Tujci

Tožnik je vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje. Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je tudi sestavni del Pakta. Če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen, da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in da gre na splošno za skrajno sredstvo, potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji ali

Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.

Tožnik je zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in ne za izdajo prvega dovoljenja, in sicer iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2. Tožena stranka je napačno tolmačila določbo četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2, da zoper odločitev o podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje ni pritožbe. Določba četrtega odstavka 87. člena se namreč nanaša le na izdajo prvih dovoljenj za prebivanje, in pa tudi na podaljšanje teh dovoljenj. To pomeni, da je zoper odločitev o podaljšanju obstoječega dovoljenja dopustna pritožba.

Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v s

Omejitev gibanja tujcu je še vedno sorazmeren ukrep ob upoštevanju okoliščin, ki glede na zakonsko ureditev kažejo na nevarnost tujčevega pobega in na njegovo izogibanje postopku odstranitve, ter na drugi strani aktivnosti nasprotne udeleženke za tujčevo odstranitev, ki pa zaradi pridobivanja podatkov o tujčevi identiteti zahteva čas za pridobitev ustrezne potovalne listine pri organih njegove matične države.

Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.

Ker je treba direktivo razlagati upoštevajoč: (1) njen cilj, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje"; (2) temeljne pravice, tj., pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v Listini kot v EKČP; (3) največjo korist otroka in (4) splošno razlagalno načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, sodišče presoja, da je treba določbo 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo, razlagati tako, da je treba šteti, da je družina že obstajala pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo tudi v primeru, ko je bila tožnikova žena z njunim skupnim otrokom tedaj (le) noseča, ni pa se otrok še rodil.

Podrejanje pravnemu redu RS je nedoločen pravni pojem. Nedoločeni pravni pojmi so na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma. Ocena o obstoju domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS je torej primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Pri tem upravni organ ne sme ugotavljati le dejstev, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.

Pravdna stranka je lahko le fizična ali pravna oseba. Tožnik, ki je med sodnim postopkom umrl, ne more biti pravdna stranka oziroma ne more biti (več) tožnik v upravnem sporu. Na okoliščino, ali je tisti, ki (je) nastopa(l) kot stranka, lahko pravdna stranka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tudi morebiten uspeh z izpodbojno tožbo ne bi imel vpliva na tožnikov pravni položaj, saj bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v vsakem primeru že prenehalo veljati, neuspešen pa je bil tudi postopek zamenjave delodajalca, na kar se tožnik v tožbi sicer sklicuje. Predvsem pa se tožnik na izrecen poziv sodišča, da naj utemelji svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora, ni odzval, kar ob navedenem dejanskem in pravnem stanju prav tako ne kaže na to, da bi odprava izpodbijane odločbe lahko za tožnika pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.

Ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik. Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za neizvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in

Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.

Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.

Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).

S tožbo v upravnem sporu je zahtevana presoja zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka za podajšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, s ciljem, da se prekinitev odpravi in se torej izvede postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pravni interes tožnika je, da se postopek ne prekine, pač pa se odloči o njegovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Ker je tekom tega upravnega spora bila tožniku izdana odločba Upravne enote, s katero je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, torej postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika, ki je bil z izpodbijanim sklepom prekinjen, ni več prekinjen, pač pa je bil nadaljevan in tudi v upravnem postopku končan z izdajo odločbe. To pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša le na prekinitev postopka, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnik je ob vložitvi vloge za stalno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana izpolnjeval sporni zakonski pogoj zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Vendar, ker prvostopenjski organ ni odločil pravočasno, to je v zakonsko določenem splošnem dve mesečnem roku, tega v času odločanja organa ni več izpolnjeval. Prenehala je veljavnost potrdila o začasnem prebivanju. To pa ne more iti v škodo tožnika.

Ukrepi, ki omejujejo pravico do prebivanja v državi, lahko v nekaterih primerih kršijo 8. člen EKČP, če ustvarjajo nesorazmerne posledice za zasebno (tudi družinsko življenje) pri prizadetih posameznikih. Kadar gre za t.i. "dolgotrajne priseljence" je namreč potrebno "pravično uravnoteženje" nasprotnih interesov države in pritožnika in poseg v pravico do zasebnosti mora biti "nujen" v demokratični družbi, da ne pride do kršitve pravice iz 8. člena EKČP. Tudi v takih situacijah so obveznosti države podpisnice EKČP negativne in pozitivne. Negativne obveznosti se kažejo v tem, da so prepovedana samovoljna ravnanja javnih oblasti, ki pomenijo poseg v pravico do zasebnosti. Pozitivne obveznosti pa se nanašajo na potrebo po "učinkovitem" spoštovanju zasebnega (ali družinskega življenja ali pa obojega), predvsem pri dolgotrajnih priseljencih v smislu, da imajo taki tujci učinkovito in realno možnost, da regularizirajo bivanje v državi. Države članice morajo zagotoviti, da se državljanom tretjih držav, ki spadajo pod režim Direktive o vračanju 2008/115, zavarovani pravica do zasebnosti in prepoved nečloveškega ravnanja ter da se "kolikor je mogoče, ohrani enotnost družine z družin

V primeru tožnika gre za prava neuko stranko in ker je doslej vedno pravočasno podaljševal dovoljenja in ker je nedvomno v njegovem interesu, da se njegovo prebivanje in delo nadaljuje, mu vsekakor ni možno očitati naklepne kršitve in je torej mogoče za oceno njenega bodočega ravnanja upoštevati tudi druge okoliščine in dejanja te osebe v preteklem obdobju.

Podrejanje tujca pravnemu redu je res nedefiniran pojem, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer je standardna presoja obstoja razloga za ta pravna pojma postavljena na raven domneve in suma. Zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Skladno z ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zavrniti tožbene očitke, da upravni organ postavlja domnevo kršitev pravnega reda, saj, kot rečeno, je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je podana pravnomočna obsodba tožnika. Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu, ni treba