11. člen ZUP

Iz odločbe tožnice je razvidno, da je bil očitek prosilcu ta, da je odločitev organa označil kot nonšalantno norčevanje iz navedb prosilca in odločitev IP. Bistveno je, da je toženka naredila presojo ali (celotna) sporna izjava, žali tožnico ali ne. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, se je toženka opredelila in ugotovila, da ne gre za žalitev organa v smislu določbe tretjega odstavka 111. člena ZUP.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta 11. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem morajo stranke govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje (procesne) pravice, ter 12. člen Odloka Mestne občine Ljubljana, ki se glasi: »Zavezanci so dolžni sporočiti pristojnemu organu vse spremembe, ki vplivajo na določitev višine nadomestila in spremembo statusa zavezanca najpozneje v 30 dneh od nastanka spremembe«, zadostna in pravilna pravna podlaga za odločitev, da je dolžan lastnik nepremičnine že občini sporočiti, da je nepremičnino oddal v najem, sicer je dolžan na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku sam nositi svoje stroške, ki mu nastanejo v postopku s pritožbo zoper napačno odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča?

Postopanje tožnice, ki je bila stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja, vprašanja razdelitve dejavnosti kolektivnega upravljanja pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, ni izpostavila kot problematičnega oziroma da gre po njenem mnenju za nezakonito odločanje, čeprav je imela možnost izjave v zadevi (in je tudi neformalno sodelovala z ostalimi udeleženkami v postopku z namenom, da se Društvu A. dovoljenje izda in je sklenila z njimi Sporazum o članstvu v Društvo A., kar vse ni sporno), in ki ga šele v tožbi uveljavlja v okviru kršitev nedoločnosti in neizvršljivosti izreka odločbe, predstavlja nepošteno uporabo procesnih pravic po ZUP (11. člen). Če je ravnanje stranke v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic, pa v takem primeru stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva. Zato sodišče izven navedenega ne odgovarja na nadaljnje ugovore, ki jih tožnica v zvezi z istim prej izpostavljenim vprašanjem nekritično in neodmerjeno kopiči ter navezuje na ugovor o nedoločnosti in neizv

Kandidat, ki v postopku pred Sodnim svetom ni bil izbran, lahko bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izločitvijo člana Sodnega sveta uveljavlja v tožbi v upravnem sporu, saj zoper odločbo Sodnega sveta nima drugega pravnega varstva. Le če bi mu bilo mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic (11. člen ZUP), mu sodišče pravnega varstva zaradi te kršitve ne bi smelo nuditi. Na podlagi smiselne uporabe določbe 37. člena ZUP so namreč kandidati v postopku pred Sodnim svetom upravičeni predlagati izločitev članov senata tudi sami. Vendar pa to ni le njihova pravica, temveč se v primeru, če jim je odklonitveni razlog poznan že pred izdajo odločbe, od njih utemeljeno pričakuje, da bodo zahtevo za izločitev tudi postavili. Vprašanje, ali je tožeča stranka v obravnavanem primeru zlorabila svoje pravice, pa sicer ni predmet preizkusa v tem revizijskem postopku. Ni dovolj, da Sodni svet ravna in odloča nepristransko, ampak mora odločati v takšni vsakokratni sestavi, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. To pa pomeni, da tudi ustavno-zakonska ureditev glede sestave organa in kvoruma glede odločanja (ki

V 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP so primeri nedovoljenih ravnanj našteti primeroma in ne na izčrpen način. Zato sodišče ne sledi tožniku, temveč potrjuje razloge izpodbijane odločbe, da posredovanje neresničnih podatkov o pridobljeni izobrazbi predstavlja zavajanje državnega organa, ki se uvršča med „druga nedovoljena dejanja“ po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in je s tem lahko razlog za izrek odločbe za ničnost.

Tožnik je ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru izpovedal, da je imel dovoljenje za bivanje v Republiki Italiji, ker je bil poročen z državljanko Republike Italije in je z njo živel do leta 2015, ko sta se razvezala. Dovoljenje za bivanje je veljalo do 22. 3. 2017, zaradi razveze zakonske zveze pa bivša žena tega ni hotela več urejati. Glede na to je toženka ravnala pravilno, ko je upoštevaje določilo četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III dne 3. 10. 2017 zahtevala od Republike Italije, da prosilca sprejme (prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III). Ker Republika Italija zahtevi ni oporekala oziroma nanjo ni odgovorila, je pravilna tudi ugotovitev, da se šteje, da je zahtevo sprejela.

