6. člen MKVCP
1) Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku-odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. 2) Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda. 3) Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni; b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; c) da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti; d) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče; e) da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.
- UPRS sodba U 655/2004Upravno sodišče RS · 2005
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na
- UPRS Sodba in sklep U 117/2003Upravno sodišče RS · 2004
Sodišče meni, da ureditev v 20. in 21. členu ZSolI ni v nasprotju z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave), razen kolikor v konkretnem primeru inšpektorat ne bi z upravno odločbo odločil o pravici ali pravni koristi udeleženca izobraževanja, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Inšpekcijski organ o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja ni odločal v smislu določila 25. člena Ustave zaradi tega, ker ni imel zakonske obveznosti odločanja bodisi za ugoditev, vsebinsko zavrnitev ali zavrženje ugovora glede varstva človekovih pravic. Če je bil v učnem procesu in postopku ocenjevanja v šolskem letu 1997/98 diskriminiran v smislu določila 14. člena Ustave, potem ima stranka možnost za varstvo te pravice neposredno pred sodiščem splošne pristojnosti. Določilo 14. člena MKVČP se ne uporablja samostojno, ampak vedno samo v povezavi s katero izmed civilnih pravic iz MKVČP. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Fischer v. Avstrija z dne 26. 4. 1995) zaradi posebnih okoliščin, ki jih je Upravno sodišče v konkretnem primeru zgoraj navedlo, sodišču ni treba zaslišati stranke, če za to govorijo takšne po
- UPRS Sodba in sklep U 748/2003Upravno sodišče RS · 2004
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 13. 4. 2005Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba U 655/2004Upravno sodišče RS · 13. 4. 2005
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na
- UPRS Sodba in sklep U 117/2003Upravno sodišče RS · 25. 8. 2004
Sodišče meni, da ureditev v 20. in 21. členu ZSolI ni v nasprotju z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave), razen kolikor v konkretnem primeru inšpektorat ne bi z upravno odločbo odločil o pravici ali pravni koristi udeleženca izobraževanja, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Inšpekcijski organ o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja ni odločal v smislu določila 25. člena Ustave zaradi tega, ker ni imel zakonske obveznosti odločanja bodisi za ugoditev, vsebinsko zavrnitev ali zavrženje ugovora glede varstva človekovih pravic. Če je bil v učnem procesu in postopku ocenjevanja v šolskem letu 1997/98 diskriminiran v smislu določila 14. člena Ustave, potem ima stranka možnost za varstvo te pravice neposredno pred sodiščem splošne pristojnosti. Določilo 14. člena MKVČP se ne uporablja samostojno, ampak vedno samo v povezavi s katero izmed civilnih pravic iz MKVČP. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Fischer v. Avstrija z dne 26. 4. 1995) zaradi posebnih okoliščin, ki jih je Upravno sodišče v konkretnem primeru zgoraj navedlo, sodišču ni treba zaslišati stranke, če za to govorijo takšne po
- UPRS Sodba in sklep U 748/2003Upravno sodišče RS · 11. 2. 2004
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
- VSRS Sodba VIII Ips 184/99Vrhovno sodišče RS · 7. 12. 1999
Delavski svet tožene stranke je odločal o razrešitvi tožnika - direktorja na seji, na katero tožnik, ki je bil takrat v staležu bolnih, ni bil vabljen in na njej ni bil prisoten. Pred sejo ni bil vložen predlog za razrešitev direktorja. Strokovna komisija, ki je ugotavljala nepravilnosti pri vodenju podjetja, je izdelala pisno mnenje šele po seji Delavskega sveta. V postopku razrešitve so bile zaradi navedenega kršene temeljne tožnikove procesne pravice: pravica do vabila, pravica do informacije (obvestila) in pravica do izjave (obrambe), zaradi česar so bile kršene določbe Ustave, KVČP, ZPP, ZDR, pa tudi Statuta tožene stranke.