198. člen OZ

Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ: "Neupravičena pridobitev". Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom "Pravila vračanja", kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača. Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok pr

Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?

Predlog se zavrne.

V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo raz

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine,

Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami. Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).

Glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP okrajno sodišče za zvišan tožbeni zahtevek ni pristojno. Zato je v takem primeru treba postopati po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da če sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo (oziroma, ko je sodišče spremembo dovolilo ali ocenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe), pristojnemu sodišču. V takem primeru ni mogoče uporabiti določbe 19. člena ZPP, ki se tiče vprašanja ustalitve pristojnosti z v tožbi postavljenim zahtevkom, saj je bila tožba med postopkom spremenjena, tožbeni zahtevek je bil zvišan.

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin

Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve. Tožnica ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje. Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde.

Revizija se dopusti glede vprašanja: - Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave dolžno upoštevati pri odločanju, to je ali lahko imetnik avtorske pravice oziroma kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oziroma nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, to je na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?

Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanje tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek.

Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.

Skupni lastnik, ki mora trpeti nasilje, torej poseg v svoje dostojanstvo ter v duševno in telesno nedotakljivost, skupne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom ter posledično v skladu z namenom lastninskega upravičenja, da stvar normalno uporablja. Če prav iz teh razlogov opusti uživanje skupne stvari, je neupravičeno prikrajšan, saj o prostovoljnem odhodu ni mogoče govoriti v primerih, ko se človek v skupni nepremičnini zaradi nasilnega ravnanja drugega skupnega lastnika počuti ogroženega in mu sobivanje predstavlja stisko, zaradi katere dom izgubi lastnost varnega zatočišča. V konkretnem primeru tudi ni pomembno, da tožnica po odhodu prijateljem ali sorodnikom ni omenjala nasilja, saj ljudje o težavah v zasebnem razmerju običajno neradi govorijo in zgolj dejstvo, da je tožnica nasilje prijavila šele nekaj mesecev kasneje, ko si je že uredila bivanjske razmere, verodostojnosti njene izpovedi in podanih navedb ne zmanjšuje.