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Ker navaja toženec v novem predlogu za prenos krajevne pristojnosti enake razloge, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo, o tem ni mogoče znova odločati. Takšno, nekritično vlaganje istovrstnih predlogov, neposredno pred izvedbo razpisanega naroka, zavlačuje in otežuje postopek. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a najbolj učinkovito sredstvo je v rokah sodišča prve stopnje. To lahko predlog zavrže tudi sámo.

Okoliščina bivanja na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča nesorazmerno obremenjujoče za nasprotnega udeleženca ali sodišče. V obravnavani zadevi je prevoz potreben v vsakem primeru. Pri tem ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj. To velja še toliko bolj, ko okoliščine konkretnega primera ne kažejo na to, da nasprotni udeleženec ne bi bil psihofizično sposoben opraviti poti na sodišče.

Ob odločanju o delegaciji pristojnosti je treba imeti pred očmi vse okoliščine posameznega primera. Glede na slovenske razmere ne gre za zelo majhni sodišči, kar bi sicer pri razumnemu zunanjemu opazovalcu in v očeh javnosti lahko ustvarilo vtis o pristranskosti vseh sodnikov sodišča. Malo verjetno je, da bi prav vsi, to je skupno 16 sodnikov in 89 zaposlenih, med seboj sodelovalo ali prijateljevalo. Tega predlog niti ne zatrjuje. Ob tem je treba upoštevati tudi položaj upnice, ki je zaposlena na drugem sodišču in ni sodnica (ni funkcionarka v pomenu nosilke sodne veje oblasti), naravo zadeve (ne gre za občutljivo zadevo, temveč za izterjavo zelo nizkega zneska) ter dejstvo, da je predlog za delegacijo podalo sodišče samo in ne eden od udeležencev postopka. Ob odločanju po 67. členu ZPP je namreč pomembno tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopanja (11. člen ZPP) ter s tem zagotavljanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS)

Po presoji pritožbenega sodišča so razlogi, ki jih je pooblaščenec navedel kot razlog zamude, opravičljivi in utemeljeni. Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da je pooblaščenec 16. 9. 2024 zaprosil za preložitev naroka in napovedal vložitev obsežnejše pripravljalne vloge, ki pa je zaradi nepričakovanih osebnih in zdravstvenih okoliščin ni mogel vložiti v obljubljenem roku. Če teh okoliščin ne bi bilo, bi bila vloga po vsej verjetnosti vložena že naslednji dan, torej na dan razpisanega naroka 17. 9. 2024. Predloženi dokazi jasno potrjujejo, da je bila vložitev pripravljalne vloge šele 22. 10. 2024 posledica opravičljivih razlogov in ne namernega zavlačevanja postopka ali zlorabe procesnih pravic. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izrek denarne kazni po tretjem odstavku 11. člena ZPP, saj se sankcija lahko izreče le, če je ravnanje stranke ali njenega pooblaščenca zavestno in namenjeno oviranju postopka. V obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni mogoče ugotoviti. Ravnanje pooblaščenca je bila posledica nepredvidenih okoliščin, ne pa namerne opustitve ali zlorabe procesnih pravic. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izha

Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen OZ).

Pravilo iz drugega odstavka 62. člena ZIZ in njegova takšna razlaga, da mora "dolžnik" uveljavljati dogovor o pristojnosti najpozneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, razen če ne pozna sporne terjatve, ni skladno z zahtevami, ki jih za učinkovitost varstva pravic postavlja pravo EU.

Navedbe nasprotnega udeleženca, s katerimi utemeljuje svoj predlog, odražajo predvsem njegovo nestrinjanje z načinom vodenja postopka. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da nezadovoljstvo in nestrinjanje stranke s procesnimi in materialnopravnimi odločitvami sodišča ne pomeni razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.