32. člen URS

Tožba je bila vložena na podlagi 26. člena URS, ki ureja odškodninsko odgovornost države za delovanje državnih organov, zato so neutemeljena nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati s sorazmernostjo in nujnostjo sprejetih ukrepov. Država je s temi odloki posegla v pravico do gibanja in združevanja ljudi, zato so tudi ti akti lahko predmet presoje njene odškodninske odškodninske odgovornosti v smislu, ali so bili ukrepi sorazmerni, oziroma ali je vlada z njihovim sprejemom in izvrševanjem presegla svoja pooblastila. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je zakonodajna (normativna) protipravnost podana tudi, kadar bi določen predpis zaradi zagotovitve ustavnih pravic moral biti izdan, pa ni bil. V zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da razglasitev določenega predpisa kot neustavnega, še nujno ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti države za delovanje njenih organov po 26. členu URS, temveč je ta podana, če gre za najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. V obravnavani zadevi so okoliščine primera bistveno drugačne, saj je nastopila

Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi. Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik. Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena ZPND, ki je prvenstveno v zavarovanju žrtev nasilja. Glede na izkazano kontinuirano psihično in fizično nasilje nad predlagateljico, ki ga je izvajal nasprotni udeleženec, zaradi katerega se, upoštevaje tudi starost predlagateljice in njeno sorodstveno razmerje do nasprotnega udeleženca, tega dokazano še vedno hudo boji, so izrečeni ukrepi oziroma njihovo podaljšanje, sorazmerni; načelo sorazmernosti državnim organom nalaga, da ustrezno zaščitijo žrtve, ob hkratnem upoštevanju meja pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično,

Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).

Zahteva po izpolnjevanju enega od pogojev PCT za oba tožnika ni bila diskriminatorna, saj je veljala za vse učence, učitelje in starše. Odlok je veljal za vse enako. Očitano ravnanje toženke je temeljilo na legitimnem cilju, zasledovalo je varovanje zdravja in življenja ljudi in je bilo zato potrebno in sorazmerno.

Ustava RS za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za omejitev gibanja izpolnjena kumulativno, ves čas, ne le ob izreku tega ukrepa. Nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja opravi sodišče po uradni dolžnosti, in ko se izkaže, da pridržanje ni ali ni več zakonito, pridržano osebo takoj izpusti. Ker je bil ukrep pridržanja odrejen z namenom, da se s pritožnikom opravi osebni razgovor za ugotovitev potrebnih dejstev, osebni razgovor pa je že bil opravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni več pogoja, ki ga zakon predpisuje za zakonito pridržanje. Toženka je namreč pasivna in ne navaja niti, da dejstva, zaradi katerih je bil potreben razgovor, na tem razgovoru niso bila ugotovljena, niti, da bi bilo treba za ugotovitev relevantnih dejstev opraviti še kakšno procesno dejanje, pri katerem je nujna pritožnikova navzočnost. Pridržanje namreč pomeni grob poseg poseg v svobodo gibanja, zato si morajo pristojni organi prizadevati, da traja čim krajše obdobje.

Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti oba pogoja za pridržanje izpolnjena kumulativno, in sicer ne le ob izreku tega ukrepa, ampak ves čas njegovega učinkovanja (do prenehanja razlogov). Navedeno mora upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko odloča o tožbi zoper sklep o pridržanju, saj se ta nanaša ne samo na odreditev ukrepa, ampak tudi na njegovo trajanje. Kot izhaja iz stališč Sodišča EU, mora sodišče opraviti nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja po uradni dolžnosti, torej tudi če oseba kršitve ne izpostavi. Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja niso bili ali niso več izpolnjeni, mora osebo takoj izpustiti.

Pri oceni, ali gre za odvzem svobode je treba upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru. Razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja je v intenziteti posega. Izpodbijani akt o pridržanju tožnika, je šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja. Tožnik je ves čas upravnega postopka in tudi v upravnem sporu zatrjeval, da pred podajo prošnje ni bil obveščen v jeziku, ki ga razume, in tudi dejansko ni razumel morebitnega pojasnila policistov, da ne sme zapustiti Slovenije oziroma da se bo v takem primeru štela njegova prošnja za umaknjeno, v primeru vrnitve v azilni dom pa mu bo lahko odvzeta prostost.

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neusp

Čim eden od pogojev po prvem odstavku 39. člena ZDZdr, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni podan, prisilna hospitalizacija ni dopustna.

Izvrševanje pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.

Zgolj lastništvo nepremičnine in pošiljanje pokojnine na naslov stalnega prebivališča v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ne zadostuje, da posameznik ohrani stalno prebivališče na navedenem naslovu. Za ohranitev stalnega prebivališča je potrebno, da posameznik tudi na tem naslovu dejansko prebiva. Navedbe, da se na naslovu nahajajo osebne stvari tožnika, zgolj nakazuje na povezavo z naslovom, vendar pa to ni razlog, da bi zaradi tega na tem naslovu bilo možno obdržati prijavljeno stalno prebivališče. Tudi zatrjevano dejstvo, da na naslovu živita sin tožnika in tašča, samo po sebi ne zadostuje. Odločba tožene stranke o izbrisu tožnika iz registra stalnega prebivalstva ne pomeni posega v ustavno pravico tožnika do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS. Izpodbijana odločitev pomeni le izvajanje temeljnega namena ZPPreb-1, ki je v zagotovitvi pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva in se zato s takšno zakonsko ureditvijo zasleduje ustavno dopusten in stvarno upravičen cilj.

Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno. Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu st

Glede na to, da v obravnavani zadevi pritožnica s tožbo izpodbija odločbo, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti na podlagi 279. člena ZUP, predstavlja ta izpodbijana odločba sporno pravno razmerje. Sporno pravno razmerje je torej vprašanje izpolnjevanja uveljavljanih ničnostnih razlogov. Predlagana začasna ureditev stanja pa se nanaša na zadržanje izvrševanja inšpekcijske odločbe. Nanaša se torej na drugo pravno razmerje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zakonski pogoji zato že iz tega razloga niso podani.

Načelo zakonitosti (28. člen Ustave) velja tudi v pravu o prekrških (tako že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 in številne druge). Odlok, ki ga je Vlada sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen ZP-1). V tej zadevi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z Odlokom zgolj konkretizirano zakonsko besedilo. Pri presoji se Vrhovno sodišče ni spuščalo v razumnost zapovedi nošenja zaščitnih mask pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, niti v domet upravnopravnih posledic tega ukrepa. Presojalo je le, ali je sodišče v izpodbijani sodbi, pri tem, ko se je oprlo na Odlok, ravnalo v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu. Iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje "obvezna uporaba zaščitne maske..." prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. Ne pomeni pa to pravilo prepovedi ali omejitve gibanja osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih. V zapo