11. člen ZIZ

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ali da bo ta nastala oziroma verjetnosti, da je bila pravica kršena ali da grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, ni podala ustreznih trditev in dokazov. Navedla je zgolj, da je že v tožbi pojasnila, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, kar je sam izrecno priznal, in da je kršil obveznost varstva poslovne skrivnosti, za kar je predložila ustrezne dokaze, ter da se v izogib podvajanju navedb v celoti sklicuje na že navedeno. Takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji zgolj na pavšalnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s tožbo), oziroma ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežne tožbe, ki po mnenju tožnice utemeljujejo verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

Postopek za izdajo začasne odredbe je poseben in samostojen postopek. Zaradi tega ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. V aneksu k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi sta stranki določili prepoved opravljanja ali sodelovanja v dejavnosti, ki je oziroma bi lahko bila konkurenčna dejavnosti delodajalca in pri kateri bi toženec izkoriščal svoja poslovna znanja in zveze, ki jih je pridobil pri delu ali v zvezi z delom pri tožnici. Sodno varstvo je v predlogu za začasno odredbo nedopustno uveljavljano širše od dogovorjene prepovedi, saj tožnica zahteva, da toženec prekine in se do 5. 10. 2025 vzdrži sodelovanja pri opravljanju (vsakršne) dejavnosti družbe A., torej ne le sodelovanja pri opravljanju tožnici konkurenčne dejavnosti, pri katerem bi toženec izkoriščal pri njej pridobljena poslovna znanja in zveze. Ker ni bil ugotovljen že obstoj pogoja iz prve

Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZpotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne. Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.

V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne. V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomest

Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne. Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bi

Tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Dejstvo, da do vknjižbe tožničine lastninske pravice ni prišlo, ni odločilno. Prvi toženec je posest na podarjeni nepremičnini v celoti prepustil tožnici. Tožnica je nato posest nemoteno izvajala kot lastnica in je na tej podlagi v nepremičnino vlagala. Z izgradnjo nove hiše se je uresničil bistveni razlog daritve. Ustna darilna pogodba je bila v pretežni meri že izpolnjena. Realizirana darilna pogodba je zato kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za darovalca (prvega toženca) zavezujoča.

ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocen

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo. S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).

Razlogi na strani nasprotne udeleženke, ki so terjali začasno zaupanje otrok v varstvo in vzgojo predlagatelju, ne narekujejo tako izjemnega ukrepa, kot je prepoved vsakršnih osebnih stikov otrok z njo, pa tudi ne ukrepa stikov pod nadzorom. Preprečitvi nadaljnjih kontaktov deklice z maminim partnerjem sta začasno namenjena sklep sodišča o prepovedih, izrečenih maminemu partnerju po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, in odločitev sodišča o začasnem nadzoru CSD nad izvajanjem starševske skrbi nasprotne udeleženke nad otroki. Ukrepa prepovedi stikov otrok z mamo oz. stikov pod nadzorom zato zaenkrat ne prideta v poštev. Tako kot ostale začasne odredbe v družinskih zadevah se tudi začasna odredba o preživljanju otrok izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Predlagatelj ni opredelil, koliko znašajo nujni (ne potrebni, kot to velja za končno odločitev) stroški preživljanja otrok, niti ni trdil da bo njihovo preživljanje brez predlagane začasne odredbe ogroženo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za začasno odpravo obveznosti plačila preživnine, ki jo je predlagatelj po obstoječem izvršilnem naslovu dolžan plačevati nasprotni udeleženki. Ob svoj

Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja, in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka na podlagi navedene zakonske določbe je torej pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne. Če je odgovor pozitiven, pa je nato v dispoziciji sodišča, ali bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, ali pa bo postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku. Pri tem se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu področju zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Neutemelj

V postopku zavarovanja z začasno odredbo sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva, kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.

Sodišče druge stopnje ne deli mnenja pritožbe o ustavni neskladnosti citirane določbe. Posledično zavrača dolžnost sodišča, da sproži postopek presoje pred ustavnim sodiščem. Izvršilni postopek je namenjen prisilnemu poplačilu upnikove terjatve in sodišče mora v njem postopati hitro (11. člen ZIZ). V primeru, ko je izvršba neuspešna, hkrati pa upnik ve, da dolžnik dalj časa ne bo pridobil sredstev, je na mestu, da se tak postopek zaključi. Upravičena je zato zakonska omejitev odloga na eno leto in izključitev ponovnega predloga, z izjemo predloga podanega znotraj dovoljenega odloga. Odlog izvršbe je namenjen temu, da upnik odloži izvršbo za krajše obdobje, če pričakuje, da bo dolžnik v tem obdobju pridobil sredstva, ne pa podaljševanju postopka v nedogled.

