53. člen URS

Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka. Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1. Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljen

Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.

Kaznivo dejanje nasilništva je lahko podano tudi v primeru uporabe sile v enkratnem življenjskem dogodku, če sila po vsebini in intenzivnosti v tej smeri odstopa. Okoliščin, ki konstruirajo očitek kaznivega dejanja, ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalnih pri izbiri in odmeri kazni. Sodišče mora obrazložiti odločbo o izreku enotne kazni v skladu s pravili o steku. Uveljavitev načela enakosti pred zakonom zahteva nearbitrarno uporabo predpisov v razmerju do vsakega obtoženca in primerljivo kaznovanje v podobnih primerih.

Predlog se zavrne.

Da glede na ugotovljene osebne okoliščine obdolženca, z izrečeno stransko kaznijo ne bo kršena njegova pravica do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ni dvoma, saj obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar.

S stiki se prvenstveno zagotavljajo koristi otroka, katerih posebno varstvo in skrb narekuje 56. člen Ustave, stiki z otrokom pa so tudi pravica obeh staršev. V specifičnih okoliščinah konkretnega primera je ob navedenem splošnem izhodišču pri določitvi stikov treba upoštevati še, da morajo zaradi progresivne nevrodegenerativne bolezni nasprotnega udeleženca njegovi stiki z otrokoma potekati v varnem okolju v prisotnosti (primernih) tretjih oseb. Obstoj takšnih oseb in njihova pripravljenost sodelovati pri takšnem načinu izvajanju stikov lahko odločilno vpliva na obseg stikov. Zato je pomembno, da sodišče temeljito razišče, katere osebe iz primarne družine in ožje socialne mreže starša, ki potrebuje spremstvo pri stikih, bi lahko takšno pomoč nudile.

Materialne določbe (8. del DZ), ki so podlaga imenovanja skrbnika, same po sebi družinskim članom, ki niso predlagatelji postopka, ne dajejo možnosti udeležbe v postopkih, ki tečejo zaradi postavitve skrbnika odrasli osebi. Podlage za udeležbo v postopku odločanja o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo s strani sorodnika, ki ni predlagatelj postopka ali začasni skrbnik, prav tako ne dajeta 57. in 58. člen ZNP-1. Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZNP-1 je udeleženec postopka med drugim lahko oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločb prizadet. Sodna praksa še ni enotna glede vprašanja ali gre ožjim družinskim članom na podlagi tega določila (domneva pravnega interesa) zgolj zaradi sorodstvene vezi status udeleženca v postopku. Tako pravna teorija kot sodna praksa sta zavzeli stališče, "da je pravni interes v postopkih skrbništva prav razumeti atipično: kot nepremoženjski (osebnostni) pravni interes za dobrobit bližnjega, ki tega ne zmore sam". Iz pravice do družinskega življenja osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, v širšem smislu tako izhaja tudi, da so v postopku, v katerem se odloča o njeni postavitvi pod skrbništvo, lahko skladno s prijavo udeležbe po prve

Tožnik, kot družinski član izbrisane osebe, ne sodi v krog tistih, na katere se razteza ureditev po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Takšna določitev kroga upravičencev po prepričanju Vrhovnega sodišča ne nasprotuje načelu enakopravnosti. Tožnikov položaj je bil rešljiv po splošnih pravilih odškodninskega prava, tako kot v primeru vseh drugih tipičnih oškodovancev po splošnem odškodninskem pravu, tudi tistih, katerih zahtevki temeljijo na 26. členu Ustave. Njegov položaj je tudi izenačen s položajem izbrisanih po splošnih predpisih in zanj torej veljajo enaka pravila o zastaranju, kakor veljajo za izbrisane v delu, ki presega posebno odškodninsko shemo po ZPŠOIRSP.

Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.

Iz razlogov, ki jih je navedla v predlogu, izhaja, da prijaviteljica udeležbe izraža skrb za dobrobit sestre in da, po njeni oceni, med njima obstaja globoka čustvena vez. Medsebojni odnos nasprotne udeleženke in predlagateljice udeležbe v postopku tako zahteva varstvo v okviru ustavne pravice do družinskega življenja. S tem je v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZNP-1 podan pravni interes (kot nepremoženjski, osebnostni interes v zgoraj obrazloženem smislu) prijaviteljice za udeležbo v postopku oziroma je izkazano, da je udeležba v postopku v korist nasprotne udeleženke (243. člen DZ).

Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Za izgon tujca iz države mora biti izpolnjen tudi materialni pogoj in sicer, da je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red in javno varnost, ki presega preteklo nevarnost, ki se je izrazila v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Pri odločanju o izreku izgona tujca iz države lahko sodišče upošteva posamezne okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, njegovo predkaznovanost. Mora pa upoštevati tudi še ravnanje storilca po izvršitvi kaznivega dejanja, kot je prostovoljna odprava posledic kaznivega dejanja, poravnava škode ali druga oblika aktivnega kesanja. Tudi pri izreku, kakor pri izvršitvi stranske kazni izgona tujca iz države pa mora sodišče paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže čezmerno v vsebino pravice do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave RS ter drugega odstavka 8. člena EKČP, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. ESČP je razvilo merila, s kate

Sodišče je v zadevi postopalo zakonito, in sicer skladno z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP. Ta določa, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških ter da lahko sodišče v sodbi, s katero se konča postopek odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?"

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, rok, v katerem mora kupec položiti kupnino, ne sme biti daljši od šestih mesecev od dneva prodaje, ne glede na to, ali plačuje kupnino naenkrat ali v obrokih (drugi odstavek 184 člena ZIZ). Sodišče prve stopnje rok za položitev kupnine sicer lahko določi glede na okoliščine primera, vendar je zakonsko omejeno z rokom šestih mesecev od dneva prodaje. Ta rok je maksimalni rok, ki ga sodišče sme določiti za plačilo kupnine in ga ni mogoče podaljšati. Ker je bil kupki s sklepom z dne 13. 6. 2022 odobren že maksimalni rok za položitev kupnine, ki se je iztekel 3. 12. 2022, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi prošnje za ponovno podaljšanje roka za položitev kupnine še za nadaljnjih 45 dni oziroma do 15. 1. 2023 pravilna in zakonita.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bil

Denarna socialna pomoč je bila v skladu s 30. členom ZSVarPre pravilno odmerjena kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo družinskim članom in lastnih dohodkom družine. Gre za razliko med osnovnim zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine, pravilno izračunane in zakonito odmerjene z izpodbijanimi upravnimi akti.