VSL sodba II Cp 3893/2009

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka R. je dolžna plačati tožnikoma L. M. in R. M. znesek 10.958,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer:
- od zneska 10.541,38 EUR od 29.11.2004 do plačila,
- od zneska 208,33 EUR od 1.12.2004 do plačila,
- od zneska 208,33 EUR od 1.1.2005 do plačila,
vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

V preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožbi zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka naložilo toženi stranki, da tožnikoma plača posamezne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek v tem delu pa je zavrnilo. Del tožbenega zahtevka, razviden iz II. točke izreka sodbe, je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. V III. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tudi preostalemu, zavrnjenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženi stranki neodplačno prepustila v rabo svoje zemljišče, na katerem stoji RTV pretvornik. Pisna izjava tožnikov, da dovolita postavitev RTV pretvornika na njunem zemljišču, ne vsebuje nobene navedbe o tem, da dovoljujeta brezplačno. Če bi šlo za brezplačno postavitev TV pretvornika na zemljišču tožnikov, bi bila takšna izjava sestavljena in podpisana. Sodišče prve stopnje spregleda izjavo tožnice, ki je izpovedala, da je toženka pred podpisom izjave obljubila dobro plačilo, zato bi moralo sodišče ugoditi zahtevku tožečih strank tudi v zavrnilnem delu. Tožnika sta vezala svoje soglasje za postavitev TV pretvornika v zameno za plačilo. Glede zastaranja obrestnega dela terjatve je treba upoštevati, da so obresti akcesorne narave in delijo usodo glavne terjatve. Če se ugodi pritožbi glede zavrnilnega dela zahtevka za glavno terjatev, bi moralo biti ugodeno tožbenemu zahtevku tudi v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je spregledalo kršitev temeljnega načela, to je načelo vestnosti in poštenja. S strani tožene stranke je bilo kršeno tudi načelo skrbnega ravnanja udeležencev v pravnem prometu po 6. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je bila dolžna ravnati v skladu s 7. členom OZ. Ravnanje tožene stranke je pomenilo tudi kršitev temeljnega načela iz 10. člena OZ. Tožena stranka je zlorabila svoje pravice, saj je najprej obljubila plačilo, po prejemu pisne izjave tožnikov o postavitvi pretvornika pa je prepustila pretvornik v uporabo za lastno denarno korist tretji osebi. Ravnanje tožene stranke predstavlja tudi kršitev 37. člena OZ. Sklenitev podnajemne pogodbe z M. je bila nedopustna, v nasprotju z moralnimi načeli. V zvezi z izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno. Poleg tega je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini zapisnikov o izpovedbah in samimi temi zapisniki. V zvezi z odločilnimi dejstvi obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz I. točke izreka in zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu napačna. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da namestitev sistema M. na pretvornik brez soglasja tožnikov predstavlja prekoračitev dovoljene rabe njunega zemljišča. Z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je tožena stranka pridobila na zemljišču tožnikov stavbno pravico po 2. odstavku 271. člena SPZ. Tožena stranka je zato pridobila pravico imeti v lasti RTV pretvornik, zgrajen na zemljišču tožnikov. Imetnik stavbne pravice ima v času njenega trajanja pravico uporabljati in uživati nepremičnino drugega (1. odstavek 259. člena SPZ). Vsebina stavbne pravice med pravdnimi strankami je očitno sporna. Ker pravdne stranke v roku treh let od uveljavitve SPZ niso uspele urediti medsebojnega razmerja s sporazumom v smislu 2. odstavka 271. člena SPZ, bi morala tožnika zahtevati določitev vsebine tega sporazuma v nepravdnem postopku. Namesto tega se vsebina stavbne pravice dejansko določa v tej pravdi, kar pa je napačno, saj je s tem presežena pristojnost pravdnega sodišča. Imetnik stavbne pravice lahko z zgradbo, ki je sestavina stavbne pravice, prosto razpolaga. Del zgradbe lahko brez sodelovanja lastnika zemljišča odda tudi v najem in od tega prejema določeno korist. Takšna situacija je podana tudi v konkretnem primeru. Zemljišče tožnikov, ki je obremenjeno s stavbno pravico, ni v ničemer bolj obremenjeno zaradi oddaje dela pretvornika v najem M.. Ker tožnika nista izkazala prekomernega posega v svojo nepremičnino, tudi nista uspela v pravdi zaradi odstranitve sistema M. in vzpostavitve prvotnega stanja. V konkretnem primeru je treba upoštevati tudi določbo 8. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki določa obveznost skupne uporabe tudi za antenske stolpe, kakršen je RTV pretvornik. 5. odstavek 8. člena ZEKom določa, da agencija ne more odrediti skupne uporabe, če bi ta posegla v stvarne pravice tretje osebe. To pa logično pomeni, da agencija ali pa imetnik pravice do postavitve antenskega stolpa, pod pogojem, da ne pride do posega v stvarne pravice tretjih, lahko odredita oziroma dogovorita skupno uporabo tudi brez sodelovanja tretjega. V konkretnem primeru z namestitvijo sistema M. ni prišlo do posega v lastninsko ali drugo stvarno pravico tožnikov. Tožnika nista dokazala dodatnega posega v svojo lastninsko pravico z namestitvijo sistema M., zato toženka ni potrebovala soglasja tožnikov za namestitev sistema M. na RTV pretvornik. S podpisom izjave z dne 15.2.1992 sta tožnika pisno izrazila strinjanje z uporabo njunega zemljišča za postavitev RTV pretvornika. Ta predstavlja del elektronskega komunikacijskega omrežja. Zato