153. člen URS

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je mogoče z določbo podzakonskega akta (18. člen Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest) širiti obveznost vzdrževalca javne ceste na vzdrževanje dreves izven zakonsko opredeljenega varovalnega pasu, kot ga določa Zakon o cestah (ZCes-1), ne da bi to predstavljalo kršitev načela hierarhije pravnih aktov (153. člen Ustave).

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabit

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Druga alineja 3. člena Odloka uveljavlja dodatni pogoj za uveljavljanje pravice do nadomestila, saj pomeni, da oseba, ki ima za več kot 50,00 EUR neporavnanih obveznosti do države, nima pravice do nadomestila, četudi torej izpolnjuje pogoje, ki jih za to določa zakon (8. člen ZUOPDCE). Ker navedena določba Odloka presega zakonski okvir pooblastila iz sedmega odstavka 8. člena ZUOPDCE, je pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis)

V obravnavanem primeru je bilo predmetno drevo visoko 16 do 18 metrov in je lahko padlo na lokalno cesto, četudi je ležalo 11,05 m od roba lokalne ceste oziroma 1,05 metra izven njenega 10 metrskega varovalnega pasu ter je tako nedvomno ogrožalo tudi lokalno cesto in promet na njej, zaradi česar bi tretje toženka morala poskrbeti za njegovo odstranitev.

Po stališču višjega sodišča vprašanje odprave protipravnosti, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev o prekinitvi postopka, vpliva le na vrsto škode in posledično na pravno podlago zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje ni odvisna od nadaljnjih ravnanj toženke oziroma od izvršitve obveznosti, ki jo je toženki naložilo ustavno sodišče. V vsakem primeru bo moralo sodišče ugotavljati predpostavke odškodninske odgovornosti, kamor spada tudi protipravnost ravnanja toženke. Za ponovno prekinitev postopka v tej fazi postopka torej ni pravne podlage.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj določa dodaten pogoj pri sofinanciranju iz javnih sredstev, tj. sofinanciranje na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Navedena določba podzakonskega akta je zato v nasprotju s 153. členom Ustave, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). V tem primeru dodatni pogoj pogojuje uporabo inštituta exceptio illegalis in je sodišče prve stopnje utemeljeno izključilo uporabo 5. člena Pravilnika. Ključna za presojo je ugotovitev, da državnega tekmovanja iz znanja ... ni financirala le pravna oseba zasebnega prava (društvo), temveč se je izvedlo s pomočjo javnih sredstev (z zagotovitvijo prostorov, opreme, nadzornega učitelja v javnem zavodu).

Zakonodajalec je v ZMedPri oblikoval osnovni zakonski okvir za določanje pristojbin, s tem ko je določil vrste postopkov, za katere se pristojbina plača, in zavezance za plačilo (tj. predlagatelj postopka). Ne ureja pa zakon podrobneje načina zaračunavanja pristojbine, ampak to prepušča podzakonskemu predpisu, na kar odkazuje tretji odstavek 62. člena ZMedPri, ki določa: "Višino pristojbin iz prvega in drugega odstavka tega člena določi minister." ZMedPri po navedenem daje podlago za določitev pristojbine za vpis oz. spremembo vpisa medicinskega pripomočka v register, medtem ko sta način obremenitve in višina javne dajatve določena z podzakonskim aktom. Povezava odmere pristojbin z načinom vodenja registra ni nerazumna, ampak je sistemsko povezana z registracijo in identifikacijo medicinskih pripomočkov na ravni modela. Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana. Iz istih razlogov tudi ni bilo krše

Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična. Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve. V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sred

Določba tretjega odstavka 32. člena Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, po kateri se posebni status ne upošteva v rednem, ampak šele v naknadnem izbirnem postopku, če se kandidat v rednem postopku ni nikamor uvrstil, presega v tretjem odstavku 69.a člena ZViS opredeljen zakonski okvir pooblastila iz četrtega odstavka tega člena in je tudi po vsebini nasprotna navedeni zakonski določbi in njenemu namenu, zato je po presoji sodišča pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).

Po stališču toženke v izpodbijani odločbi je treba dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v RS opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo ter se pri tem vprašati, kako bi bil tak dohodek davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz istega naslova v RS. Vendar toženka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na to vprašanje, čeprav je tožnica opozarjala, da kot imetnica tujih investicijskih kuponov ne more razpolagati s pripisi dobička iz teh kuponov vse do odsvojitve investicijskih kuponov sklada. Drugostopenjski organ je po eni strani pojasnil, da je za vzajemne sklade značilno, da se kapitalski dobički reinvestirajo oziroma zadržijo in da dobičkov do prodaje deležev skladov lastniki ne realizirajo. A ob tem, ko reinvestiranih dobičkov imetnikov investicijskih kuponov ni štel za izplačane, ni pojasnil, zakaj je pripis dohodka iz tujega investicijskega kupona v obliki dodatnih premoženjskih enot obravnaval kot dividendo, torej kot dohodek, ki je izplačan oziroma prejet že ob pripisu enot premoženja imetniku in ne šele ob odsvojitvi. Poleg tega v izpodbijani odločbi toženka ni odgovorila na navedbe tožnice, da je isto premoženje (pripisane dividende in C

Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja. V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema. Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.

Podan je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni dokazal, da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje oziroma bi bil upravičeno odsoten z dela. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni bila podana kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, temveč zato, ker tožnik ni spoštoval Navodil delodajalca (ni izkazoval pogoja PCT, zavrnil je samotestiranje) in je neupravičeno izostal z dela.

Resolucija Državnega zbora po ustavnem redu Republike Slovenije ni predpis, ki bi lahko imel zavezujoče učinke (153. člen Ustave) in je po svoji pravni naravi programski dokument, ki opredeljuje politiko Državnega zbora na določenem področju, kot to pravilno obrazloži tudi sodišče prve stopnje. Resolucija v izpodbijanem delu ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, s katerimi bi neposredno vplivala na pravni položaj fizičnih ali pravnih oseb. Vprašanje, ali kateri od predpisov nalaga upoštevanje Resolucije pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah, za odločitev v tem upravnem sporu ni bistveno. Tudi taka morebitna določba zakona ali podzakonskega predpisa namreč ne spreminja pravne narave same Resolucije. Način in dopustnost uporabe določb Resolucije v drugih upravnih postopkih je tako lahko predmet presoje le v upravnem sporu zoper akte, ki so v njih izdani.

ZSPJS v tretjem odstavku 24. člena pooblašča vlado zgolj za to, da z uredbo za javne uslužbence določi kriterije za določitev višine položajnega dodatka, ne pa tudi, da določi dodatne pogoje za pridobitev same pravice do tega dodatka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence brez zakonske podlage zožila krog upravičencev do položajnega dodatka, kot ga opredeljuje prvi odstavek 24. člena ZSPJS.