217. člen ZOR

V pogodbah za osem filmskih del je tožnik nastopil kot avtor (eden izmed avtorjev) kinematografskega dela in Viba film kot producent. Šlo je za pogodbe o kinematografskem delu. S pogodbo o kinematografskem delu prenesejo avtorji na proizvajalca pravico snemanja, reproduciranja, dajanja v promet in javnega prikazovanja kinematografskega dela. Gre za eno izmed oblik prenosa avtorskih pravic. Tožnik kot tudi drugi soavtorji so si po pogodbah obdržali pravico do izplačila "čistega dohodka" od kasnejšega tržnega eksploatiranja po za vsak film določenem ključu. Niso pa si izgovorili kakšne pravice do "izplačila deleža", kot to med drugim uveljavlja tožnik.

Izrek sodbe "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne" je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sploh ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen. Solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža, zato mora biti privolitev solastnika za uporabo njegove solastne stvari izrecna in nedvomna. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo tuje stvari, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo objektivno lahko pridobil.

Na podlagi zakonskega besedila iz 219. člena ZOR ni mogoče sklepati, da je ta določba uporabljiva le v primerih, če se stvar spremeni v kaj drugega ali preneha obstajati. Res je v besedilu uporabljen dovršni pretekli čas, iz česar morda revizija sklepa, da je s tem mišljeno, da stvari ni več ali da je spremenjena, predelana ipd.. Toda zakon se prav enako izrazi na primer pri uporabi stvari v tujo korist (217. člen ZOR - če je kdo uporabil svojo ali tujo stvar... je tretji dolžan vrniti stvar...), kjer je razumljivo, da vrnitvene obveznosti ne bi bilo, če ne bi bilo več stvari.

Tožnik, ki uveljavlja obogatitveni zahtevek po 210. členu ZOR, mora dokazati prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na toženčevi strani ter konkretni obseg enega in drugega. Tožnik, ki uveljavlja povračilni zahtevek po 133. členu ZZZDR, mora dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan (v celoti) preživljati, in da so bili ti potrebni.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov je nižji sodišči pripeljala do zaključka, da dogovor v Portorožu ni bil sklenjen in da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo šele s sklenitvijo pismene predpogodbe z dne 23.11.1990, ki pa vsebuje prav vse elemente, ki so potrebni za sklenitev pogodbe o najemu poslovnega prostora. Vsa pogodbena določila so zapisana jasno in razumljivo, zaradi česar ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na določbe 100. in 101. člena ZOR. Ob ugotovitvi, da toženec svojih s pogodbo prevzetih obveznosti ni izpolnil, je odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodili, materialnopravno pravilna. Neutemeljena je tudi revizijska graja tistega dela odločitev nižjih sodišč, v katerem so bili zavrnjeni zahtevki iz nasprotne tožbe. Adaptacije, ki jih je izvedel v poslovnem prostoru toženec, so bile pogodbeno dogovorjene. Z njimi je tedaj toženec le izpolnil del obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo z dne 23.11.1990. Pravdni stranki sta svoje obligacijsko razmerje oblikovali svobodno (10. člen ZOR) in v njem jasno opredelili svoje pravice in obveznosti. Toženec se zato sedaj neutemeljeno sklicuje na načelo enake v

Izračunavanje cene za uporabo spornega stanovanja na podlagi prej veljavnih predpisov o stanovanjskem gospodarstvu oz. po uveljavitvi SZ po metodologiji, ki velja za oblikovanje neprofitnih najemnin, ne prihaja v poštev. Če pa je izhodišče za presojo o višini uporabnine v doseženi koristi oz. prikrajšanju, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na ugotavljanju "krajevno običajnih najemnin" za stanovanja, ki so podobna spornemu.