morata tožnika v skladu z določbo 1. odstavka 164. člena ZEKom dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe postavitve tudi novih naprav elektronskega komunikacijskega omrežja. V konkretnem primeru toženka in M. izvršujeta svoja upravičenja v okviru vsebine iz 77. člena ZEKom. Določba 1. odstavka 164. člena ZEKom dejansko pomeni, da morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo elektronska komunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za tovrstne potrebe, če so se sami oziroma njihovi pravni predniki strinjali z uporabo njihovih zemljišč za potrebe elektronskega komunikacijskega omrežja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer tako vsebino soglasja z dne 15.2.1992 kot določila SPZ o stavbni pravici ter določbi 8. in 164. člena ZEKom. S tem, ko je toženka namestila sistem M. na RTV pretvornik, ni uporabila tuje stvari, zato ne obstaja pravna podlaga za zahtevek tožnikov po 198. členu OZ oziroma 217. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker je RTV pretvornik v lasti toženke z namestitvijo sistema M. na RTV pretvornik ni prišlo do uporabe tuje stvari v korist toženke. Tožnika zato nista upravičena do nadomestila iz tega naslova. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti niti določb 196. člena OZ oziroma 217. člena ZOR, ker se ti določbi nanašata na morebiten zahtevek napram M., ki pa ni predmet te pravde. Sodišče prve stopnje je višino koristi, ki naj bi jo toženka pridobila od družbe M. iz naslova prekoračene uporabe RTV pretvornika, izračunalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca M. L.. Ta izvedenec sploh ni ocenil odmene za prekoračeno uporabo RTV pretvornika oziroma odmene za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na obstoječem antenskem stolpu. Izvedenec je odgovarjal zgolj na vprašanja v zvezi z višino uporabnine glede uporabe zemljišča, za kar pa v tem primeru ne gre. Sodišče protispisno zaključuje, da naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da znašajo letne rente - odmene za uporabo telekomunikacijskih naprav za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem stolpu v konkretnem primeru v povprečju 2.500,00 EUR. Podatki, na katere se sodišče sklicuje, se nanašajo na višino uporabnine za koriščenje kmetijskega zemljišča in ne za prekoračeno uporabo RTV pretvornika. Poleg tega je izvedenec izrecno odgovoril, da podatkov o višini uporabnine za uporabo kmetijskega zemljišča za parc. št. 682/2 k.o. X ni uspel pridobiti in da podatki pomenijo zgolj približek. Takšen zaključek izvedenca pa ne more predstavljati dokaznega standarda ustrezne stopnje prepričanja, kar bi lahko predstavljalo ustrezno podlago za odločitev sodišča glede višine zahtevka. Poleg tega izvedenec pri tej oceni sploh ne ocenjuje iste stvari kot sodišče, ki naj bi ocenjevalo del neupravičene koristi, ki naj bi jo toženka prejemala na račun prekoračene uporabe RTV pretvornika. Toženka se je pri tem, ko je odrekla predložitev pogodb, sklenjenih z M., sklicevala na 3. odstavek 227. člena ZPP v zvezi z 233. členom ZPP, ne pa v zvezi z 232. členom ZPP, kot to zaključuje sodišče. Toženka je odrekla predložitev pogodb zato, ker bi se lahko s predložitvijo pogodb, ki predstavljajo poslovno skrivnost, spravila v precejšnjo premoženjsko škodo. Sodišče je zato glede obveznosti predložitve zahtevanih listin napačno ugotovilo dejansko stanje, obenem pa je tudi kršilo navedena določila ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Sodišče je odločilo, da je toženka iz naslova vzdrževanje ceste dolžna plačati tožnikoma polovico stroškov vzdrževanja, katere je ocenil izvedenec, upoštevajoč podatke C.. Pri tem je upošteval cene gramoziranja, košnje in zimske službe. Tožeča stranka je podala navedbe v zvezi s stroški in vsebino vzdrževanja dovozne ceste šele na naroku 2.4.2009, kar je prepozno, zato sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da obsega vzdrževanja ceste po izpovedi tožnikov odvodnjavanje (ureditev prepustov) in odstranjevanje listja. Izvedenec tega v svojem mnenju ni ocenjeval, saj je ocenjeval druga vzdrževalna dela (gramoziranje, košnja, posipanje v času zime), katerih pa tožnika nista navajala pri opisu vzdrževalnih del. Sodišče je zato v tem delu odločilo mimo tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako ni realna ocena, da nosita pravdni stranki vsaka polovico stroškov vzdrževanja ceste. Tožnika namreč uporabljata dovozno cesto bistveno pogosteje kot toženka, zato delitev stroškov na polovico ne odraža ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, zakaj naj bi bila toženka dolžna plačevati mesečno nadomestilo in zakaj naj bi bila dolžna plačati nezastarane zakonske zamudne obresti, zapadle pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opozorilo sodišče prve stopnje, naj pozove tožečo stranko, da se jasno opredeli do zahtevka v smislu mesečnega oziroma letnega nadomestila, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, zato je kršilo določbo 1. odstavka 362. člena ZPP, to pa je tudi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Toženka ni bila nepoštena in tudi ni bila v zamudi glede obveznosti nadomestila za prekoračeno uporabo RTV pretvornika in glede plačila sorazmernega dela stroškov vzdrževanja dovozne poti. Zato je sodišče prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo. V tej smeri sodba tudi nima nobenih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je uspela v delu zahtevka, ki znaša več kot polovico, zato je upravičena do povračila dela pravdnih stroškov.

Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadomestila za uporabo parc. št. 682/2 k.o. X zaradi postavitve RTV pretvornika, je pravilna. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu pravilni in popolni ter jih pritožbene trditve tožnikov ne morejo ovreči, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih trditev tožnikov še dodaja, da je vsebina izjave tožnikov z dne 15.2.1992 v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi jasna in ne dopušča takšne razlage, kot jo zagovarjata tožnika. Z navedeno izjavo sta tožnika dovolila toženki, da postavi RTV pretvornik na njunem zemljišču, to pa brez obveznosti plačila za njegovo uporabo, saj takšna obveznost iz te izjave ne izhaja. Protispisna je trditev tožnikov, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved tožnice na naroku 11.6.2009, saj je sodišče prve stopnje celovito ocenilo tako samo tožničino izpoved (ob prvem zaslišanju 25.5.2006 in na naroku 11.6.2009) kot v povezavi z ostalimi dokazi, pri čemer je njegova dokazna ocena tožničine izpovedbe prepričljiva. Te dokazne ocene tožeča stranka opredeljeno niti ne izpodbija, saj v pritožbi zgolj ponavlja tožničino izpoved na naroku 11.6.2009, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je neprepričljiva in zato brez dokazne vrednosti. Ker sta tožnika dovolila toženki postavitev RTV pretvornika na njunem zemljišču, za to uporabo pa nista zahtevala plačila nadomestila, je njun povračilni zahtevek v tem delu neutemeljen. Do drugačne odločitve ne more privesti niti pavšalno zatrjevanje tožnikov (v zvezi z njunimi nedokazanimi trditvami o toženkinem obljubljanju plačila za postavitev RTV pretvornika), da naj bi toženka v obravnavanem primeru kršila nekatera temeljna načela obligacijskega prava oziroma določbe 5., 6., 7. in 10. člena OZ oziroma ustrezna določila ZOR, katere je treba uporabiti v tej zadevi (1060. člen OZ). Pavšalni so očitki tožnikov o napačni dokazni oceni, zmotni uporabi materialnega prava in absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Enako velja tudi za trditev o nedopustnem predmetu obveznosti (37. člen OZ oziroma 49. člen ZOR) glede pogodbe med toženko in družbo M. za namestitev sistema M. na delu RTV pretvornika. Ta predmet sicer ni bil v nasprotju z moralnimi načeli, ne glede nato pa ta okoliščina (če bi bila trditev tožnikov resnična) ne bi vplivala na pravico tožnikov do nadomestila za doseženo korist toženke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo uporabnine oziroma nadomestila za korist zaradi toženkine uporabe njunega zemljišča za postavitev RTV pretvornika.

Glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uporabnino za prekoračeno uporabo nepremičnine tožnikov v i. točki izreka izpodbijane sodbe (zavrnitev "razlik" med posameznimi zneski uporabnine, uveljavljanimi v tožbi, in mesečnimi zneski v višini 208,33 EUR za obdobje od 1.1.2000 do 28.2.2002), je pritožba tožnikov zelo meglena. Iz navedb tožnikov v 5. odstavku pritožbe (list. št. 235) smiselno izhaja le to, da se pritožujeta tudi zoper ta del sodbe, pri tem pa sploh ne obrazložita tega dela pritožbe. Tožnika tako ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v tem delu tožbeni zahtevek zastaran. Takšna neizpodbijana ugotovitev je vodila do posledice, da je zaradi zastaranja vtoževanega dela terjatve prenehala pravica tožnikov zahtevati izpolnitev obveznosti v tem delu (1. odstavek 360. člena ZOR). S takšno golo pritožbo tožnika zato nista mogla uspeti.

Toženka se pri zavračanju tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za korist, ki jo je dosegla z oddajo dela RTV pretvornika za namestitev sistema M., ne more uspešno sklicevati na stavbno pravico na nepremičnini tožnikov, katero je pridobila po samem zakonu (2. odstavek 271. člena SPZ). Neutemeljena je trditev, da bi morala tožnika uveljavljati svoje koristi v nepravdnem postopku. Po 2. odstavku 271. člena SPZ morata lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice urediti medsebojna razmerja s pogodbo v treh letih od uveljavitve SPZ (do 1.1.2006). Šele po preteku tega roka lahko vsak od njiju zahteva, da vsebino sporazuma določi sodišče v nepravdnem postopku (4. odstavek 271. člena SPZ), pri čemer gre pri tem za ureditev nespornih razmerij. V obravnavani zadevi pa je sporno vprašanje, ali je toženka lahko oddajala del RTV pretvornika v najem za namestitev sistema M. brez soglasja tožnikov, kar pomeni, da obstaja med pravdnima strankama v tem pogledu spor o pravici oziroma pravnem razmerju, zaradi česar gre za stranki z nasprotujočimi interesi. Glede na naravo spora je bilo zato potrebno to zadevo obravnavati v pravdnem postopku. Razen tega je razmerje med pravdnima strankama nastalo že pred uveljavitvijo SPZ (tožbeni zahtevek se nanaša na obdobje od 1.1.2000 do 31.12.2004) in ga je potrebno presojati po pravnih predpisih, veljavnih v tistem obdobju.

