366. člen ZPP

Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojn

Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Izvedenec je ravnal v okviru naloge, kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom, ter v okviru dokaznega predloga same tožene stranke. Njegova metoda, ki temelji na primerjavi tahografskih izpisov in obračunanih ur, zato ni neustrezna, temveč neposredno sledi trditvam in dokaznim predlogom tožene stranke.

Upravitelj mora ravnati v postopku v skladu s pravnomočnimi sklepi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razdelitev posebnih razdelitvenih mas. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Upravitelju in tudi vsem, ki se poklicno udeležujejo zakonsko urejenih postopkov, je kakšna od variant te opredelitve znana (158. člen Ustave Republike Slovenije), saj vsa procesna dejanja v teh postopkih tako ali drugače težijo k pravnomočnosti. Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja. Pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Zaradi vztrajnega nasprotovanja upravitelja, ki ne spoštuje pravnomočnih sklepov sodišča prve stopnje, je porušeno zaupanje v strokovnost in delo upravitelja, kar je razlog za njegovo razrešitev.

Po določbi druge povedi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu s to določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega se lahko pritožba zoper sklep vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Na podlagi prvega in drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev. Če je poslana priporočeno po pošti ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

V Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ni podlage za dvakratno priznanje nagrade za študij iste dokumentacije, ki je bila izvedencem že priznana ob izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. Navedeno pa ne velja za del spisa, ki je na novo nastal v obdobju od izdelave osnovnega izvedenskega mnenja. Ker izvedenci naložene dopolnitve izvedenskega mnenja niso mogli izdelati brez študija novih listin v spisu, jim pripada nagrada za študij spisa v obsegu novega gradiva.

Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno. Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.

ZOAIS je prisilni predpis, ki ureja poslovanje alternativnih investicijskih skladov (AIS). Po prvem odstavku 5. člena se AIS lahko v Republiki Sloveniji oblikuje kot alternativni vzajemni sklad ali ustanovi kot investicijska družba ali specialna komanditna družba. Izjema za poslovanje AIS je določena le v tretjem in četrtem odstavku 235. člena ZOAIS, ki določa, da če je AIS oblikovan za določen čas sedmih oziroma petih let, mu zakon dovoljuje poslovanje po obstoječih aktih. Dolžnik bi moral biti tudi vpisan v register AIS pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Če ne pride do uskladitve AIS v skladu z ZOAIS, je upravljavec, ki zastopa dolžnika po 9. členu ZUAIS, v skladu z drugim odstavkom 235. člena ZOAIS dolžan začeti postopek likvidacije AIS. Če upravljavec AIS ne začne postopka likvidacije, je podan razlog iz petega odstavka 235. člena ZOAIS, torej postopek prisilne likvidacije po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZFPPIPP, ki jo izvede sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi obvestila ATVP.

Po 242. členu ZPP je priča na naroku pravočasno priglasila stroške izgubljenega zaslužka, sodišče pa je zgolj na zapisnik postavilo rok, v katerem naj delodajalec predloži specifikacijo in dokazilo, ni pa priče oziroma delodajalca obvestilo o posledicah, če ta ne bo do roka izstavil stroškov refundacije. Tako pritožnik ni bil obveščen o roku, ki naj bi ga postavilo sodišče prve stopnje, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (366. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru odločanja o ugovoru presojati navedbe dolžnika, da je hipoteka v materialnopravnem smislu ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka. Hipoteka s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve namreč ne preneha že sama zase oziroma po samem zakonu, temveč je potreben še njen izbris iz zemljiške knjige. Dolžnik sicer pravilno poudarja, da je sam v razmerju do upnika le realni in ne tudi osebni dolžnik. Upniku torej dolžnik ni dolžan plačati uveljavljane terjatve, temveč le jamči zanjo z zastavljeno nepremičnino. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, ki ga iz navedenega dejstva izpelje dolžnik, da zato določbe 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja terjatve, ki velja za poroka, ni mogoče uporabiti tudi za realnega dolžnika. Položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) sta si namreč v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino. S pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika zato pride tudi do pretrganja zast

Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen. Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Pritožbo, ki jo v imenu psihiatrične bolnišnice vloži oseba, ki ni njen zakoniti zastopnik niti pooblaščenec z opravljenim pravniškim državnim izpitom, sodišče kot nedovoljeno zavrže.

Tožena stranka v pritožbi navaja zgolj, da izpodbija sklep v celoti, od predpisanih sestavin pritožbe (335. člen ZPP) pa ne navede pritožbenih razlogov. Takšna pritožba ni nepopolna, da bi jo bilo treba zavreči, pač pa pritožbeno sodišče v takem primeru preizkusi, ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Najbolj ugodna možna odločitev, ki jo dolžnik glede na določbe ZIZ v izvršilnem postopku sploh lahko doseže v zvezi s svojim ugovorom zoper celotni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali le zoper njegov naložitveni del, je razveljavitev sklepa o izvršbi ter nadaljnje odločanje v pravdnem postopku. Takšno odločitev je dolžnik v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa že dosegel. Možnosti, za kakršno se zavzema pritožba, da bi izvršilno sodišče ob razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi zavrglo predlog za izvršbo, pa ZIZ, ko gre za odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (v celoti ali le zoper njegov naložitveni del), ne predvideva. Cilja, ki ga dolžnik zasleduje v tem pritožbenem postopku, torej v okviru izvršilnega postopka ne more doseči, bo pa imel to možnost v sledečem pravdnem postopku.

Glede na upnikov umik izvršilnega predloga se neposredna izvršilna dejanja v izvršilni zadevi In 1657/2014 že od leta 2019 ne morejo več opravljati, saj je izvršilni postopek In 1657/2014 že zaključen. Navedeno pa pomeni, da dolžnik za odločanje o predlogu za odlog že ustavljene izvršbe In 1657/2014 nima več pravnega interesa. Vsebinska odločitev o predlogu za odlog namreč ne more več v ničemer izboljšati pravnega položaja dolžnika v izvršilni zadevi In 1657/2014, glede na to, da je bila ta izvršba že končana. V primeru, ko je v teku več izvršilnih postopkov na isto dolžnikovo nepremičnino, se sicer opravi en sam, enoten postopek prodaje nepremičnine, saj upniki, na predlog katerih je bil pozneje izdan sklep o izvršbi, pristopijo k že prej začeti, vodilni izvršilni zadevi. V vodilni izvršilni zadevi se opravi postopek prodaje tudi, če je ta že bila ustavljena. Vendar pa se ne glede na navedeno o pravnih sredstvih dolžnika odloča v vsaki posamezni izvršilni zadevi posebej in lahko pride v teh zadevah tudi do različnih odločitev sodišča.