1. člen ZUSDDD

Ključno je, da ne prvostopenjski in niti drugostopenjski organ ni navedel in pojasnil vsebine določb 1.č člena ZUSDDD, ki urejajo prav pojem dejanskega življenja v RS in (v tretjem odstavku) tudi (razloge za tisto) upravičeno odsotnost tujca iz RS, ki ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Kakšne zakonske določbe so bile uporabljene pri zaključku, da tožnikova odsotnost iz RS ni bila upravičena in da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, oziroma kakšna je sploh vsebina za odločitev relevantnih zakonskih določb, torej niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno. Zato tudi ni razvidno, na podlagi kakšnih pravnih določb sta upravna organa presodila v postopku podane tožnikove navedbe in ugovore ter predlagane oziroma izvedene dokaze.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V obnovljenem postopku je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju. Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom

Dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost nad skupno deset mesecev, v postopku ni bila niti izkazana niti dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani R. Slovenije.

Glede na dolgoletno bivanje tožnice v RS in ugotovitev, da je tukaj središče njenih življenjskih interesov ter da je v RS razvila čvrste osebne in družinske vezi, pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Glede na dolžino trajanja stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.

Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejst

Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju. Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa.

Glede na dolžino trajanja takega stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožnikov položaj uredi.

Za odločitev v tej zadevi so pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.

Za odločitev v tej zadevi so pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev tožnikovega očeta in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnikovega očeta izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.

Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem pet letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, predvsem zato ker je tožnica zapustila RS že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, še zlasti pa zato ker tožnica v RS nima središča življenjskih interesov, temveč je središče njenih življenjskih interesov v Novem Sadu, kjer sedaj živi in tudi ne namerava prebivati v RS ter se ne želi vrniti v RS, temveč želi le ponovno pridobiti stanovanje JLA. Tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso bile podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.

Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se v sodnih postopkih presoja brez omejitev, ločeno in v skladu z načeloma popolne in pravične odškodnine. Tožnikov neurejen status je vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. Domača sodna praksa je že zavzela stališče, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje v takih primerih hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun takega prikrajšanja ni mogoč, dopušča, da se o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi nezakonitega izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (216. člen ZPP) in po načelu pravičnosti (pravično zadoščenje).

Ker odhod tožnice in njene družine ni bil posledica tožničinega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj sta tožničina starša za izbris hčerke-tožnice izvedela šele za tem, ko je družina že živela v Makedoniji, ni podan razlog iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Glede na to, da se je tožnica po izteku planiranega dopusta konec julija 1991 odločila, da se v službo ne bo več vrnila, sodišče ne dvomi, da se je tožnica konec julija 1991 odločila, da se v RS ne bo vrnila. Ker najemnega stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala, MORS do septembra 1991 ni prevzel, kot je to tožnica v prvotnem upravnem postopku zatrjevala, niso podane objektivne ovire, ki bi ji preprečevale vrnitev. Iz navedenih dokazil MORS je namreč razvidno, da je bilo stanovanje zapečateno šele po 1. 11. 1991 in pred navedenim datumom ni bilo niti prevzeto. Tožničin odhod iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

Tožnica je RS prostovoljno zapustila avgusta 1991, njena odsotnost pa je trajala več kot leto dni, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izgon tujca, ki dolgotrajno tolerirano biva v državi, se po sodni praksi ESČP, pravu EU in mednarodnem pravu uporabi le, če je tujec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki resno ogroža varnost države. Kaznivo dejanje krive izpovedbe, za katerega je bila tožnica kaznovana, pa ne predstavlja dejanja, ki resno ogroža Republiko Slovenijo.

Zaslišani priči B.B. in C.C. tožnikovih poskusov vračanja nista potrdili, temveč sta zatrjevali samo, da si tožnik želi živeti v Republiki Sloveniji. Priča A.A. je sicer potrdila, da sta skupaj s tožnikom leta 1998 odšla na „Mačkovo“ zaradi poizvedb o možnosti tožnika za ureditev njegovega statusa, vendar pa je to, brez navedbe in izkazov še nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je tožnik poskušal vrniti, tudi po mnenju sodišča premalo, da bi tožnik s tem (torej z enkratnim dejanjem) izkazal razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti. Zato je upravni organ pravilno zaključil, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD ne izpolnjuje in da zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnikov odhod iz RS, sicer po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel biti posledica tega izbrisa, saj je RS zapustil prostovoljno na podlagi dogovora z delodajalcem; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni prostovoljnega odhoda iz RS (na podlagi navedenega dogovora z delodajalcem).