Človekove pravice

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.

ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč (doma) zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.

Pritožba ima sicer prav, da sámo dejstvo diagnosticirane duševne motnje, pomanjkanja uvida in opuščanja terapije samo po sebi še ne zadošča za sklep o hudem ogrožanju zdravja v smislu 39. člena ZDZdr. Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo tudi druge okoliščine: o nepovratnih strukturnih spremembah v možganih, toksičnem dogajanju v možganih, ki pušča posledice predvsem na kognitivnih sposobnostih, kronifikaciji bolezni in posledični hudi invalidnosti, s katerimi se pritožba konkretizirano sploh ne sooči. Odklanjanje jemanja zdravil, ki vodi v ugotovljene posledice, je lahko utemeljen razlog za prisilno hospitalizacijo.

Vročanje s fikcijo se v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča. Trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, sta na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravi

Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.

Zaradi kronificirane nezdravljene psihoze ima nasprotna udeleženka scela ukinjeno presojo realnosti in hudo moteno sposobnost obvladovati svoja ravnanja. Ponavljajoče objestno vozi avto (tudi 200 km/h), z zavračanjem zdravljenja se ji učvrščujejo bolezenski znaki v možganih, kar hudo krni njeno funkcionalnost, tako da je socialno, osebnostno in ekonomsko povsem izolirana, zaradi psihološkega travmatiziranja jo zavrača 10-letna hči.

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZVO-P je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1, na kar kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1, ki določa, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

Iz Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo) utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno po presoji pritožbenega

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje. V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo do

Ker gre za hud poseg v človekove pravice, na kar smiselno opozarja tudi pritožnica, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 upoštevalo in vsebinsko obravnavalo prepozno pritožbo, ki jo je pritožnica vložila (med prazničnimi dnevi) dan po izteku zakonskega pritožbenega roka.

Iz določbe prvega odstavka 269. člena OZ je mogoče ugotoviti, čemu so sodni penali namenjeni: njihov cilj je dolžnika siliti k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je dolžnik kljub temu, da upnik razpolaga s pravnomočno sodno odločbo zoper njega, ni prostovoljno izpolnil. Gre torej za institut, ki je alternativa izvršbi, z obojim pa se dokončno uresničuje upnikova ustavna in konvencijska pravica do sodnega varstva. Le-ta je namreč učinkovita šele, ko je terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, tudi dokončno realizirana. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države. Upnikova pravica, da se posluži sodnih penalov za siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa ni neomejena. To med drugim pomeni, da upnik navedene pravice ne sme zlorabljati, saj že iz 2. člena URS izhaja prepoved zlorabe pravic. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice zaradi "odprtosti" upravičenja pravico uresničuje tako, da odstopi od njenega namena. V takem primeru je dolžnost pristojnega organa, da na predlog prizadetega ali po uradni dolžnosti prekoračeno pravico vsebinsko omeji tako, da ne pride do prekomernega posega v pravico prizadetega, ki je z njo v konfli

Dokaz o vročitvi sodne pošiljke je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi. Gre za javno listino, zato velja domneva resničnosti njene vsebine. Dovoljeno pa je dokazovati nasprotno (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne sme biti dvoma, da je bila vročitev sodne pošiljke po fikciji (pravilno) opravljena. Vročanje je namreč ena od bistvenih sestavin ustavne pravice do izjave v postopku), saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen. Vročitve po fikciji ni pravilno šteti kot pravno veljavne, če stranka sodišču vzbudi tehten dvom, da je bila vročitev opravljena po pravilih ZPP.

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informati

Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku. Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost. Pravna oseba si mora delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo. Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9.

Skladno z 10. členom, EKČP je varovano zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu in neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, lahko odvračajo tiste, ki delajo v medijih ali na sorodnih področjih, da se poglobljeno ukvarjajo s takšnimi zadevami. Take ovire lahko negativno vplivajo na zmožnost novinarjev, da zagotavljajo točne in zanesljive informacije, kar lahko vodi celo do posledice, da ne bodo več mogli opravljati svoje pomembne vloge "javnih čuvajev" (ang. public watchdogs) demokracije. Omejitev novinarskega dela je dopustna le, če je kot taka določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi.

Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.