48. člen ZUstS

Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom URS. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Njegova pravilnost pa ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena URS). Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno pomembne.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. V primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika.

Toženka je bila pristojna preverjati izpolnjevanje pogoja PCT, ki je bil pogoj za opravljanje dela pri vseh zaposlenih. Podlago je imela tudi za to, da je od delavcev, ki so se (samo)testirali, zahtevala podatek o rezultatu testa, čeprav gre za občutljive osebne podatke. Toženka brez tega delavcem ni mogla dovoliti opravljanja dela, kar pomeni, da je te podatke morala zbirati in obdelovati zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

Nepravilno je stališče tožnice v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnila na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna. Tožena stranka je bila določbe odloka dolžna upoštevati, posledično pa od delavcev zahtevati izpolnjevanje pogoja PCT, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku. Nespoštovanje sprejetih ukrepov predstavlja tudi možno zdravstveno grožnjo za vse ostale sodelavce ter posledično lahko ogroža poslovanje delodajalca zaradi povečanega absentizma (bolniške, karantene, izolacije).

Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili. Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa. Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020,

Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Odločba, katere odprava se predlaga, je bila izdana dne 8. 5. 2014 in je postala pravnomočna 3. 6. 2014. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila po navedenem izdana po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in zato v obravnavani zadevi ne vpliva na uporabo 193. člena ZUJF.

Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je navedeno zakonsko določbo ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.

Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, je omejen hierarhični nadzor drugostopnega nadzorstvenega organa nad zakonitostjo aktov prvostopnega organa, ne pa nad zakonitostjo svojih stališč in aktov. Presoja drugostopnega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ po 276. členu ZUP o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe, je izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Postopek odločanja v zadevi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 pri tožniku je pravnomočno končan. Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča določa ZUstS kot specialni predpis. Odločitev sprejeta na podlagi 48. člena ZUstS ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena istega zakona učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred njim, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavitev po navedenem ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe. Odločba Ustavnega sod

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZMVN v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme na podlagi 48. člena ZUstS, ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena ZUstS učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z izrednimi pravnimi sredstvi se torej po določbah ZUstS, ki so glede omenjenega vprašanja specialna v razmerju do ZUP oziroma ZDavP-2, v pravnomočno rešene zadeve ne more posegati.

Če odgovor na ugovor vsebuje trditve in dokazne predloge, do katerih se dolžnik še ni imel možnosti opredeliti in ki lahko vplivajo na končni izid postopka, je vročitev odgovora dolžniku potrebna. Zakonodajalec res ni uresničil dolžnosti, ki jo je naložilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, in v roku enega leta po njeni objavi ni odpravil ugotovljenega neskladja ZDVDTP z Ustavo. Ker pa je v odločbi Ustavno sodišče določilo tudi način njene izvršitve za čas do odprave ugotovljene neustavnosti, sodišče nima razloga za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, saj odločitve v obravnavani zadevi ne opira na zakon, ki bi bil protiustaven, temveč na ureditev položaja, kot ga je Ustavno sodišče določilo v navedeni odločbi. Sodna odločba, s katero je bilo dolžniku naloženo plačevanje preživnine, zgolj zato, ker center za socialno delo ni pravočasno opravil uskladitve višine preživnine in o tem obvestil strank, ni izgubila lastnosti izvršilnega naslova. Dolžnik, ki ne plačuje preživnine v povišanem znesku, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od razlike med prej določeno in novo določeno preživnino od takrat, ko mu je vročeno obvestilo centra z

Dejstvo, da ni bilo izrecno odločeno o tožnikovi pravici do premestitve, ne vpliva na materialnopravno presojo o tem, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Neposredna učinkovitost ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je odvisna od razloga, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Načelo je sicer jasno, da predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, velja še naprej, vprašanje pa je, ali se tudi uporablja (časovna razsežnost). V takšnem primeru lahko pridejo v poštev različne rešitve, saj se norme lahko uporabljajo naprej, dokler zakonodajalec ne izpolni svoje obveznosti ali dokler ne poteče uskladitveni rok (torej smiselno enako kot pri razveljavitvenih odločbah z odloženim rokom); se uporabljajo v skladu z razlogi in kriteriji, ki jih v odločbi navede Ustavno sodišče; lahko pa pride tudi do tega, da se norme ne smejo več uporabljati. V zvezi s tem je glede učinkovanja ugotovitvenih odločb najmanj problematična ugotovitvena odločba iz nomotehničnih razlogov, saj gre dejansko za situacijo, ko bi Ustavno sodišče določbo lahko razveljavilo, če bi bila oblikovana na nomotehnično bolj ustrezen način. Zato v takšnih prim

Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost petega odstavka 113. člena ZDoh-2 z vidika 14. člena Ustave, a s svojo odločitvijo ni poseglo v pravni položaj tožnice. Ugotavlja neustavnost davčne olajšave za čezmejne delovne migrante. Iz obrazložitve je razvidno, da ustavnopravna presoja temelji na ugotovitvi, da za njihov privilegiran davčni položaj razumni in stvarni razlogi, ki izhajajo iz narave stvari, niso izkazani. Z odločitvijo, da se peti odstavek 113. člena Zakona o dohodnini uporablja do odprave ugotovljene protiustavnosti, je zavarovalo le upravičena pričakovanja čezmejnih delovnih migrantov glede razpolaganja z njihovim neobdavčljivim delom dohodka. Tožeča stranka ne spada med zavezance, na katere se olajšava iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 nanaša. Navedena določba drugačne razlage od tiste, na katero odločitev opre tožena stranka, ne omogoča. Tožena stranka po določbah ZUstS ni upravičena do vložitve zahteve za oceno, niti za vložitev pobude z začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Čim je tako, je pravilno tudi stališče, da v 153. členu ZUP ni podlage za prekinitev postopka upravnega odločanja.

Ker je bil tožnik pretežni del zavarovanja zavarovan za širši obseg pravic, ima na podlagi invalidnosti III. kategorije pravico do nadomestila za invalidnost, čeprav je bil v času nastanka invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba in zavarovan za ožji obseg pravic.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opr

Ker tožnik izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, opravlja odvetniško dejavnost le s polovičnim delovnim časom in je ustrezno prijavljen v zavarovanje, ima pravico do delne pokojnine.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih odločbe U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Pravica do premestitve, ki jo že po naravi stvari ni mogoče zagotoviti pri samozaposlenih, za primerjavo obeh položajev ni bistvena, saj se ne glede na formalno zagotovitev razporeditve oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pri

Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga postopala v skladu s takrat veljavnimi določbami ZDR (prvi odstavek 83. člena in 88. člen). Naknadno sprejeta odločba Ustavnega sodišča U-I-45/07, ki ugotavlja neskladnost prvega odstavka 83. člena ZDR z Ustavo, ne more vplivati na zakonitost odpovedi, ki je bila dana celo dve leti pred sprejemom ustavne odločbe. Vrhovno sodišče v novem sojenju svoje odločitve ni oprlo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07 na tak način, da bi pravnomočno sodbo razveljavilo ali spremenilo zgolj zato, ker odpoved ni bila sprejeta v roku enega leta po opozorilu na podlagi 83. člena ZDR. Delodajalec v letu 2005 ni mogel računati na rok, določen šele v letu 2007, zato mu nezakonitega ravnanja v tem delu ni mogoče očitati.

Sodišče prve stopnje je odločalo že po izteku roka šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti zakona z Ustavo, ki ga je Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo z odločbo U-I-343/04 z dne 9. 2. 2006, vendar le-ta svoje dolžnosti ni izpolnil. Na podlagi navedene ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča sicer res niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. in 44. členu ZUstS, je pa zaradi zakonodajalčeve neaktivnosti nastopila neustavna zakonska praznina. Le-to je sodišče prve stopnje pravilno poskušalo zapolniti z upoštevanjem razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe petega odstavka 83. člena ZJU.

Ker je ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo, je za priznanje pravic tem zavarovancem potrebno smiselno upoštevati ureditev, ki velja za ostale zavarovance.

Odločba ustavnega sodišča, s katero to ugotovi, da posamezni člen zakona ni v skladu z ustavo, in naloži državnemu zboru, da mora v določenem roku odpraviti neskladje, ustavno sodišče pa je tako odločbo izdalo zato, ker zakon določena vprašanja ureja na način, ki ne omogoča njegove razveljavitve, ima glede uporabe za razmerja, nastala pred izdajo odločbe, enake učinke, kot odločba o razveljavitvi zakona zaradi neskladnosti z ustavo.