35. člen URS

V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavi

Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju. Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnet

Če so s sodno odločbo stranki prisojena sredstva, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, s strani slednje nakazana na odvetnikov (fiduciarni) račun, v davčno pravnem smislu ni mogoče šteti, da jih je prejel sam odvetnik kot svoj dohodek, temveč jih je prejel za stranko le kot začasni imetnik teh sredstev in mora tako prejeta sredstva tudi nadalje izročiti stranki. Taka sredstva ne povečujejo premoženja (ekonomske moči) odvetnika in torej v davčnem smislu ne preidejo v njegovo premoženjsko sfero. Zaradi tudi ni mogoče šteti, da so lahko podlaga za obdavčenje z dohodnino na dohodke iz dejavnosti, prav tako pa tudi ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV, saj transakcija med nasprotno stranko in odvetnikom niti ni nastala. Ker odvetnik v davčnopravnem smislu navedenih sredstev ne prejme, tudi pri njihovem nadaljnjem prenosu (nakazilu, izplačilu) stranki ne gre za izplačilo dohodka s strani odvetnika kot plačnika davka v smislu 12. in 57. člena ZDavP-2 oziroma 125. člena ZDoh-2. Pravica do izvedbe dokazov je del pravice do kontradiktornega sodnega postopka, ki ga zagotavlja iz 22. člen Ustave. Upravno sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza

Sodišče je pravilno za vsakega od nasprotnih udeležencev ugotavljalo, ali njegova ravnanja izpolnjujejo kriterije za izrek ukrepov po ZPND. Glede na izkazano kontinuirano psihično nasilje in zalezovanje, ki ga izvaja nasprotni udeleženec, prepoved približevanja in zadrževanja zgolj na razdalji, manjši od 10 metrov, ne bi dosegla namena. Po drugi strani predlagatelja nista izkazala, da bi tudi nasprotna udeleženka nad njima izvajala psihično nasilje oziroma kontinuirano zalezovanje.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnica zaradi (neupravičenega) neprihajanja na delo oziroma s svojo odsotnostjo z delovnega mesta od 19. 4. 2021 dalje, kršila dolžnost opravljati delo (prvi odstavek 4. člena, prvi odstavek 33. člena, prvi in drugi odstavek 34. člena in 37. člen ZDR-1). Zaradi navedenega je utemeljeno prejela sprva pisno opozorilo, nato pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Soglaša tudi s presojo o nemožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je kljub pisnemu opozorilu s samovoljnim ravnanjem in kršitvami delovnih obveznosti nadaljevala, iz njene izjave, da se na delovno mesto ne bo vrnila, dokler bo to pogojevano s testiranjem, pa izhaja, da s kršitvami tudi v prihodnje ni nameravala prenehati. Ker je bila izpodbijana odpoved zakonita, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker nadaljnjih pravil o pristojnosti sodišč za odločanje o sporih na podlagi 79. člena SUVP ta uredba ne vsebuje, je za določitev pristojnosti potrebna razlaga zakonskega prava Republike Slovenije. Tako je sicer mogoče uporabiti tudi določbo 34. člena ZVOP-1, kolikor ni v nasprotju z SUVP, vendar jo je treba razlagati skladno z vsebino SUVP. Vsebino 34. člena ZVOP-1 pa je že razložila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je poudarila, da se navedena določba po vsebini nanaša zgolj na javnopravne upravne spore, ki se lahko vodijo samo zoper organe oblasti v smislu 1. člena ZUS-1. Skladno s tem so za vse ostale spore za varstvo osebnih podatkov po 79. členu SUVP pristojna sodišča splošne pristojnosti. Tožena stranka ni javni organ države članice, temveč gre za zasebnopravno gospodarsko družbo. Tako za odločanje o varstvu osebnih podatkov v tem sodnem sporu ni pristojno Upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti na podlagi 1. člena ZPP.

Pravica do komunikacijske zasebnosti varuje posameznika, da se država ali nepovabljen tretji ne seznani s sporočilom, ki ga na daljavo posreduje prek kateregakoli sredstva, če lahko utemeljeno pričakuje svojo zasebnost. Anonimni avtor se z objavo komentarja na spletu ne odpove pravici do komunikacijske zasebnosti, ki je varovana z 37. členom Ustave RS. Ni zakonske podlage za pridobitev podatkov, ki bi omogočali identifikacijo avtorja na spletu objavljenega komentarja zaradi vložitve civilne ali zasebne kazenske tožbe. Kadar si pridejo ustavno varovane pravice in svoboščine v kolizijo, sodišče glede na okoliščine primera, ki jih ugotavlja v postopku, presodi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost. Predmet postopka za zavarovanje dokazov pred pravdo ni tehtanje ustavnih pravic strank, saj se v takem postopku ne ugotavlja utemeljenost terjatve (predlagatelj mora izkazati le obstoj pravnega interesa).

Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ. Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila

Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu. Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo. Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.

Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena. Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev. V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij. Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast i

Sodišči z izrekom nepogojne kazni zapora za kaznivi dejanji razžalitve in obrekovanja nista nesorazmerno posegli v obsojenčevo pravico do svobodnega izražanja, saj gre v obravnavanih okoliščinah le še za dejstvo uporabe, celo zlorabe sposobnosti in možnosti obsojenca, da se izraža preko družbenih omrežij z namenom javnega podajanja negativnih vrednostnih sodb o zasebnem in intimnem družinskem življenju zasebnih tožilcev.

Predlog se zavrne.

V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.

Tožnik je zlorabil bolniško odsotnost s tem, ko je potoval na Poljsko brez dovoljenja osebnega zdravnika; gre za odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Četudi sta bili stranki zakonca oziroma družinsko povezana, je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.

Opisani vedenjski vzorci nasprotne udeleženke in njena dosedanja ravnanja in nerealni predlogi, ogrožajo (oba) otroka do take mere, da je treba že med postopkom (oba) otroka začasno dodeliti v varstvo in vzgojo predlagatelju, kar je treba tudi pravno formalizirati. Prav te okoliščine so v bistvenem drugačne od zadev iz sodne prakse, ki takšne oblike začasnega sodnega varstva niso dopustile.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.