219. člen ZOR

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča. Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobs

Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico. Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine, - kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren, - ali je lastnik upravičen do plačila uporabnine za čas, ko je imel posestnik stvar v posesti na podlagi pridržne pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri presoji utemeljenosti zahtevka za uporabnino relevanten trenutek vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

V skladu z določbo 219. člena ZOR, ki se v skladu s 1060. členom OZ uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, lahko v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določba govori o tuji stvari, kar pomeni, da tisti, ki stvar uporablja, nima pravice do nje. Kakšno pravico ima na stvari, ni pomembno. Ni torej treba, da ima na njej stvarno pravico (lastninsko), lahko ima na njej obligacijsko pravico, na podlagi katere mu pripada pravica do uporabe stvari. Pod pojmom uporabe stvari je treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne ...).

Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje. Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa. Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.

Upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravljanju.

Toženkine nedobrovernosti ne more ovreči njeno prepričanje o lastništvu na spornih nepremičninah ter podatek, da se je izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici vodil proti O. N. G. Ključno za presojo dobre vere je vedenje o spornosti lastništva nepremičnine.

Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Določbo 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR) je namreč treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ (prej 210. členom ZOR). Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora. Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja us

Na podlagi 155. člena SZ, ki je ukinil pravico uporabe zasebnega stanovanja v tistih primerih, ko je bila le-ta podeljena v nasprotju z voljo lastnika, pa so l astniki stanovanj od poteka enega leta od uveljavitve SZ imeli pravico do vselitve in proste razpolage z zasebnim stanovanjem, zato tožniku od takrat dalje sklep nepravdnega sodišča ni več onemogočal souporabe stanovanja in bi to lahko zahteval (iztožil) od toženke . Tako se pokažejo kot pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da ker tožnik ni zahteval souporabe stanovanja, je privolil v svoje prikrajšanje, zato mu uporabnina ne gre.

Sodišče spremembe tožbe upravičeno ni dopustilo, saj tožeča stranka po spremenjeni tožbi vtožuje uporabnino za drugo sobo, vsaka soba pa ima različne lastnosti (kvadratura, oprema), ter za drugo obdobje, tako da zbranega procesnega gradiva ni mogoče uporabiti. Terjatev za plačilo uporabnine zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, saj ne gre za občasno terjatev oziroma terjatev iz zakupa. Slabe bivalne razmere se upoštevajo pri določitvi višine uporabnine, ni pa to razlog, da toženci uporabnine ne bi bili dolžni plačati. Pritožbena navedba glede podanega ugovora stvarne pristojnosti je tako pomanjkljiva, da je ni možno preizkusiti. Ugovor stvarne pristojnosti se ne upošteva po uradni dolžnosti.

Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.

Toženka je tožniku dolžna plačati uporabnino le tedaj, če je stanovanjsko hišo uporabljala v večjem obsegu, kot ji pripada glede na njen solastniški delež. Obogatena je namreč le za tisto, kar presega njen solastniški delež.

Za zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, bi bila aktivno legitimirana le družba. Družbenik neposrednega zahtevka od povzročitelja škode nima, temveč bi povračilo škode lahko zahtevala le družba, s povračilom pa bi se posredno poravnala tudi družbenikova škoda. Civilnopravni obligacijski zahtevek za izplačilo dobička nastane, ko so izpolnjene naslednje predpostavke: bilančni dobiček mora obstajati in biti ugotovljen; družbeniki morajo odločiti, ali se bilančni dobiček razdeli med družbenike in kolikšen del se razdeli; z merili ali sklepom o razdelitvi mora biti natančno določeno, kolikšen del pripada določenemu družbeniku. Brez sklepa družbenikov zato načeloma ni mogoče določiti, kolikšna je vrednost deleža posameznega družbenika na dobičku.

Negativni učinek materialne pravnomočnosti se nanaša na vsebinske sodne odločbe, s katerimi je odločeno o (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov in o obstoju v pobot ugovarjanih terjatev. Zato ugovor o že pravnomočno razsojeni stvari ne velja za sklepe, ki so le procesne narave, saj z njimi ni vsebinsko odločeno o stvari, temveč je zavrnjena sama zahteva za sodno varstvo (in ne tožbeni zahtevek) zaradi različnih formalnih razlogov. Toženca članstvo v zadrugi ni upravičevalo za izključno rabo opreme tožnice. Ni pravno pomembna zatrjevana okoliščina, da ni uporabljal vseh delov opreme, saj zadostuje možnost, da jih uporablja.

Ugotovitve, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v večjem deležu, kot bi jima šlo glede na polovični toženčev solastni delež, in da za tak način uporabe nepremičnine nista imela podlage v dogovoru s solastnico (tožnica je temu nasprotovala), utemeljujejo zaključek, da sta tožnikoma dolžna nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe. Glede na to, da sta toženca o uporabi stanovanja v drugem nadstropju odločala skupno, je tudi toženka ne glede na to, da ni zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine, dolžna solidarno s tožencem tožnikoma nadomestiti korist, ki sta jo imela od uporabe. Ker toženca še vedno uporabljata sporni del nepremičnine, na katerega se nanašajo njuna zatrjevana vlaganja, terjatev za povrnitev vrednosti teh vlaganj še ni nastala.