Toženka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v letu 1992 sklenili posodbeno pogodbo (pravno pravilo 971 in nasl. ODZ), po kateri sta tožnika izročila toženki del zemljišča pare. št. 682/2 k.o. X v brezplačno uporabo za postavitev RTV pretvornika. Samo za ta namen je lahko toženka brezplačno uporabljala nepremičnino tožnikov (pravno pravilo 972 ODZ, primerjaj 1. odstavek 580. člena OZ). Ko je toženka 1.1.2003 z uveljavitvijo SPZ pridobila stavbno pravico na nepremičnini tožnikov je bila njena vsebina enaka dogovorjenemu obsegu brezplačne uporabe nepremičnine tožnikov iz leta 1992, torej le za postavitev RTV pretvornika. Ker je toženka oddala del pretvornika v najem za namestitev sistema M. brez soglasja tožnikov, je s tem prekoračila dogovorjeni obseg uporabe nepremičnine tožnikov. Nastanek stavbne pravice toženke zato ni vplival na razmerje med pravdnima strankama (glede oddaje dela pretvornika v najem za namestitev sistema M.). Toženkino sklicevanje na stavbno pravico in na posamezna določila SPZ je zato brezpredmetno. Enako velja tudi za trditve, da nepremičnina tožnikov zaradi oddaje dela RTV pretvornika za namestitev sistema M. ni nič bolj obremenjena, saj je ta okoliščina glede vprašanja, ali je toženka uporabila tujo stvar v svojo korist (219. člen ZOR) brez vsake teže.

Toženka se ne more uspešno sklicevati niti na določila ZEKom oziroma prej veljavnega Zakona o telekomunikacijah. 8. člen ZEKom toženka v razmerju do tožnikov in glede spornega vprašanja zgrešeno razlaga, saj Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS in operater omrežja brez soglasja lastnika nepremičnine ne moreta širiti obsega dogovorjene rabe te nepremičnine, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi 164. člen ZEKom toženki ne omogoča, da brez soglasja tožnikov namesti sistem M. na del svojega pretvornika, saj se 1. odstavek 164. člena ZEKom nanaša le na tiste primere obstoječih omrežij na tujem zemljišču, ko so lastniki teh zemljišč ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje z uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje oziroma postavitve, vzdrževanja in obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja (le v takšnem primeru morajo lastniki zemljišč dovoliti njihovo nadaljnjo uporabo za tovrstne potrebe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnika v izjavi dne 15.2.1992 dala soglasje le za postavitev RTV pretvornika na njunem zemljišču, za namestitev sistema M. na ta pretvornik pa ne. Za drugačno razlago te izjave tožnikov, za kakršno se zavzema toženka, ni nobene podlage v izvedenih dokazih.

S tem, ko je toženka na RTV pretvornik brez soglasja tožnikov namestila sistem M., je prekoračila v letu 1992 s strani tožnikov dovoljeno rabo njunega zemljišča. RTV pretvornik je sicer toženkina last, vendar pa stoji na zemljišču tožnikov, zato je toženka v tem obsegu brez pravne podlage uporabila nepremičnino tožnikov v svojo korist, saj za to oddajanje dela pretvornika prejema najemnino. Zato imata tožnika pravico do nadomestila za doseženo korist (219. člen ZOR). S temi pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih toženkina pritožba ne more izpodbiti.