Izkustveno sprejemljiv je zaključek upravnih organov, da izdaja tako velikega števila izpiskov pomeni za upravni organ veliko obremenitev, ki vpliva na njegovo poslovanje do drugih udeležencev v upravnih postopkih oziroma drugih strank. Tožeča stranka razloga, zakaj potrebuje tolikšno število izpiskov iz matičnega registra, ni pojasnila. Res ji tega nasploh in v običajnih okoliščinah ni treba pojasnjevati, kot to navaja tožba, a izdaja 697 izpiskov iz matičnega registra niso običajne okoliščine. Trditev tožeče stranke je, da tarifna št. 4 ZUT govori samo o upravni taksi za potrdila, zato je tožeča stranka za izpisek ni dolžna plačati in iz tega razloga zahteva vračilo. Po presoji sodišča temu ni mogoče pritrditi. Res ZUP in ZMatR govorita o potrdilih in izpiskih iz uradnih evidenc, pri tem pa ni nobenega dvoma, da gre v obeh primerih za potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca (179. člen ZUP).

Iz ZUP jasno izhaja dolžnost stranke v postopku, da v primeru, če se odloči za postavitev pooblaščenca, ki v upravnem postopku ni obvezen, skrbi tako za njegovo izbiro kot tudi za to, da je z vsemi pomembnimi okoliščinami razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem seznanjen upravni organ (55. do 58. člen ZUP). Upravni organ ni dolžan sam ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca in ki lahko vplivajo na zastopanje v upravnem postopku, temveč je v tem odvisen od pooblaščenca samega ter stranke, katerima je ta dolžnost naložena z zakonom. Navedeno dolžnost tako utemeljuje tudi splošno načelo iz 11. člena ZUP, po katerem morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Tako je tudi v primeru okoliščin, ki vplivajo na procesno sposobnost pooblaščenca, stranka dolžna sporočiti organu te spremembe in preklic oziroma vsebino novega pooblastila - seveda čim prej oziroma v času, ki ne ovira postopka in uresničevanja njenih pravic. ZUP sicer izrecno ne ureja, da je stranka dolžna o smrti pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika pooblaščene pravne osebe, ki vpliva na p

Postopek vpisa nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine je predlagalni postopek, predlagatelj vpisa je Zavod za varstvo kulturne dediščine. Lastnik nepremičnine pa mora imeti možnost, da svoj pravni interes zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, zato mu je treba priznati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti polno sodelovanje v postopku. Določba prvega odstavka 270. člena ZUP ne pomeni, da lahko organ obnovljeni postopek vodi na način, kot bi šlo za nov postopek. Postopek se obnovi v obsegu, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi obnove. Organ v obnovljenem postopku sicer načeloma lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, vendar gre pri tem dopolnjevanju dejanskega stanja za dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, o usodi katere se odloča v obnovljenem postopku. Pozneje spremenjeno dejansko stanje ni stvar obnovljenega postopka. Nepravilnost oziroma nezakonitost prvotne odločbe praviloma zahteva njeno odpravo, glede na okoliščine posameznega primera pa je lahko na mestu tudi razveljavitev odločbe; vsekakor pa mora or

V nasprotju z namenom instituta izločitve bi bilo, da bi stranka, kljub temu da za obstoj odklonitvenih razlogov ve, z njihovim uveljavljanjem lahko čakala do faze postopka, ko bi lahko izključno preko instituta izločitve organu de facto preprečila učinkovito nadaljevanje postopka. Špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev zato predstavlja zlorabo procesnih pravic in ne more biti pravno varovano. Šele po koncu zbiranja dokazov za določeno dejstvo (ter ugotavljanja morebitnih novih dejstev) je mogoče, upoštevaje vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, opraviti končno subsumpcijo dejstev pod pravno normo ter sprejeti končno odločitev. Šele v tem delu postopka lahko pride do izraza morebitna pristranskost odločevalca, saj njegova seznanjenost z okoliščinami izven nabora dokaznega gradiva ali njegov osebni odnos do stranke lahko vplivata na percepcijo in interpretacijo dokazov. Za izločitev predstojnika oziroma uradne osebe iz odklonitvenih razlogov podan resen dvom o njeni (subjektivni) nepristranskosti. Upoštevaje nizko stopnjo subjektivne presoje okoliščin, na podlagi katerih se uvedeta postopek in preiskava, bi morala tožnic

Zahtevek tožeče stranke je vezan na sklenitev pogodbe med tožečo stranko ter Republiko Slovenijo, ta pa na javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin, kjer pa gre za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP. Ker v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno razmerje, pač pa za javnopravno, to sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi (1. člen ZPP).

