259. člen SPZ

Iz same definicije stavbne pravice, opredeljene v prvem odstavku 256. člena SPZ, ni moč izpeljati ugotovitve, da bi se stavbna pravica, ki pomeni pravico imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali tujo nepremičnino (pojem zgradbe lahko med drugim predstavljajo tudi parkirna mesta) raztezala tudi na drugo zgradbo, ki že stoji na isti nepremičnini.

Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica. Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.

Subjekt lahko postane imetnik stavbne pravice že pred graditvijo zgradbe in dopustno je, da zgradba na zemljišču, obremenjenem s stavbno pravico, v času njenega trajanja sploh še ni zgrajena Do premika premoženja iz sfere imetnika stavbne pravice v sfero tožene stranke kot lastnika nepremičnine je prišlo z izbrisom stavbne pravice iz zemljiške knjige, ta prehod premoženja pa ima naravo verzijske terjatve. Čim je tako, pa je logično, da tožena stranka ne more biti zavezana za plačilo vtoževanega zneska na podlagi 433. člena OZ (kjer je pogoj, da pride do prehoda premoženja na podlagi pogodbe). Obstoj pogodbene podlage izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.

Če je bilo v denacionalizacijskem postopku upravičencu vrnjeno v last in posest zemljišče, na katerem stoji objekt v lasti tretjega, take odločbe ni mogoče izvršiti niti v pravnem niti v dejanskem pogledu, zato je nična.