Toženka v pritožbi izpodbija tudi ugotovljeno višino koristi, ki jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pridobila od oddaje dela RTV pretvornika na zemljišču tožnikov za namestitev sistema M.. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz ugotovitev sodnega izvedenca M. L., ki je v izvedenskem mnenju med drugim podal ugotovitev, da bi letna renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu (pretvorniku) v povprečju lahko znašala 2.500,00 EUR. Toženka zmotno trdi, da v tem primeru ne gre za uporabnino glede uporabe zemljišča, saj sta tožnika vtoževala tudi nadomestilo koristi, dosežene s prekoračeno rabo njunega zemljišča. Sodišče prve stopnje je sledilo sodnemu izvedencu in ugotovilo, da znaša dosežena korist zaradi dodatno nameščenega sistema M. na RTV pretvorniku 2.500,00 EUR oziroma 208,33 EUR mesečno. Čeprav se je sodišče prve stopnje izrazilo nekoliko nerodno (ko govori o odmeni za uporabo telekomunikacijskih naprav) ni dvoma, da ima pri tem v mislih rento za uporabo zemljišča tožnikov za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na RTV pretvorniku, kot to izrecno ugotavlja sodni izvedenec, njegovemu mnenju v tem delu pa je, kot že rečeno, sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Pri tem so neupoštevne vse toženkine pritožbene trditve, ki se nanašajo na ugotovljeno višino prisojenega nadomestila, saj jih je toženka podala prepozno. Na izvedensko mnenje toženka ni podala nobenih pripomb ne v danem 15 dnevnem roku ne do konca glavne obravnave v prvem sojenju. Pripombe glede višine ugotovljenega nadomestila oziroma na mnenje sodnega izvedenca je toženka podala prvič šele v obravnavani pritožbi, zato so neupoštevne (286. člen in 1. odstavek 337. člena ZPP). Pri tem je neupoštevna tudi toženkina trditev o napačno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma kršitvi določb ZPP, ko sodišče v zvezi s 3. odstavkom 227. člena ZPP povezuje 232. člen ne pa 233. člen ZPP, na katerega se je toženka sklicevala v svoji vlogi z dne 28.4.2009, saj ta okoliščina ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje. Ker toženka ni predložila pogodbe z M. je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo višino vtoževanega nadomestila le s pomočjo sodnega izvedenca, na njegovo izvedensko mnenje pa toženka ni podala pravočasnih pripomb. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna v delu, ko je tožnikoma prisodilo v I. točki izreka sodbe navedeni del vtoževanega nadomestila.

Toženkina pritožba zoper odločitev o prisojenih zneskih iz naslova vzdrževanja dovozne ceste je utemeljena. Tožnika sta prvič konkretizirala ta del tožbenih navedb šele na naroku 2.4.2009, ko je bil prvi narok že zdavnaj končan. Toženka je ves čas postopka (vse od odgovora na tožbo naprej) utemeljeno ugovarjala, da tožba v tem delu ni sklepčna, saj je tožeča stranka podala za ta del tožbenega zahtevka povsem splošne oziroma pavšalne trditve in sicer, da je skrbela za vzdrževanje ceste v preteklih petih letih in vanjo vlagala, teh trditev pa vse do naroka 2.4.2009 ni konkretizirala, ko je bila s tem navedbami že prekludirana (286. člen ZPP), toženka pa je to okoliščino tudi pravočasno uveljavljala (286.b člen ZPP). Ne glede na to pa so tudi nove trditve tožnikov na tem naroku (ni šlo le za dopolnjevanje dosedanjih navedb z manjkajočimi dejstvi, ko je sodišče prve stopnje dolžno opravljati materialno procesno vodstvo), v povezavi z dotedanjimi njunimi navedbami o teh stroških, ostale premalo substancirane, saj tožnika nista navedla, kateri stroški po vrsti in višini so jima iz tega naslova nastali v posameznih letih vtoževanega obdobja, z izvajanjem dokazov oziroma sklicevanjem nanje pa ni mogoče dopolnjevati pomanjkljivih navedb. Zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu je bil ta del tožbenega zahtevka neutemeljen, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo utemeljeni toženkini pritožbi ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov vzdrževanja dovozne poti.

Tožnika sta že v zahtevku pred vložitvijo tožbe z dne 29.11.2004 uveljavljala mesečno plačevanje uporabnine za prekoračeno rabo njunega zemljišča, v tožbi pa sta smiselno trdila, da jima je toženka dolžna plačevati mesečno uporabnino. Trditvi o obveznosti plačevanja mesečne uporabnine toženka ni pravočasno ugovarjala, zato se šteje za priznano in je ni bilo treba dokazovati (214. člen ZPP). V tem delu je toženkina pritožba zato neutemeljena. Navedeno vprašanje sicer za to pravdo praktično ni imelo nobenega pomena, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve.

