44. člen ZUstS

Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se pl

Sodišče je tožnika seznanilo z določbama 6. in 48. člena ZPSVIKOB-1 in ga pozvalo, da se izjavi, ali pri vloženi pritožbi vztraja, a tega dopisa in pasivnosti tožnika ni mogoče šteti za dano (a neizkoriščeno) možnost, da se o novi specialni ureditvi izjavi, ampak zgolj kot vztrajanje pri pritožbi. Tožnik po mnenju pritožbenega sodišča izjave glede pristojnosti po novem zakonu niti ni mogel podati. Upoštevati je namreč treba, da tudi sodišče prve stopnje o pristojnosti ni odločilo po novem zakonu, poleg tega pa dopolnjevanje pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka ni mogoče.

Sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi. Tožnik izjave glede pristojnosti po novem zakonu niti ni mogel niti je ni bil dolžan podati. Upoštevati je namreč treba, da tudi sodišče prve stopnje o pristojnosti ni odločilo po novem zakonu, poleg tega pa dopolnjevanje pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka ni mogoče. Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja človekova pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.

Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB ni več veljavna pravna podlaga in je ni mogoče uporabiti.

Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB, kot že rečeno, ni več veljavna pravna podlaga, zato sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Tožeče stranke se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) niso mogle soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogle izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo presoditi svojo pristojnost (tudi) na novi podlagi, tožečim strankam pa skladno s pravico do izjave omogočiti, da se izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma morebitne prilagoditve zahtevka, ker teh sprememb tožniki (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli imeti pred očmi.<

Ustavno sodišče je ZPSVIKOB v celoti razveljavilo, torej v času presoje pritožbenega sodišča izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru ni več določena. Po splošnih pravilih o pristojnosti je za prvo toženo stranko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.

Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.

Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču je določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na najnovejšo odločitev Ustavnega sodišča je pravna podlaga za nadaljevanje postopka zoper Banko Slovenije in za odločitev o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, katero je prvo sodišče uporabilo pri izdaji izpodbijanega sklepa, odpadla. Z razveljavitvijo ZPSVIKOB je tako ponovno vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016 (in ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020), ko so bili postopki zoper Banko Slovenije, prekinjeni.

Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, in ne njen nasprotnik. Sicer pa državna odvetnica posebnega pooblastila za toženkino zastopanje ni potrebovala, saj je do zastopanja države upravičena po zakonu (2. člen ZDOdv). Sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 25. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je izvedlo vse ponujene listinske dokaze, zavrnilo je le zaslišanje pravdnih strank in priče, vendar je takšno svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo. Kadar so odločilna dejstva že zanesljivo ugotovljena, je nadaljnje izvajanje dokazov očitno nesmotrno in nepotrebno. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sicer pa tožnik ne pove, kako bi neizvedeni dokazi lahko vplivali na drugačen izid dokazovanja in posledično drugačno presojo utemeljenosti njegovega odškodninskega zahtevka. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že s

Glede na zakonsko podlago, ki je obstajala že v času sprejema Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Krško, Odlok in na njegovi podlagi sprejet Sklep nista nezakonita zgolj zato, ker sta bila sprejeta po 1. 1. 2014.2 Sodišče zato ni imelo podlage, da samo iz tega razloga zavrne njuno uporabo (exceptio illegalis). Glede točkovanja navedenih zemljišč zaradi dostopnosti do plinskega omrežja, med strankama niti ni sporno, da na tožnikovih zemljiščih ni izveden individualni priključek na plinsko omrežje. Vendar to za dodelitev točk po postavki za dostopnost do plinskega omrežja ni bistveno. Pravno pomembno je namreč, da se po točki b) prvega odstavka 10. člena Odloka za s plinsko napeljavo opremljeno zemljišče šteje zemljišče, na katerem je možen priključek na plin. Zemljišče, na katerem je možen priključek, pa je tisto zemljišče, ki se na plinsko omrežje lahko priključi zgolj z izgradnjo individualnega dela priključka, ki je breme lastnika zemljišča.

Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena. Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.

Posamični akti, ki so zaradi odločbe ustavnega sodišča ostali brez pravne podlage, so še vedno predmet presoje v rednem sodnem postopku. Tožnik je imel ves čas postopka pravni interes za razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez utemeljevanja, ker je sklep še vedno obstajal, tožniku pa so s pravočasno vložitvijo tožbe za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastali tudi stroški postopka v tem individualnem delovnem sporu. Ker je toženka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez utemeljevanja na podlagi 156.a člena ZJU, ki je bil z odločbo ustavnega sodišča z dne 18. 11. 2021 razveljavljen, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep ministra za notranje zadeve o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 2. 2021 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 4. 2021, s katerim je bil sklep organa prve stopnje potrjen.

Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku davek od nenapovedanih dohodkov odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1.2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odsatvka 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smel uporabiti.

V obravnavanem primeru je bila tožba zaradi plačila odškodnine v višini 2.347.404,66 EUR vložena dne 14.7.2016. Glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavna določila ZST-1 je sodišče prve stopnje z nalogom z dne 15.9.2016 pravilno odmerilo sodno takso v višini 18.735,00 EUR. O taksni obveznosti za postopek pred sodiščem prve stopnje po navedenem nalogu je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7.9.2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1149/2016 z dne 26.10.2016, taksa pa poravnana dne 20.1.2017. Za to odmero sodne takse torej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25.4.2018, objavljena v Uradnem listu RS dne 25.5.2018, ne more učinkovati. Ta taksa je bila tako povsem pravilno odmerjena in poravnana v dolžni višini, zaradi česar ne gre za nikakršno preplačilo (36. člen ZST-1) in tudi ne za nekakšen zatrjevani presežek, ki bi se lahko upošteval pri odmeri oziroma plačilu takse za pritožbeni postopek (18. člen ZST-1). Slednja predstavlja samostojno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo dne 26.6.2018. Za njeno odmero je glede na datum vložitve pritožbe in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.347.404,6

Registrsko sodišče mora zaradi vezanosti na pravnomočno začet postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa in zapovedane omejitve pristojnosti skupščine subjekta vpisa po 151.a členu ZFPPIPP, kot pogoj za presojo obstoja vseh procesnih predpostavk pred odločanjem o vsebinski presoji utemeljenosti predloga upoštevati ali je bilo pred odločitvijo o skupščinskem sklepu o odpoklicu članov in imenovanju novih članov upravnega odbora dano soglasje sodišča, ki vodi postopek prisilne poravnave nad subjektom vpisa. Predlagatelji ga kljub pravilnemu pozivu na podlagi prvega odstavka 30. člena ZSReg, registrskemu sodišču niso predložili. Nenazadnje ni brez pomena, da subjekt vpisa sam kot dolžnik uvedbi, začetku in vodenju postopka upniške prisilne poravnave, ni nikoli nasprotoval. Ni vložil niti ugovora zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave po takrat še neugotovljeno ustavno neskladnem desetem odstavku 221.j členu ZFPPIPP. Zato se sploh ni zastavil dvom o insolventnosti subjekta vpisa. Kot je pravilno obrazložilo že registrsko sodišče, pri odločanju o konkretnem predlogu, ni vezano na razloge iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 18/2020 z dne 5. 3. 2020,

V izpodbijani, še nepravnomočni odločbi, sta zaradi upoštevanja davčnih obdobij izpred 1. 1. 2009 in zaradi nepravilne oziroma previsoke (70%) davčne stopnje, v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno ugotovljeni tako (enovita) davčna osnova, kot tudi višina odmerjenega davka.

V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.