372. člen ZOR

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Glede odpovedi velja modificirana prejemna teorija, po kateri odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Izraza vročena pa ne smemo razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju; odpoved je namreč lahko drugi stranki sporočena tudi ustno ali s sredstvom za komunikacijo. Dejanska seznanitev nasprotne stranke z odpovedjo je torej bistvena za začetek učinkovanja odpovedi oziroma za začetek teka odpovednega roka.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po drugem odstavku 358. člena ZOR, ko je štelo, da je odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki. - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev po prvem odstavku 372. člena ZOR za terjatev, ki je zapadla 16. 3. 2013.

Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je procesni standard obrazloženosti sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Zato tudi ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in tudi ni pomembno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in končno zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Določba 376. člena OZ2 (prepoved ultra alterum tantum) je bila v izpodbijani sodbi uporabljena tako, kot se glasi; sodišči prve in druge stopnje sta v skladu z navedeno povsem jasno zakonsko določbo, ki ne dopušča nobene drugačne pomenske razlage kot izhaja iz jezikovne analize povzetka besedila določbe, pravilno poudarili, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, tudi v primerih, kakršen je sporni, ko so začele teči že pred uveljavitvijo OZ. Ni materialnopravno utemeljen revizijski očitek, da bi moral biti upoštevan triletni rok iz 372. člena ZOR v delu zahtevka kapitaliziranih zamudnih obresti, saj v takšnih pri

Tožničino ravnanje s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom je takšno upnikovo ravnanje, zaradi katerega pretrganje zastaranja, zaradi katerega pretrganja zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi proti poroku. Toženec je predlagal ustrezen dokaz za svojo trditev o neutemeljenosti terjatve po višini in ga nato umaknil, zato mu je bilo znano, s katerim dokazom bi lahko ovrgel tožničine trditve in dokaze in ni potreboval pomoči sodišča prve stopnje v smislu 285. čl. ZPP.

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Zastaralni rok za občasne terjatve, kakršne so tudi terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa po določbi prvega odstavka 372. člena ZOR znaša tri leta.

S tem, ko je upravljalec smučišča dopustil, da se je ob samem robu smučišča nahajal večji kup strnjenega snega višine od pol do enega metra, je povzročil nevarnost za smučarje. Kup snega bi upravljalec smučišča moral ob izpolnjevanju pogoja tehničnega urejanja prog odstraniti, do odstranitve pa označiti oziroma zavarovati z ustreznimi znaki, s katerimi bi smučarje opozarjal na nevarni odsek smučišča. Poškodovalec (tožnik) je upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče utemeljeno pričakovati nastajanje stroškov v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami.

Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto. Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.

Zaradi obstoja veljavne pogodbe pritožnik tudi z ugovorom, da vodovodnega omrežja zadnja tri leta pred vložitvijo spremembe tožbe ni uporabljal, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da bi tožena stranka infrastrukturo lahko uporabljala (ne pa ali jo je dejansko uporabljala), saj je imela v ta namen veljavno sklenjeno sporno pogodbo, trditve o morebitnem odstopu od pogodbe oziroma v smeri, da je o tem obvestila tožečo stranko pa, ni podala.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožnici na drugi stopnji prisojena še nekoliko previsoka odškodnina. Ob upoštevanju, da je bila tožnica aktivna članica glasbene in plesne skupine ... in s tem tudi prepoznavna je pravično, da iz tega naslova sicer dobi nekoliko višjo odškodnino, ki pa po oceni revizijskega sodišča vendar ne more presegati 70.000 EUR oziroma 71 povprečnih plač.

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga stranka lahko poda vse do zaključka glavne obravnave. Za ta ugovor ne veljajo omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so določene v ZPP.

Pogodbene obresti so stranska terjatev, ki po 344. členu OZ zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Zamudne obresti pa so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej. Pri tem se pravilo o triletnem zastaralnem roku za zamudne obresti iz prvega odstavka 347. člena OZ uporabi samo takrat, ko ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev. Terjatev za vrnitev posojila zastara v splošnem zastaralnem roku, ki znaša pet let. Pripoznava dolga ni vezana na nobeno obličnost, zato lahko dolžnik pripozna dolg na različne načine. Zadošča, da dolžnikovo dejanje ali izjava na jasen način izraža njegovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja konkretno pravno razmerje z upnikom tako, da lahko upnik na tej podlagi razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala odstopa od pogodbe in zato ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo odstopa od pogodbe in zastaranjem zahtevka na tej podlagi?

Trditve toženca glede višine obrestne mere tako pogodbenih kot zamudnih obresti se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, na kar seveda pazi sodišče samo, zato trditve v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ne morejo biti prepozne. Normi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR sta prisilne narave in lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov (tako glede pogodbenih kot zamudnih obresti) za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled. Če so bila dejstva za presojo ugovora zastaranja obresti starejših od treh let navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, je ugovor uveljavljen šele v pritožbi dopusten; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje toženec ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku.

Navedbe „zakaj tožnik rešuje ta problem kredita po preteklih petih letih“ ni mogoče šteti za laičen ugovor zastaranja. Citirana besedna zveza toženčeve navedbe ne daje podlage sklepanju, da je z njo toženec imel v mislih in želel izpostaviti, da je tožeča stranka izgubila pravico (zaradi zastaranja) terjati vračilo posojila, ker to zahteva šele po poteku petih let. Z njo se toženec le sprašuje, zakaj tožeča stranka vtožuje svojo terjatev šele po poteku petih let, brez oporekanja, da bi zaradi poteka tega časa to pravico izgubila.

ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR). Ker v konkretni zadevi med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženec kršil avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbah OZ (prej ZOR) o neupravičeni obogatitvi (konkretneje v določbi 198. člena OZ oziroma prej 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist).

Sodišči sta zavzeli stališče, da gre nedvomno za obveznost vračila anuitet posojila oziroma za delne samostojne terjatve iz naslova nevrnjenih anuitet posojila, ne glede na to, da beseda „anuiteta“ v pogodbi ni bila izrecno omenjena.