Prvi odstavek 192. člena ZIZ res določa, da sodišče o izročitvi nepremičnine kupcu odloči po izdaji sklepa o domiku in po položitvi kupnine, vendar pa to še ne pomeni, da obeh sklepov ni mogoče izdati hkrati, na isti dan. ZIZ namreč ne določa časovnega obdobja oziroma razmika, ki bi moral preteči med izdajo obeh sklepov, vmesna visečnost med obema sklepoma pa je potrebna predvsem zato, da kupec, ki mu je nepremičnina domaknjena, lahko plača kupnino oziroma, da se v vmesnem času razčistijo vprašanja v zvezi s kupnino (morebitna oprostitev plačila kupnine, določitev primernega roka za plačilo kupnine ...). V predmetni zadevi je kupec kupnino plačal naslednji dan po opravljeni dražbi, to je pred izdajo sklepa o domiku, zato odločanje o teh vprašanjih in s tem povezano čakanje ni bilo potrebno. Dodati pa je še treba, da je tudi sicer sklep sodišče sklep o izročitvi nepremičnine kupcu glede na obliko izreka izpodbijanega sklepa po vrstnem redu izdalo po izdaji sklepa o domiku, kot to predvideva ZIZ. Sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine odloči, da se izbrišejo tiste pravice in bremena, za katere je to določeno s sklepom o domiku. Sodišče je odločilo, da se izbriše pravice i

Res prvi odstavek 192. člena ZIZ določa, da sodišče o izročitvi nepremičnine kupcu odloči po izdaji sklepa o domiku in po položitvi kupnine, vendar pa to ne pomeni, da obeh sklepov ni mogoče izdati hkrati, na isti dan. Sodišče dolžniku ni vročilo svojih pisanj in pisanj drugega najugodnejšega ponudnika med postopanjem po tretjem odstavku 191. člena ZIZ, ko se torej po tem, ko najugodnejši ponudnik ne plača kupnine, na upnikov predlog k položitvi kupnine pozove naslednjega najugodnejšega ponudnika. ZIZ vročanja teh pisanj dolžniku niti ne predpisuje, poleg tega pa se dolžnikov položaj v takih primerih sam po sebi v ničemer ne spreminja – dolžnikova nepremičnina je še vedno prodana z namenom poplačila njegove obveznosti, spremeni se le kupec, ki se mu nepremičnina domakne in nato izroči. Na dolžniku je zato breme, da pojasni in konkretizira, kako je nevročitev teh pisanj vplivala na njegov položaj in možnost uveljavljanja njegovih pravic v smislu, da mora ob uveljavljanju take kršitve opredeljeno povedati, kaj bi uveljavljal v morebitni izjasnitvi do pisanj sodišča in naslednjega najugodnejšega ponudnika in predvsem, ali in kako bi njegove navedbe vplivale na izpodbijano odl

Upnikova neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu opustitve podaje odgovora na ugovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Ob prenehanju glavne obveznosti v primeru, ko ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, pravna podlaga za zadrževanje varščine odpade. Ravno to sta zatrjevala dolžnika, torej da upnica ni imela podlage za zadržanje varščine in da sta zato svojo obveznost iz naslova neplačanih najemnin ob zaključku najemne pogodbe pobotala s svojo terjatvijo do upnice iz naslova plačane varščine. Takega pobota noben predpis ne preprečuje ali omejuje, prav tako tak pobot ni v nasprotju z namenom vplačila varščine in je materialnopravno napačen zaključek, da najemnina iz varščine ne more biti poplačana. Glede na to, da je po neprerekanih navedbah dolžnikov plačevanje stroškov med strankama potekalo glede na dejansko porabo (kar izvršilni naslov tudi omogoča), glede na to, da upnica v predlogu za izvršbo izterjevanih stroškov po višini ni konkreti

Prenos poslovnega deleža od odsvojitelja na pridobitelja je izvršen z izvedbo razpolagalnega pravnega posla, tj. s pogodbo o prenosu poslovnega deleža, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, po določbi tretjega odstavka 481. člena ZGD. Vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register ni predpostavka za začetek učinkovanja tega prenosa in torej vpis tega prenosa v sodni register nima oblikovalnih učinkov. 482. člen ZGD-1 ureja položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža v razmerju do družbe. Ureja torej (le) notranja (to je korporacijska) razmerja med družbo in njenimi družbeniki.

Regulacijska oziroma ureditvena začasna odredba je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda. S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval zadržanje učinkovanja začasnega ukrepa starešine (prepoved lova na vso divjad) do pravnomočnega zaključka disciplinskega postopka. Namen predlagane začasne odredbe je nedvomno začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, na način, da se pravno razmerje začasno vrne v stanje, kot je bilo pred izdajo ukrepa prepovedi izvajanja lova. Upnik je s svojimi navedbami ponudil zadostno trditveno podlago glede pogoja obstoja terjatve oziroma protipravnosti dolžnikovega ravnanja v postopku izrekanja začasnega ukrepa prepovedi lova ter posledičnega

Posledično je pritožbeno nesporno tudi, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetnem postopku zavarovanja z začasno odredbo predstavlja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in sveta z dne 10. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba).