UPRS Sodba in sklep U 748/2003

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 10. 3. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prošnji za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka združila upravne stvari v en postopek in odločila, da se prošnjam tožečih strank za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) ne ugodi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so imeli tožniki prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu K. ulica 41, kraj A. do dne 12. 11. 1991, od tega dne dalje pa tožena stranka ugotavlja, da niso imeli urejenega prebivanja v Republiki Sloveniji. Po 26. 2. 1992, ko je na podlagi določila 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj) za tožnike začel veljati ZTuj, si niso urejali dovoljenj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je prošnje zavrnila na podlagi uporabe določila 1. člena ZZSDDD, ker tožniki niso neprekinjeno bivali v Sloveniji od dne 25. 6. 1991 dalje. Tožena stranka je to odločitev utemeljila z opisom potovanj tožnikov med Slovenijo in Srbijo na podlagi izdanih vizumov.

V tožbi tožniki uveljavljajo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pravijo, da jim je kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, ker je bil postopek enostopenjski. Po ustavnosodni judikaturi naj bi bilo nesporno, da možnost tožbe v upravnem sporu ne pomeni drugega pravnega sredstva. Za napačno ugotovljeno dejansko stanje je krivo tudi to, da upravni organ vlagateljev prošnje ni zaslišal. Organ se je oprl samo na izjavo A.A. dne 15. 11. 2002 na upravni enoti A. in na izjavo B.B. dne 27. 11. 2002. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker za obdobje od konca leta 1992 do leta 1999 tožena stranka ne navaja nobenih podatkov, čeprav je družina B. ves ta čas poskušala prihajati v Slovenijo, kolikor je mogla oziroma kolikor ji je bilo dopuščeno. Ni sporno, da je družina od avgusta 1991 naprej pretežno bivala v Srbiji, vendar neprostovoljno. Družina je bila v to prisiljena zaradi vrste nezakonitih dejanj in postopkov slovenskih oblasti, ki so se začela z nezakonitim izgonom očeta, nadaljevale z nezakonito preprečitvijo družinskim članom, da se vrnejo v Slovenijo po obisku očeta v Beogradu in nezakonito zavrnitvijo vloge za državljanstvo. ZUSDDD, ki bi moral popraviti nezakonite posledice izbrisa leta 1992, izrecno ne omogoča rešitve takih specifičnih življenjskih situacij, vendar je uprava dolžna zakone interpretirati v duhu ustavnih pravic prizadetih. Ustavno sodišče pa je ZUSDDD že spoznalo za neusklajenega z Ustavo in je dalo zakonodajalcu 6 mesečni rok za uskladitev. Če bodo sodišča načelo o razlagi zakona v duhu ustavnih pravic ignorirala in bodo sledila črki zakona, se bo primer znašel pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. V tem primeru so bile namreč tožnikom kršene pravice iz 32., 33., 34., 35., 50. in 53. člena Ustave oziroma tem pravicam analogne pravice v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na specifično zdravstveno stanje A.A. tožniki opozarjajo, da ni sposobna na uradnih zaslišanjih ustrezno zavarovati svojih pravic in interesov; vodeni zapisniki zato dostikrat ne odražajo tega, kar je zaslišanka hotela povedati. Da se to ne bi pri morebitnem vračanju zadeve v upravni postopek še enkrat ponovilo in predvsem zato, ker odtrganost družine B. od doma traja že več kot 10 let, tožniki zahtevajo odločanje na podlagi javne obravnave in odločitev sodišča o stvari na podlagi določila 1. in 2. točke 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - ob izpolnjenosti pogojev iz 1. odstavka 2. člena ZUS. To je nujno zaradi učinkovitega varstva naštetih ustavnih pravic, ki so bile grobo kršene doslej že več kot 10 let.

V tožbi je tožnica A.A. vložila tudi zahtevo za začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS. Sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je postal pravnomočen dne 13. 5. 2003. Zahteva po 30. členu ZUS z dne 19. 5. 2003 v zvezi s tožnico A. A. je bila umaknjena in dne 26. 5. 2003 ponovno vložena zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi z A. A. po 2. odstavku 69. člena ZUS. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča z dne 2. 6. 2003 (U...) o zavrnitvi zahteve za začasno odredbo je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS dne 20. 6. 2003 zavrnjena (I Up...); Ustavno sodišče RS pa ni sprejelo v obravnavanje ustavne pritožbe A.A. zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča RS.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Glede zatrjevane kršitve določila 25. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003) sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji po 156. členu Ustave v tem smislu, da bi bil ZUSDDD po mnenju sodišča protiustaven in da bi moralo zato sodišče postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. ZUSDDD sicer res ne predvideva možnosti pritožbe v upravnem postopku. Vendar so upravni postopki v zvezi z izdajanjem dovoljenj za bivanje in tudi v zvezi z ugotavljanjem državljanstva, celo za ugotavljanje pogojev statusa begunca pretežno urejeni v enostopenjskem upravnem postopku, v vseh primerih pa imajo stranke pravico do pravnega sredstva prek presoje zakonitosti upravne odločbe v upravnem sporu. V teh primerih namreč v upravnem postopku na prvi in edini stopnji odloča ministrstvo. Določilo 1. odstavka 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list RS, št. 47/86) pravi, da je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih stvareh ni dovoljena pritožba, če je na drug način zagotovljeno varstvo pravice in zakonitosti. V konkretnem primeru sta oba pogoja izpolnjena, saj iz ZUSDDD izhaja, da pritožbe ni, varstvo pravice in zakonitosti pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Z vidika interesa oziroma pravice stranke iz 25. člena Ustave pa dvostopenjski upravni postopek ni nujen, ker ima stranka možnost sprožiti upravni spor. Tožeča stranka pravi, da v ustavnosodni judikaturi upravni spor ne pomeni drugega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Ta trditev drži v določenih vrstah zadev, ne pa v vseh in ne drži v tovrstni zadevi. Ustavno sodišče je postavilo, da upravni spor ni nadomestilo za pritožbo v zadevi lokalne samouprave (OdlUs VII, 119, U-I-303/97, Uradni list RS, št. 46/98; OdlUs VIII, 74, U-I-313/96, Uradni list RS, št. 36/99) in na področju lokalne samouprave je zakon posebej določal pravico do pritožbe v 2. odstavku 67. člena Zakona o lokalni samoupravi. V drugih zadevah pa je na primer Ustavno sodišče možnost upravnega spora štelo za zadovoljitev pravice do drugega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (OdlUs VII, 192, U-I-300/95 z dne 14. 10. 1998; OdlUs VIII, 29, U-I-27/97 z dne 4. 2. 1999; OdlUs V, 62, Up-134/95 z dne 14. 3. 1996; OdlUs II, 117, U-I-46/92, Uradni list RS, št. 3/94). Tudi komentator ustavnega določila iz 25. člena ugotavlja, da ima zakonodajalec možnost, da (izjemoma) izključi pritožbo zoper odločitev upravnega organa, če zagotovi drugo učinkovito pravno sredstvo (Jerovšek, Tone, 2002, Komentar 25. člena Ustave, v: Šturm, L., (ur.), Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana) in upravni spor glede na pristojnosti, ki jih ZUS daje Upravnemu sodišču, je učinkovito pravno sredstvo. Naravo pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje pa zaznamuje temeljni princip, ki je uveljavljen v mednarodnem pravu, da imajo države suvereno pristojnost zagotavljanja javnega reda zlasti prek nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev v državi (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Moustaquim v. Belgija z dne 18. 2. 1991). V takih primerih z vidika mednarodnega prava ni bistveno, ali ima stranka možnost učinkovitega pravnega sredstva v upravnem postopku, ampak je bistveno, da ima učinkovito pravno sredstvo, kar pa je lahko tudi upravni spor, še posebej, če je tako urejen, kot je v Sloveniji. Upravno sodišče ima po ZUS namreč vse pristojnosti za odločanje na podlagi ugotavljanja in preverjanja dejstev in materialno-pravnih vprašanj. Z vidika javnega interesa pa dvostopenjski upravni postopek ni potreben, ker poenotenje upravne prakse ni potrebno, saj v upravnem postopku odloča ministrstvo. Zaradi opisane narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Določilo 1. člena ZUSDDD pravi. "Državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ (v nadaljnjem besedilu: tujec), ki je na dan 23. 12. 1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. junija 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, se, ne glede na določila zakona o tujcih izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Iz tega izhaja, da je zakonodajalec vzpostavil razliko med dvema kategorijama tujcev po ZUSDDD: tistimi tujci, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče, in tistimi, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, a so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Sloveniji. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker je tožena stranka uporabila drugi del zakonskega dejanskega stanu iz določila 1. člena ZUSDDD, ne pa prvi del zakonskega dejanskega stanu. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) ugotovilo, da se za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje (13., 26. in 39. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da so tožniki imeli prijavljeno stalno prebivališče do 12. 11. 1991, kar izkazuje, da so imeli prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. 12. 1990. To pomeni, da tožena stranka ne bi smela ugotavljati, ali so tožniki neprekinjeno živeli od dne 25. 6. 1991 v Sloveniji, kajti ta pogoj je nekaj drugega od pogoja dejanskega prebivanja v Sloveniji iz prvega dela zakonskega dejanskega stanu iz določila 1. člena ZUSDDD. Zaradi tega je izpodbijana odločba nezakonita.

