Pravo sveta evrope

Sodna praksa je glede vprašanja, ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kakršen je bil izdan v predmetni zadevi, omogoča izdajo evropskega izvršilnega naloga, enotna. Zgolj oznaka verodostojne listine z datumom njene izdaje in zapadlostjo ter zneskom terjatve temelja zahtevka ne opredeljuje v zahtevani meri, posebej še, ker verodostojna listina ni vročena dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi.

V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila d

Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino. V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njiho

Pritožnik napačno razlaga pomen besede "takoj". Pravice, o katerih mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, poučena po 4. členu ZKP, se v veliki meri prekrivajo s pravicami, obseženimi v 19. členu Ustave in v 5. členu EKČP, ki glede časa, v katerem mora priti do pouka, prav tako uporabljata besedo "takoj". Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je besedo "takoj" treba razlagati v luči celotnih okoliščin posameznega primera; obvestilo o razlogih za pripor, dano v nekaj urah, je časovno ustrezno (Fox, Campbell and Hartley v. the United Kingdom, tč. 40 in 42; Murray v. the United Kingdom[GC], tč. 72). Iz Komentarja Ustave izhaja, da se v skladu s prakso ESČP pojem "takoj" iz tretjega odstavka 5. člena EKČP razlaga v smislu razumnega kratkega roka, pri čemer ESČP najdaljšega takega roka ni opredelilo, je pa kazuistično nakazalo, kaj ni sprejemljivo. Pritožnik navaja, da sam prikaz besedila ni zadosten, saj policist ne razume, kaj mu je odvrnila oseba v smislu pomoči najti odvetnika, kot to predpisuje četrti odstavek 157. člena ZKP, niti ne more razčistiti okoliščin glede brezplačne dodelitve zagovornika. Po naravi stvari je sicer res, da ni mogoča ustrezna komunikacija med osebama,

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage prvega odstavka 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Brez jedra.

Pritožba utemeljeno opozarja na točko 8 uvoda Uredbe št. 655/2014, iz katere med drugim izhaja, da se ta uredba zlasti ne bi smela uporabljati za zahtevke zoper dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti. To bi po tej uredbi moralo pomeniti, da nalog za zamrznitev zoper dolžnika ne more biti izdan po tem, ko so bili v zvezi z njim uvedeni postopki zaradi insolventnosti, kot so opredeljeni v Uredbi št. 1346/2000. Iz točke (f) člena 2 Uredbe 1346/2000 pa izhaja, da pomeni „čas uvedbe postopkov“ čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna. - Takšna vsebina točke (f) člena 2 nazadnje citirane uredbe oziroma takšno pojmovanje „časa uvedbe postopka“ brez dvoma po pravilnem stališču pritožbe sovpada s trenutkom začetka postopka insolventnosti v smislu določb ZFPPIPP (četrti odstavek 49. člena), ko sodišče s sklepom odloči o začetku takšnega postopka in ne (že) s trenutkom uvedbe takšnega postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP, ki se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.

Ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka je obvezna vselej, ko narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči z izrekom nepogojne kazni zapora za kaznivi dejanji razžalitve in obrekovanja nista nesorazmerno posegli v obsojenčevo pravico do svobodnega izražanja, saj gre v obravnavanih okoliščinah le še za dejstvo uporabe, celo zlorabe sposobnosti in možnosti obsojenca, da se izraža preko družbenih omrežij z namenom javnega podajanja negativnih vrednostnih sodb o zasebnem in intimnem družinskem življenju zasebnih tožilcev.

Sodišče dejstev ni ugotovilo z uporabo objektivne metode, temveč se je oprlo predvsem na posredne ugotovitve policista, dokazni predlog za zaslišanje storilca in še zlasti sopotnice v njegovem vozilu pa je zavrnilo s posplošenimi razlogi, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 6. člena EKČP ter določbi 22. in 29. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in določbo prvega odstavka 90. člena ZP-1 v zvezi z 99.b členom ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1.

Izvedba ustne obravnave je potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov.