Obe pravdni stranki se utemeljeno pritožujeta glede odločitve sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka (vsaka zoper zanjo neugodni del). Tožnika sicer zelo skopo napadata odločitev sodišča prve stopnje o delnem zastaranju zakonskih zamudnih obresti, vendar je kljub temu smiselno mogoče izluščiti iz pritožbe (upoštevajoč zavrnilni del sodbe v I. točki izreka), da izpodbijata odločitev o zavrnitvi celotnega obrestnega zahtevka za posamezne zneske uporabnine, obdobje od 1.1.2000 do 31.12.2001. Toženka izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnikoma zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov uporabnine od prvega dne v naslednjem mesecu do plačila, ker je očitno štelo, da je toženka nepoštena (214. člen ZOR). Tožnika glede obrestnega dela tožbenega zahtevka do konca prvega naroka nista podala nobenih trditev o nepoštenosti toženke, ki je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da bi šle tožnikoma zakonske zamudne obresti zaradi njene dobrovernosti (poštenosti) le od vložitve zahtevka dalje. Teh trditev tožnika nista prerekala, zato se štejejo za priznane (214. člen ZPP). Ob takšnem položaju je sodišče prve stopnje materialno pravno napačno odločilo, ko je tožnikoma prisodilo zakonske zamudne obresti izhajajoč s stališča, da je toženka nepoštena, saj gredo tožnikoma zakonske zamudne obresti le od vložitve zahtevka (214. člen ZOR). Tožnika sta zahtevala plačilo mesečne uporabnine v zahtevku z dne 29.11.2004 (priloga A5). Tedaj sta v denarnem znesku opredelila svojo terjatev za plačilo uporabnine (nadomestila za doseženo korist), ki je s tem postala čista denarna terjatev. Tožnika sta tako upravičena do zakonskih zamudnih obresti od seštevka mesečnih zneskov uporabnine v obdobju od 1.1.2000 do 31.10.2004 (10.541,38 EUR) za čas od 29.11.2004 do plačila, od mesečnih zneskov po 208,33 EUR za november in december 2004 pa od prvega dne naslednjega meseca do plačila. V tem delu je toženkina pritožba utemeljena, ni pa utemeljena v delu, ko se zavzema za prisojo zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe.

V zvezi z obsegom prisojenih zakonskih zamudnih obresti tožnika utemeljeno opozarjata, da so obresti stranske terjatve, ki delijo usodo glavne terjatve. Veljavnost stranske terjatve je odvisna od veljavnosti glavne terjatve (369. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so obresti od posameznih mesečnih zneskov uporabnine (iz obdobja od 1.1.2000 do 31.12.2001) zastarale in se pri tem sklicevalo na 372. člen ZOR (347. člen OZ). V tem delu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb 369. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da velja za terjatve iz 219. člena ZOR petletni zastaralni rok, to pa pomeni (glede na to, da tožnika vtožujeta le tiste mesečne zneske uporabnine oziroma nadomestila, ki še niso zastarali, to je za obdobje od 1.1.2000 do 31.12.2004), da zakonske zamudne obresti niso zastarale za nobenega od vtoževanih mesečnih zneskov, saj so tožnikoma najprej prisojene šele od 29.11.2004 dalje. Povedano drugače: če bi bila tožnika upravičena do zakonskih zamudnih obresti od "zapadlosti" vsakega mesečnega zneska uporabnine posebej (tako kot je to štelo sodišče prve stopnje), bi to pomenilo, da bi zastarale vse zakonske zamudne obresti, natekle pred 21.1.2002 (tri leta pred vložitvijo tožbe) in bi bila tožnika upravičena le do zakonskih zamudnih obresti za čas od 21.1.2002 (od dotlej "zapadlih" zneskov, do nadaljnjih zneskov pa od njihove zapadlosti) dalje do plačila (372. člen ZOR). V celoti bi zastarale zamudne obresti (od posameznega mesečnega zneska uporabnine) šele tedaj, če bi zastarala tudi glavna terjatev tožnikov oziroma posamični mesečni znesek uporabnine (369. člen ZOR).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

Tožnika sta sicer uspela s slabo polovico zahtevka, vendar sta tožbeni zahtevek (v neutemeljenem delu) zvišala šele s pripravljalno vlogo z dne 26.3.2007, do tedaj pa je bila izvedena že večina procesnih dejanj v tej pravdi. Glede na vse okoliščine je sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo o stroških postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Pravdni stranki sta s svojima pritožbama delno uspeli (obe v obrestnem delu, toženka pa delno tudi v glavni stvari, vendar je njen uspeh v tem delu sorazmerno majhen), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje tudi stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).