271. člen SPZ

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini. Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Predlog se zavrne.

Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Domneve glede skupnih delov stavbe ZVEtL-1 predpisuje v 23. členu. Namen teh domnev je, da se sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine čim manj ukvarja s spori o tem, kateri deli so skupni deli ter kakšne vrste skupnih delov so, to ugotovi le toliko, kolikor je nujno potrebno za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, in s stopnjo verjetnosti. Stavbna pravica upravičencu omogoča, da ima na površini zemljišča ali pod njo v svoji lasti stavbo ali drugo zgradbo, trajno spojeno z zemljiščem, ter to zemljišče uporablja za te namene, lastnika zemljišča pa zavezuje, da mora to trpeti. Dejanski stanovi, v katerih lahko pride do ugotovitve stavbne pravice, so primeri, ko lastnik stavbe na presečni dan uveljavitve SPZ ni imel lastninske pravice na nepremičnini, na kateri oziroma nad (sem spadajo tudi nadzemno izbočeni deli stavb) ali pod katero se stavba nahaja, ker ni šlo za njeno pripadajoče zemljišče. Ključno je torej stanje na dan 1. 1. 2003.

Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki

Tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke.

S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne. Ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki. Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost nepremičnine kot javne dobrine z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003.

Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču. Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu. Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi. Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je občina prepustila tožeči stranki prostor le na podlagi najemne pogodbe, da sta obe stranki vlagali v obnovo objekta, ni mogoče govoriti o pridobitvi pravice uporabe na objektu in s tem za položaj iz 271. člena SPZ. Ker je šlo za razpis prvega naroka z dne 10. 1. 2022, tožba pa je bila vložena 1. 7. 2020, je imela tožeča stranka po svojem pooblaščencu dovolj časa, da bi vložila pripravljalno vlogo in dokaze. Pri tem je treba opozoriti tožečo stranko, da predstavlja določba 286.a člena ZPP pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa sankcijo povezano z določbo 33. člena ZST-1. Po določbi 33. člena ZST-1 sodišče lahko izreče oziroma naloži takso stranki ali pooblaščencu. Sodišče se je odločilo, da gre za ravnanje pooblaščenca, ki je dobil vabilo za narok pravočasno in bi lahko pred tem vložil pripravljalno vlogo. Odvetnik ni pojasnil, da je šlo za tak primer, ko bi od stranke dobil prepozno listine.

Če rešitev predhodnega vprašanja ne zahteva dolgotrajnejšega postopka in če ne gre za vprašanje, ki ga sodišče zaradi varstva ustavne pravice do presumpcije nedolžnosti ali zaradi narave razmerij načeloma ne sme reševati samo, sme nepravdno sodišče upoštevaje načelo smotrnosti predhodno vprašanje rešiti samo, če o njem še ni bilo odločeno na matičnem področju. S prodajo nepremičnine v stečajnem postopku je prenehala izločitvena stvarna pravica, to je morebitna stavbna pravica, tudi, če je ta nastala in obstajala po zakonu ob uveljavitvi SPZ. V primeru nevknjižene stvarne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini slednja preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter ob odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca.

Asfaltirana površina AB plošče nad nizom garaž na parcelah v lasti nasprotnih udeležencev ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev.

Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je res v času sklenitve pogodbe tekel pravni promet tudi z nepremičninami, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Vendar je tudi za prenos izven zemljiške knjige potrebno ugotoviti, ali je obstajala listina, ki je primerna za vpis lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo. ZVNDL je določal, da se pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vknjiži na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče ali drug pristojen organ ugotavlja, da ima določena pravna oseba to pravico, kot tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se ta pravica lahko prenese s tako pogodbo (4. člen). Za veljaven prenos lastninske pravice na sporni stavbi bi torej tožeča stranka morala izkazati, da je bil podpis na Pogodbi overjen, česar ni uspela. Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom.

V okoliščinah konkretnega primera, ko sta graditelja gradila stanovanjsko hišo na določno opredeljenem družbenem zemljišču z ustnim soglasjem delavcev občine in jo kasneje več desetletij nemoteno uporabljala, je nelegalno zgrajen (in kasneje z izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, legaliziran) objekt mogoče obravnavati kot predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice, tj. stavbne pravice na podlagi določbe 271. člena SPZ.

Sodišče prve stopnje se do trditev ni opredelilo, pač pa je le zaključilo, da gre objekt, ki nima lastnosti stavbe. Glede na navedeno je obrazložitev sodišča prve stopnje glede trditve tožnice, da gre za nepremičnino, pomanjkljiva in njenim argumentom glede (ne)nastanka stavbne pravice zaradi tega, ker je šlo za premičnino, ni mogoče slediti.

Odločba o dovolitvi priglašenih del ne predstavlja pravnega naslov v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, saj se z njo ne vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na stavbi (ali posameznem delu stavbe). Predmet omenjene odločbe ni bilo odločanje o (lastninski) pravici, ampak je šlo za presojo skladnosti v odločbi priglašenih del s prostorskimi izvedbenimi akti.

V predmetnem sporu so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice uporabe: - izdana je bila odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki po vsebini predstavlja akt o podelitvi pravice gradnje; - objekt je bil na tem zemljišču zgrajen ob vednosti in izrecnem dovoljenjem pravne prednice pritožnice; - graditelj je zgrajeni objekt uporabljal.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.