Tožeča stranka v predlogu za obnovo ne uveljavlja novega, temveč drugačno dejstvo, kot v prvotnem postopku, uveljavlja pa ga v tožbi zato, ker ni vedela, kaj beseda Pflichtjahr pomeni in se je zato v zahtevi napačno „držala“ tega izraza. Navedbe v predlogu za obnovo so zavestno drugačne in prilagojene želenim učinkom. Očitno je, da gre za dejstva oziroma okoliščine, za katera je tožnica vedela ves čas in bi jih torej lahko, oziroma celo morala, kolikor so resnične, navesti že v prejšnjem postopku, saj je v skladu z 11. členom ZUP izrecno zavezana govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so ji priznane. Čim je tako in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ni pogojev za to, da se predlaga obnova in bi bilo potrebno predlog tožnice na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči. Vsebinski preizkus predloga za obnovo, ki ga je opravil drugostopenjski organ, ni bil potreben.

Davčni organ lahko pomembna dejstva ugotovi tako, da pridobiva podatke od oseb, ki kaj vedo o zadevi, vendar ne na način, da bi bile zaslišane kot priča v postopku. Tako morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo kaznivo dejanje davčne zatajitve s sprejemom KZ-1B dekriminirano in da zato s hišno preiskavo pridobljeni dokazi ne morejo biti veljavni, sodišče meni, da je bila hišna preiskava v trenutku, ko je bila izvedena, opravljena skladno s takrat veljavnimi predpisi. O upravičenosti davčnega organa, da skladno z določbami ZDavP-2 in ZDS-1 v postopku odmere davčne obveznosti uporabi listine, odstopljene od drugega državnega organa, pa ni dvoma. Morebitna kršitev v postopku odstopanja listin lahko predstavlja le kršitev pravil kazenskega procesnega zakona, kar pa ni predmet odločanja davčnih organov in na zakonitost odločb, izdanih v davčnih postopkih, ne more vplivati. Dru

Iz normativnega dejanskega stanu, vsebovanega v tretjem odstavku 74. člena ZGO-1 in 11. členu ZUP, izhaja, da si zlorabe pravice do sodnega varstva ni mogoče zamisliti brez doloznega ravnanja. Stranki lahko očitamo zlorabo le, kadar se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.

Stranka lahko v pritožbi z uspehom uveljavlja samo takšna nova dejstva, ki so že obstajala pred izdajo odločbe na prvi stopnji, pri čemer mora obvezno obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Omejitev je namenjena preprečevanju zavlačevanja postopka in pomeni, da upravni organ dejstev in dokazov, ki bi jih stranka lahko uveljavljala že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezan vsebinsko presojati. Smiselno enako določbo ima tudi ZUS-1 v tretjem odstavku 20. člena glede upravnega spora.

Po 11. členu ZUP morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Z odločitvijo, da bosta zamolčala dejstva oz. o njih izpovedala drugače, sta tožnika pristala tudi na posledice, ki bodo zaradi tega nastale, torej da bosta v upravnem postopku obravnavana kot investitorja oz. lastnika nelegalno zgrajenega objekta. V zadevi ni sporno, da objekt leži v varovanem območju, tožnika pa soglasja za poseg v varovanem območju nista pridobila, zaradi česar v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj za gradnjo enostavnega objekta. Sporni nezahtevni objekt, tudi če se šteje, da se je njegova gradnja začela pred začetkom uporabe ZGO-1B kot gradnja enostavnega objekta, zato ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja po samem zakonu.

Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je praviloma samo imetnik dovoljenja. O instrumentih zavarovanja morebitne carinske obveznosti se ne odloča z upravno odločbo.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP po mnenju sodišča niti tako, kot je zapisana, niti v povezavi z ostalimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne dopušča začetka štetja roka od trenutka, ko so se pojavile okoliščine, na podlagi katerih bi stranka mogla sklepati (lahko sklepala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Določba 2. odstavka 229. člena ZUP omogoča stranskemu udeležencu, da šele v pritožbeni fazi vstopi v postopek, vendar pod pogojem, da pred tem ni zlorabil pravice do udeležbe v njem, s tem ko je opustil zahtevo za vstop v postopek v času trajanja na prvi stopnji.

Ker je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in je zanj pravilno uporabila materialno pravo, prvostopno sodišče pa je na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo prvostopno sodbo in tožbo zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke pa je Vrhovno sodišče zavrglo, saj meni, da ustavni spor, kot ga toženki predlagajo, ni potreben.