10. člen ZOPNI

Predlog se zavrne.

Pri odrejanju zavarovanja sodišče ne presoja izvora premoženja, temveč samo preverja, ali je obseg zavarovanja sorazmeren z verjetnim obsegom nezakonito pridobljenega premoženja.

Vprašanje, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju nesorazmernosti, je pravne narave; nanj mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Za začetek postopka finančne preiskave po ZOPNI ni pomembno, ali je kataloško kaznivo dejanje v povezavi s premoženjem, ki se odvzema, niti ni pomembno, ali je bilo očitano dejanje sploh storjeno. Tožnica se je, upoštevaje zakonsko domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, v pravdi smela sklicevati na izid finančne preiskave, medtem ko bi moral toženec dokazati, da je sporno premoženje pridobil iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Sodišče prve stopnje zato ni nedopustno prevalilo dokaznega bremena na toženca, potem ko je tožnici uspelo dokazati domnevno bazo (očitano nesorazmerje med toženčevim premoženjem in dohodki). Toženec bi se lahko izognil odvzemu premoženja, če bi z gotovostjo dokazal, da je kupnino plačal s sredstvi, ki jih je pridobil pred 29. 11. 2011, torej s premoženjem, na katerega se domneva njegovega nezakonitega izvora iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI ne razteza. Po vsebini gre za pobotnico, ki je po 296. členu OZ namenjena dolžniku, ki je izpolnil svojo obveznost. Toženec ni pojasnil, z

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti. Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka - izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi. Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja.

Obsodba za kataloško kaznivo dejanje ni eden od zakonskih pogojev za uvedbo finančne preiskave ali za odvzem premoženja po pravilih ZOPNI. Očitek na stopnji verjetnosti razlogov za sum, da je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje, je le sprožilec postopka finančne preiskave. Če ta očitek kasneje odpade oziroma se izkaže za neutemeljenega, to ni ovira, da se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po pravilih ZOPNI ne bi mogel nadaljevati in dokončati. Zavrženje kazenske ovadbe, pravnomočna ustavitev kazenskega postopka ali izdaja oprostilne sodbe torej na izid postopka po pravilih ZOPNI nimajo nobenega vpliva. Zakonska ureditev, ki kot edini pogoj za odvzem premoženja, določa njegovo očitno nesorazmerje glede na neto prihodke njegovega imetnika, bi lahko bila ustavno sporna, vendar se Vrhovnemu sodišču s tem vprašanjem v obravnavani zadevi ni bilo treba ukvarjati.

Tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, je toženec nujno tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Pomembno pa je predvsem to, da prvi toženec niti ni dokazal, da je vse to počel s premoženjem zakonitega izvora. Iz določil ZOPNI ne izhaja, da bi bilo dopustno tožbo vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi, temveč se tožba vloži zoper lastnika. Toženka je dokazala, da je za nakup nepremičnin najela kredit pri banki, prav tako ga je najela za opremo lokalov. To premoženje samo po sebi torej ne more biti premoženje nezakonitega izvora. Obroke po kreditnih pogodbah pa je lahko plačala iz premoženja nezakonitega izvora.

Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI je ukrep, ki se lahko izreče tudi brez obsodilne kazenske sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema.

Nobenega razumnega razloga ni, da državni tožilec ne bi smel odrediti finančne preiskave na lastno pobudo, če v okviru svojega dela ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo iz prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Določba drugega odstavka 10. člena, po kateri lahko predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum poda policija, Davčna uprava RS, Carinska uprava RS (sedaj Finančna uprava RS), Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad RS za preprečevanje pranja denarja pove le, kdo so lahko upravičeni predlagatelji finančne preiskave. Za presojo (ne)sorazmerja med višino oziroma vrednostjo premoženja, ki ga ima preiskovana oseba in višino dohodkov (zmanjšanih za plačane davke in prispevke) torej ni relevantno, kdaj je preiskovana oseba navedeno premoženje pridobila, ampak zgolj dejstvo, da ga v času finančne preiskave ima ali ga je imela in ali je iz dohodkov v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, plačala ustrezne davke in prispevke. Zato je za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nezakonitosti izvora premoženja prvotožene stranke po tretjem odstavku 27. člena ZOPNI potreben dokaz, da premoženje ni nezakonitega izvora oziroma dokaz, da je za premoženje

Določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja. Glede na to, da KZ-1 kot prag kaznivosti določa pridobitev velike premoženjske koristi, tj. več kot 50.000 EUR, in da ZOPNI dovoljuje izvedbo finančne preiskave šele, ko vrednost domnevno nezakonito pridobljenega premoženja presega 50.000 EUR, je razumno domnevati, da se neplačilo davka nanaša na premoženje, ki izvira iz nezakonite dejavnosti. Pravilen je pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, ampak je skladno tudi z njegovim namenom, tj. ugotoviti razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. Upoštev

Ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do razlogov za zavrženje tožbe v delu glede zahtevka za ugotovitev kršitve ustavnih pravic pritožnice v konkretnem primeru dejanja tožene stranke (FURS), ki naj bi v letu 2012 nezakonito in s kršitvijo ustavnih pravic pridobivala podatke tožnice od banke ..., in ker tudi iz njegovega stališča, da ima pritožnica za varstvo svojih ustavnih pravic v zvezi z izpodbijanimi akti in dejanji, nastalimi v okviru izvedbe finančne preiskave, zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI (točki 13. in 14 obrazložitve), ni mogoče sklepati, da se navedeno nanaša tudi na to tožbeno zahtevo, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep deloma razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Po oceni pritožbenega sodišča pa je tožnici zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo za

Napačno je stališče, da so odredbe o finančni preiskavi in zaključno poročilo, izdanih po določbah ZOPNI, problematični zaradi svojega neposrednega učinka, torej sami po sebi. To postanejo zaradi posrednih učinkov, to je posledic, nastalih na njihovi podlagi (začetek pravdnega postopka in uporaba v finančni preiskavi dobljenih dokazov). Tožnici je zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.

Postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče in personam, torej proti konkretni osebi, poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti. Zakonodajalec se nedvomno zaveda retroaktivne veljave, saj je navedel, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Iz 2. člena ZOPNI izhaja namen zakona. Ta je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Tudi iz tega določila jasno izhaja, da ustavnega jamstva lastn