Sodišče, ki pri odločanju ni vezano le na zakon, temveč tudi na Ustavo ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, bi moralo storilcu pravico, da je obveščen v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka, da je seznanjen, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal, zagotoviti na podlagi določb 29. člena Ustave ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, čeprav Zakon o prekrških, ki je veljal v času izdaje sodbe te določbe še ni vseboval.

Sodišče je moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, kakšna bi bila primerljiva tržna najemnina. Gre za ugotavljanje hipotetičnega, neobstoječega dejstva, zato je njegovo ugotavljanje problematično ter vselej posredno. Bolj kot za ugotovitev gre za oceno. Ker primerljivih oddaj v najem ni, ker je metoda neprofitne najemnine neustrezna in ker je znesek 0,5 EUR/m2 očitno najemnina, ki jo je mogoče iztržiti, če je na najemnika preloženo breme obnove, je dokazna ocena sodišča prve stopnje v opisani dokazni stiski, ustrezna. Tako kot je v lastninskem preoblikovanju podjetij na družbene pravne osebe prišla dobrobit poprejšnje družbene lastnine, je v celovitem družbenoekonomskem preoblikovanju nanje prešlo tudi določeno breme poprejšnje družbene lastnine. Sestavni del tega bremena je tudi njihov položaj po ZDen. Po 41. členu EKČP je zavezanec za plačilo pravičnega denarnega zadoščenja vselej država.To pa ne pomeni, da zaradi takšne zasnove postopka po 41. členu EKČP država postane subjekt temeljnega materialnopravnega razmerja. Reševanje dejanskih vprašanj v odločbah ESČP nima precedenčnega učinka.

Storilec je v zahtevi za sodno varstvo dogodek zanikal in za čas očitanega prekrška podal alibi ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje priče, ki bi potrdila njegov alibi, zaslišanje svojih staršev in soočenje z oškodovancem, pri čemer je zanikal pravilnost ugotovitev policije, ki so temeljile na izjavi oškodovanca in priče. Glede na navedeno sodišče brez neposredne presoje dokazov na ustni obravnavi ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja, zato je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1.

Odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka, ki jo bo v določenih primerih treba zagotoviti tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev) .

Sklicevanje na kršitev pravice do družinskega življenja v postopku za izredno omilitev kazni zaradi družinske skupnosti, ki je nastala po izreku sankcije izgona tujca iz države, je le izjemoma utemeljeno.

Obsojenčevega ravnanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, saj so njegove besede tako splošne in nekonkretizirane, da iz njegovih besed ni razvidno, na katero oškodovančevo konkretno dejanje se nanašajo oziroma v zvezi s katerim konkretnim dogodkom ali dejstvom jih je obsojenec izrekel. Tudi pri izpolnjevanju politične dejavnosti je mogoče storiti kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, kadar politikove izjave niso povezane s političnim delovanjem, temveč grobo posegajo v čast in dobro ime posameznika. Obsojenčev očitek, ki ga je izrekel pri izpolnjevanju politične dejavnosti, ni uperjen zoper oškodovanca kot posameznika, temveč je povezan z opravljanjem njegove politične funkcije oz. se napad omejuje na zadevo, ki je v javnem interesu, zato ni podano kaznivo dejanje razžalitve.

Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen (zlasti, če so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev), je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove.

Vprašanje izvedbe ustne obravnave zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 6. člena EKČP in 29. člena Ustave je odvisno predvsem od narave vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo.

Sodbo je dopustno opreti na posreden, edini ali odločilni dokaz, le če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče (ali soobdolženca) nikakor ni več mogoče, zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu. V položaju, ko je zagovor soobdolženega dokaz, na katerega se sodba opira v odločilni meri, uporaba zapisnika o zagovoru obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, ob dejstvu, da se na glavni obravnavi ni hotel zagovarjati, pomeni kršitev pravice do zaslišanja „obremenilne priče“. Sodišče mora v postopku storiti vse, da se presodi zanesljivost odločilnega dokaza.