214. člen ZOR

V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe. Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe o zastaranju in ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo metodo izračuna višine tožničine terjatve.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožencu izročil denar kot predujem za plačilo kupnine, do pogodbe pa ni prišlo, ker se je tožena stranka nepošteno pogajala, mora vrniti plačani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema denarja (214. člen ZOR).

Tožnica nima pravice do vračila zamudnih obresti, plačanih pred 18. 3. 2006, saj so do tedaj opravljena plačila imela pravno podlago (1060. člen OZ, ki odkazuje na uporabo ZOR, pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, ki je glede omejitve teka zamudnih obresti na višino glavnice izenačila razmerje, nastalo v času veljavnosti ZOR, z razmerjem, ki je nastalo po uveljavitvi OZ), lahko pa bi imela pravico do vračila kasneje plačanih zamudnih obresti, če so te kljub izdanemu sklepu o izvršbi in izpeljanemu izvršilnemu postopku prenehale teči zaradi uveljavitve pravila ne ultra alterum tantum.

V primeru izreka upravne odločbe za nično se mora vzpostaviti takšno stanje, kot je bilo pred izdajo nične odločbe. To pa pomeni, da predstavlja korist na strani tožene stranke in izgubo na strani tožeče stranke vrednost nacionaliziranega premoženja, t. j. vrednost odvzetih nepremičnin. Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov v upoštevano metodo vrednotenja odvzetih nepremičnin po ugotavljanju vrednosti vsakega od šestih stanovanj posamično in vrednosti vsakega od zemljišč posamično.

Razmerje med pravdnima strankama ni obligacijsko razmerje v skladu s 1. členom ZOR, udeleženca nista enakopravna v smislu 11. člena ZOR. Odločbo z dne 25. 9. 1996 je izdal organ tožene stranke kot organ oblasti, ki je med drugim dolžan poskrbeti za financiranje nalog države. Zato posledic medsebojnih učinkov ravnanj udeležencev tega razmerja ni mogoče presojati v skladu z obligacijskimi predpisi. Pobiranje davkov je oblastna funkcija, prav tako njihovo vračilo. Primere, ko je bilo davčnemu zavezancu odmerjenih preveč davščin in jih je ta tudi plačal, urejajo davčni predpisi. Zato ni podlage, da bi davčni zavezanec smel terjati kaj več ali kaj drugega, kot pa to, kar mu določa veljavni zakon o davčnem postopku (ali drug ustrezen zakon s tega področja). Te pravice davčni zavezanec uveljavi le v davčnem postopku, torej v upravnem postopku, ki se vodi v zvezi z vračilom davka. Podlage, da bi poleg tega smel zahtevati še kaj drugega, kot v obravnavani zadevi razliko v zamudnih obrestih glede na 210. in 214. člen ZOR, pa nima.

Zastaralni rok za občasne terjatve, kakršne so tudi terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa po določbi prvega odstavka 372. člena ZOR znaša tri leta.

Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo: vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke.

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Smisel dogovorjene indeksne klavzule je, da si stranke z uporabo indeksa kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dajatev in se tako izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe ni predvidljiv. Indeksna klavzula je bila veljavno dogovorjena, zato jo je potrebno uporabiti tudi v primeru, če se pogodba razdre.

Dokler toženci poslovnih prostorov niso pridobili v posest, niso mogli biti obogateni, saj o obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar ni mogoče govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki se sklicuje na ta vlaganja.

Tožnica je kot lastnica stanovanja nedvomno aktivno legitimirana za obligacijski zahtevek za plačilo uporabnine po 219. členu ZOR. To bi bila tudi v primeru, če bi bila (v določenem obdobju) le imetnica pravice uporabe, saj je bila hkrati tudi denacionalizacijska zavezanka. Kot taka je bila dolžna skrbeti za sporno stanovanje ves čas do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pa po sprejeti sodni praksi pomeni tudi, da je upravičena zahtevati plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja stanovanje brez pravnega naslova in brez plačila.

Povračilni zahtevek zakonca, ki po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti vlaga posebno premoženje v skupno premoženje, ni avtomatičen, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji. Zakonci morajo namreč tudi po razvezi zakonske zveze s skupno lastnino upravljati in razpolagati skupno (oziroma razpadu življenjske skupnosti), vse dokler obstaja skupno premoženje, torej do delitve. Vendar je od navedenega pravila, podobno kot pri upravljanju s stvarmi v solastnini, ko solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, mogoče odstopiti na podlagi instituta poslovodstva brez naročila. Zastaranje povračilnega zahtevka prikrajšanega začne načeloma teči po koncu vlaganj (npr. po koncu gradnje), za razmerja, ki se bodo presojala po določbah SPZ, pa je začetek zastaralnega roka vezan na izgubo posesti nepremičnine. Vendar je v obravnavani zadevi pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je lahko pričel zastaralni rok tožnikove terjatve teči šele s pravnomočno določitvijo deležev na skupnem premoženju – šele takrat je torej postala tožnikova terjatev določljiva. Drugačno stališče bi pripeljalo do nevzdržne situacij

Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih njihove stranke poimenujejo. Dogovor o valutni klavzuli v pogodbi je treba upoštevati tudi ob vračanju tistega, kar je bilo na njeni podlagi izpolnjenega. Za vrnitev danega po prenehanju pogodb veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb.

Pri presoji tožbenega zahtevka za vračilo sredstev, ki so bila prepuščena toženi stranki z namenom sodelovanja pri notranjem odkupu, je treba uporabiti določbo o neupravičeni obogatitvi. Iz tega razloga je za odločitev pomembno, ali je bila tožena stranka pri pridobitvi teh sredstev nepoštena, saj mora nepošteni pridobitelj zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Dopuščena je revizija glede vprašanja uporabe določb ZDen pri odločanju o zahtevku za vrnitev neupravičeno pridobljene koristi.

Denarna sredstva (prejemki iz delovnega razmerja), ki jih je pokojni K. Č. prepustil toženi stranki zaradi sodelovanja v nameravanem notranjem odkupu, v ta namen kasneje niso bila porabljena. Navedeno dejstvo je sodišče druge stopnje pravilno štelo kot podlago za uporabo določila četrtega odstavka 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi. Vsebina petega odstavka 25. člena ZLPP je v tem, da ureja revalorizacijo in obrestovanje le za tista vplačana sredstva upravičencev, ki so bila kasneje dejansko uporabljena za lastninsko preoblikovanje podjetja. Da bi se tako revaloriziralo in obrestovalo tudi vračanje sredstev, ki niso bila uporabljena za lastninjenje, iz predpisov, ki urejajo lastninsko preoblikovanje, ne izhaja. Tožniki zato neutemeljeno vtožujejo vračilo sredstev po R + 8 % obrestni meri.

S tem, da je drugostopenjsko sodišče oprlo odločitev na drugačno pravno podlago, ni prišlo do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprememba pravne kvalifikacije ? če je obrazložena ? ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe. Neupošteven je očitek, da tožeča stranka ni postavila obogatitvenega zahtevka. Stranki ni treba navajati pravne podlage za zahtevek, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Tožeča stranka je podala ustrezne navedbe, ki utemeljujejo njeno terjatev na ugotovitveni podlagi: plačala je kupnino na podlagi pogodbe, ki je bila zaradi neizpolnitve prodajalčeve obveznosti razdrta.