196. člen OZ

Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upošt

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sre

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Res je, kot trdi pritožnica, da sedmi odstavek 67. člena SPZ določa, da sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in breme pravnih naslednikov posameznega solastnika, vendar višje sodišče ugotavlja, da je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da prej navedeni pogodbi ne pomenita veljavno sprejetega sklepa, ki bi kakorkoli zavezoval toženo stranko. Le veljavno sprejeti sklepi (tisti, ki bi bili sprejeti v skladu z določbo petega odstavka 67. člena SPZ), bi lahko zavezovali toženo stranko.

Tehnične specifikacije ne urejajo pogodbenih pogojev med naročnikom in graditeljem javne ceste in niso namenjene urejanju vprašanj, katera od pogodbenih strank bo krila stroške materiala za izvedbo posameznih del. Praksa vzpostavljena med strankama po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja. Zato pride v poštev le v primerih, ko je vsebina pogodbenega razmerja med strankama pomanjkljivo ali nejasno opredeljena.

Tožena stranka za povračilo teh stroškov ne more biti zavezana niti na nepogodbeni pravni podlagi, to je iz naslova obogatitve oziroma iz naslova poslovodstva brez naročila (členi od 190 do 205 Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka je omenjeno gozdno posest le upravljala po pogodbi s solastnico M. P., zato bi bila v konkretnem primeru lahko neupravičeno obogatena zgolj omenjena solastnica, saj so iztoževani stroški nastali zgolj za potrebe nepremičnine.

Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.

Ugotovitve, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v večjem deležu, kot bi jima šlo glede na polovični toženčev solastni delež, in da za tak način uporabe nepremičnine nista imela podlage v dogovoru s solastnico (tožnica je temu nasprotovala), utemeljujejo zaključek, da sta tožnikoma dolžna nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe. Glede na to, da sta toženca o uporabi stanovanja v drugem nadstropju odločala skupno, je tudi toženka ne glede na to, da ni zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine, dolžna solidarno s tožencem tožnikoma nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe. Ker toženca še vedno uporabljata sporni del nepremičnine, na katerega se nanašajo njuna zatrjevana vlaganja, terjatev za povrnitev vrednosti teh vlaganj še ni nastala.

Bistveno je, da upravnik predstavi ključ natančno za vsak strošek posebej in opredeli njegovo podlago. Res je, da ni naloga sodišča, da samo pregleduje listine in ugotavlja, kako je tožeča stranka prišla do posameznega zneska. Vendar pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je navedla zadostno trditveno podlago za preizkus višine vtoževanega zneska. Pomembno je, da je na podlagi podanih trditev s predloženimi dokazi mogoče preveriti vtoževano višino tožbenega zahtevka.Ni pa treba, da tožeča stranka vsako stroškovno postavko posebej tudi opisno obrazloži, če vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije, ob čemer je način branja te dokumentacije zelo natančno pojasnjen.

Tožnik v tožbenih in pritožbenih trditvah navaja, da je ohranjal in povečeval vrednost nepremičnin dedičev. Če je imel namen tako ravnati za druge – dediče, potem bi šlo za poslovodstvo brez naročila, torej za opravljanje tujega posla. Pri zahtevkih iz naslova neupravičene pridobitve ne gre za namero prikrajšanega, da pridobi korist komu drugemu, ampak da jo pridobi zase. Svoje delo in sredstva vlaga, ker zmotno misli, da dela in pridobiva korist zase (verzija). Tožnik bi torej imel zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, če bi zatrjeval, da je vršil vlaganja v nepremično premoženje misleč ali pa v pričakovanju, da bo pripadlo njemu.

Ker je toženi stranki pravica uporabljati tujo stvar (opremo) pripadala po pogodbi, ne gre za uporabo stvari brez podlage in zato ne pridejo v poštev določila OZ o neupravičeni pridobitvi (190. - 198. člen OZ). Očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago, je neutemeljen.

Pogodbenik zaradi kršitve pogodbe (načeloma) ne odgovarja za vso nastalo škodo, temveč le v obsegu, ki je bil ob kršitvi (glede na znana dejstva in predvsem glede na vsebino sklenjene pogodbe) predvidljiv.

Obveznost plačila uporabnika nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela in ne že v primeru, če tožeča stranka izstavi račun, glasbeno delo pa ni predvajano oziroma izvedeno. V primeru, ko tožena stranka ni niti sklenila pogodbe s tožečo stranko niti ni položila nadomestila na račun tožeče stranke, gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve – uporabnik (tožena stranka) je uporabil avtorska dela, o tem ni niti obvestil tožeče stranke in tudi ni plačal nadomestila za uporabo, s tem kršil avtorske pravice in bil zato pravno nedopustno okoriščen, avtorji oziroma njihov kolektivni zastopnik, na katerega je z zakonom prenešeno pooblastilo za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del (tožeča stranka), pa niso prejeli plačila za izvajana glasbena dela in bili zato brez pravne podlage prikrajšani. Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve pa velja splošni - petletni zastaralni rok.

Zmotno je stališče, da je že zgolj zaradi izselitve iz solastne hiše mogoče zahtevati plačilo na podlagi neupravičene obogatitve. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, če od drugega solastnika ni zahteval, da mu dopusti uporabo, ne zadošča.

1. Pravna podlaga je določilo 219. čl. tedaj veljavnega ZOR (enako 196. člen sedaj veljavnega OZ), ki določa, da če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožnik je trdil med postopkom, da ga je toženec neupravičeno izključil iz uporabe solastnih nepremičnin. Od spora dalje so nepremičnine predstavljale za toženca tujo stvar v obsegu tožnikovega solastnega deleža. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali toženec tožnika od avgusta 2003 dalje v celoti izključil iz uporabe in posesti solastnih nepremičnin. Če bi se te navedbe izkazale za resnične, je toženec s tem kršil tožnikovo pravico do uporabe nepremičnin v sorazmerju z njegovim solastninskim deležem, zato bi moral tožniku plačati ustrezno odmeno od uporabe tuje stvari. 2. Vse, kar je toženec nudil tožniku, je bil izraz gostoljubja, prostovoljno brez namena, da tožnika zadolži. Zato dejstvo, da je tožnik pri tožencu tudi prespal in jedel, ne pomeni uporabe tuje stvari (toženčevega stanovanja) in prikrajšanja na strani tožnika ter okoriščanja na strani toženca, kot skuša prikaza