Vendar pa sodišče ni moglo slediti predlogu tožnikov za meritorno določanje o stvari, ampak je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz naslednjega razloga: Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) ugotovilo, da je določilo 1. člena ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS (1. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS) in je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku 6 mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu RS (7. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče izda ugotovitveno odločbo po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94) takrat, kadar ugotovi, da zakona ni mogoče razveljaviti oziroma odpraviti - zlasti zato, ker bi zaradi razveljavitve nastale hujše posledice, kot nastanejo z ugotovitvijo, da je zakon v neskladju z ustavo. Posledica razveljavitve je, da se zakon ne sme uporabljati za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS), kar pa ne velja tudi za posledico ugotovitvene odločbe o ustavni neskladnosti v tem upravnem sporu. Vendar pa je razlog, da sodišče v konkretnem upravnem sporu ne more uporabiti ZUSDDD in ne more meritorno odločiti o stvari, narava zadeve (1. odstavek 61. člena ZUS), ki jo bo sodišče utemeljilo v nadaljevanju. Ustavno sodišče je neskladje ZUSDDD z Ustavo ugotovilo ne samo zaradi razloga iz 1. točke izreka odločbe (ker ZUSDDD državljanom iz drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja), ampak je ugotovilo neskladje z ustavo tudi zaradi tega, ker zakon ni opredelil meril (okvira) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in sicer zlasti ni opredelil: kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD; kateri je tisti čas odsotnosti, na podlagi katerega pogoj dejanskega življenja ne bi bil več izpolnjen; zakonodajalec bi moral določiti tudi, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja in kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil (30. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS). To stališče Ustavnega sodišča RS pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Kajti v konkretnem primeru ni sporno vprašanje, od kdaj je treba tožnikom priznati dovoljenje za stalno prebivanje. To je namreč kot materialno pravno vprašanje Ustavno sodišče odločilo že v 10. točki obrazložitve odločbe z dne 18. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/2000) in v izreku odločbe z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003). V konkretni zadevi je sporno nekaj drugega in sicer vprašanje, ali so tožniki dejansko prebivali na ozemlju Slovenije po 23. 12. 1990. To pa predstavlja materijo, ki bi jo zakonodajalec moral urediti, pa je (še) ni, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99: 8., 13., 15., 18., 19. in 20. točka obrazložitve), iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 18. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/2000: 10. točka obrazložitve) in iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 3. 4. 2003 (12. in 14. točka obrazložitve). Sodišče je namreč v skladu z določilom 125. člena Ustave vezano na Ustavo in zakon. Zakona, ki bi urejal omenjena merila za ugotavljanje dejanskega prebivanja v Sloveniji pa ni, kar pomeni, da sodišče ne more odločiti neposredno na podlagi Ustave ali ustavne odločbe. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja. Šele ko/če bo v postopku ugotovljeno, da tožniki izpolnjujejo vse pogoje, ki jih bo postavil zakonodajalec, bo mogoče presojati tudi morebitne kršitve iztožljivih pravic iz Ustave ali Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Da do teh kršitev, ki jih v tožbi tožniki pavšalno in pogojno navajajo, ne bi prišlo v postopku ponovnega odločanja v tej zadevi, bo morala tožena stranka v dokaznem postopku upoštevati okoliščine dejanskega bivanja v Sloveniji tudi z vidika, ali so bili tožniki prisiljeni živeti izven Slovenije zaradi razlogov, ki so v sferi javne uprave Slovenije, ali pa je mogoče sklepati, da so pri izbiri bivališča ravnali po svobodni volji. Upravni organ bo v ponovnem postopku odločal v okviru in na podlagi Ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave), posamični akt, ki ga bo tožena stranka izdala, pa bo moral temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave). Iz obrazložitve te sodbe izhaja torej, da v konkretni zadevi sploh še ni materialnega predpisa, na podlagi katerega bi bilo mogoče odločati, zato bi meritorna odločitev sodišča v konkretni zadevi bila nezakonita in neustavna ne samo zaradi že navedenega razloga, ampak tudi zaradi tega, ker bi sodišče z meritorno odločitvijo v tej zadevi stranki odvzelo eno raven odločanja in sicer odločanje v upravnem postopku. To bi bilo v nasprotju z načelom delitve oblasti iz določila 3. člena Ustave RS. Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov, da odloči na podlagi glavne obravnave tudi iz naslednjega razloga. Pravna podlaga za sojenje na glavni obravnavi v konkretni zadevi ni določilo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS, št. 33), ker tožnik ni uveljavljal varstva konkretne pravice iz MKVČP. Pravna podlaga za sojenje na glavni obravnavi v konkretni zadevi bi lahko bilo določilo 23. člena Ustave. Tožnik sicer ni zahteval meritornega odločanja o varstvu konkretne ustavne pravice, vendar pa pomeni odločanje o dovoljenju za stalno prebivanje državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji odločanje o pravici sui generis, ki jo je mogoče uvrstiti v pojem pravice iz določila 23. člena Ustave. Navedena pravna podlaga iz MKVČP in 23. člena Ustave je pomembna zaradi tega, ker standardi sojenja na glavni obravnavi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS v zvezi z določili 6. člena MKVČP in 23. člena Ustave zajemajo tudi pravico stranke, da je zaslišana in da ustno razloži in pove svoje mnenje na javni obravnavi. Sodišče je že utemeljilo, da MKVČP glede na tožbeni zahtevek v konkretnem primeru ni relevantna. Z vidika pravne podlage iz 23. člena Ustave pa je pomembno to, da tožniki niso zahtevali glavne obravnave zaradi zaslišanja, da bi lahko ustno razložili stanje stvari in povedali svoje mnenje. Iz podatkov v spisu izhaja, da trije tožniki niso v Sloveniji, ena tožnica pa ima prizadeto zdravstveno stanje, ki ji povzroča stres na uradnih zaslišanjih in ob neposrednem zaslišanju ne more ustrezno zavarovati svojih interesov. Z vidika pravice do osebnega zaslišanja pred sodiščem zato ni podana pravna podlaga za sojenje na glavni obravnavi v določilu 23. člena Ustave. Vendar pa je po sodni praksi del pravice iz 23. člena Ustave oziroma je funkcija glavne obravnave v upravnem sporu tudi standard javnega sojenja. Sodišče ni odločilo na podlagi glavne obravnave zaradi standarda javnosti sojenja iz petih razlogov. Tožniki so sicer zahtevali javno obravnavo, vendar v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče meritorno odločiti o stvari; drugič: v sporu je bistvena samo materialno-pravna okoliščina in sicer ta, da tožena stranka ni pravilno uporabila 1. člena ZUSDDD, med tem ko ni sporna ugotovitev Ustavnega sodišča, da mora zakonodajalec sprejeti ustrezen zakon na obravnavanem področju; tretjič: javnost sojenja ne bi imela nikakršne povezave z uresničevanjem pravice do zaslišanja strank ali z dostopom do sodišča, ki ima možnost meritornega odločanja; četrtič: sodišče je upoštevalo stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Schuler-Zgraggen v. Switzerland (24/6/1993), da je pri odločitvi za sojenje na glavni obravnavi treba upoštevati tudi vpliv tega procesnega standarda na trajanje postopka oziroma na uresničevanje pravice do sojenja v razumnem roku; petič: glede na predhodne štiri razloge je standard javnosti sojenja po presoji sodišča v konkretnem primeru v zadovoljivi meri izpolnjen z javno razglasitvijo sodbe. Pravna podlaga za presojo, ali mora sodišče v konkretnem primeru soditi na glavni obravnavi ali ne, pa je tudi ZUS. ZUS v nobenem določilu glavne obravnave ne povezuje s pravico stranke, da je zaslišana in da ustno razloži in pove svoje mnenje na javni obravnavi, ali z standardom demokratičnega javnega sojenja. Ta zveza po ZUS (zaenkrat) tudi ne izhaja iz upravno-sodne prakse v zvezi z glavno obravnavo v upravnih sporih, kar pomeni, da standardi glede pravice stranke do ustnega zaslišanja in javnosti sojenja iz ZUS niso drugačni oziroma višji od ustavnih standardov. Glede javnosti sojenja z vidika ustavnih standardov je sodišče že podalo utemeljitev za odločanje na seji senata. Tožniki so predlog za sojenje na glavni obravnavi vezali zgolj na namen meritornega odločanja s strani sodišča, kar pa je sodišče tudi že utemeljilo, da v konkretnem primeru ni mogoče. Ker izvedba glavne obravnave ne bi mogla vplivati na pravilnost in s tem na zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), je sodišče odločilo o zadevi na seji senata. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, da odloči v 30 dneh od uveljavitve izpolnitve zakonodajalčeve obveznosti iz 7. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 3. 4. 2003, pri čemer dejstvo, da zakonodajalec zamuja z izpolnitvijo postavljenega roka za odpravo ugotovljene neskladnosti (iz 7. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), nima vpliva na postavljeno obveznost tožene stranke, da izda odločbo v postavljenem roku v ponovnem postopku. Tožena stranka je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 30. člena ZUS). Določbo ZUP, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, je sodišče uporabilo na podlagi določila 324. člena ZUP (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Tožnica je podala prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče pa je na podlagi okoliščin primera in podatkov v spisu ocenilo, da so podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in je zato je v drugi točki izreka ugodilo prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.