37. člen OZ

Predlog se zavrne.

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Primarni tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev, da je bila z dnem pravnomočnosti odobritve pravnega posla (12. 9. 2020) po odločbi UE *** z dne 19. 8. 2020 sklenjena prodajna pogodba z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa, ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je UE *** odobrila le pravni posel z vsebino, kot je izhajala iz oddane ponudbe za prodajo spornih nepremičnin, in ne z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa. Ker pogodba s takšno vsebino ni bila sklenjena, nista utemeljena niti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine niti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili predkupni upravičenci v primeru, če bi pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo pod pogoji, izhajajočimi iz dogovora in aneksa in ne pod pogoji, določenimi v ponudbi, ki jo je tožnica podala na oglasno desko UE ***, izigrani, saj bi tožnica tožencema prodala sporne nepremičnine (kmetijska in stavbna zemljišča so se prodajala v paketu in se lahko pogodba sklepa le za vsa zemljišča skupaj, pod enakimi pogoji) pod ugodnejšimi pogoji, kot morebitnim predkupnim upravičencem, ki b

Predlog se zavrne.

Pravno poslovno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom je nična oz. brez pravnih posledic, ne glede na dobro ali slabo vero pridobitelja. Z nakupom nepremičnine v družbeni lastnini na javni dražbi se prva nasprotna udeleženka ni mogla izogniti kogentni prepovedi (samostojnega) prometa s funkcionalnim zemljiščem. Historični razlogi lahko utemeljujejo položaj, ko (pripadajoče) zemljišče ob stavbi v etažni lastnini služi le enemu ali le nekaterim posameznim delom stavbe. Takšno zemljišče ima stvarnopravni položaj posebnega skupnega dela v solastnini enega ali nekaterih (ne vseh) vsakokratnih etažnih lastnikov. Gre za izjemo, te pa je treba razlagati restriktivno.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).

Revizija s trditvami o napačnem oziroma pristranskem indičnem sklepanju, protispisni dokazni oceni tožnikove izpovedbe ter pomanjkljivi obrazložitvi nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitev, da je bil namen tožnikov češke dediče oškodovati, je preverljivo umeščena v celovito dokazno gradivo. Indično sklepanje sodišča temelji na razumni in logično vzdržni ter preverljivi argumentaciji. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru dejanski stan "klasične" prevare iz 49. člena OZ presežen. Ugotovljena dejstva izkazujejo obstoj kvalificirane prevare, ki utemeljuje ničnostno sankcijo na podlagi 86. člena v povezavi s 119. členom OZ. Zaradi nepoznavanja slovenske pravne ureditve dedovanja denacionaliziranega premoženja so bili češki dediči v primerjavi s tožnikoma v izrazito šibkejšem položaju. Ker je bil dogovor sklenjen z glavnim namenom, da se jih pri dedovanju denacionaliziranega premoženja izigra, je nemoralen.

. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 279/2014 že zavzelo stališče, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Odločitev o ničnosti pravnega posla tako ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe ampak kvečjemu na ugotovitvi o kvalificirani nedobrovernosti, torej zlonamernosti obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca Zaradi nedopustnosti predmeta imajo eventualni imetniki neke pravice na nepremičnini, ki je bila prodana v stečajnem postopku, tudi po zaključku le tega legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero je kupec v stečaju, nepremičnino prodal naprej drugemu kupcu

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1. V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša

Pri presoji, ali okoliščine posameznega primera presegajo dejanski stan izpodbojnosti pogodbe, je glede na naravo ničnosti kot skrajne sankcije potreben restriktiven pristop. Tožnica je v tožbi trdila, da jo je toženec zavedel in prevaral ter zagotavljal, da ima nepremičnina vsa potrebna dovoljenja, čeprav naj bi bil dejansko vedel, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja in da ga za konkretno zgradbo tudi ni več mogoče pridobiti. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča samó te trditve, četudi bi se izkazale za resnične, še ne zadoščajo za sklep, da gre za izjemen, kvalificiran primer prevare, ki bi lahko utemeljeval celo ničnostno sankcijo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je vidnost pilona z avtoceste dopusten predmet pogodbe med tožnico in toženko (DARS).

Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje. Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa. Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.

Upnik je kot kreditodajalec uveljavil opcijsko upravičenje, da zahteva v primeru zamude kreditojemalca z določenim številom obrokov kredita plačilo vseh preostalih obrokov pred njihovo zapadlostjo (odpoklic kredita). V tem primeru pogodba ne preneha, ampak je spremenjena le zapadlost preostalega dela kredita, s čimer ostanejo v veljavi vsa druga pogodbena določila, tudi glede pogodbene opredelitve zamudnih obresti. - Upnikova specifikacija, ki jo je podal v dosedanjih vlogah je neustrezna, saj seštevek pogodbenih in zamudnih obresti presega postavljeni izvršilni zahtevek, s tem pa tudi ni razvidno, koliko od kapitaliziranega zneska odpade na ene in druge obresti. Podan tudi ni časovni prikaz teka obresti od posameznega dela glavnice kredita po njihovi zapadlosti (iz izvršilnega naslova izhaja obročno plačilo kredita). - Zamudne obresti tečejo le od zapadlega neplačanega dela čiste glavnice kredita. - Do učinkovanja odpoklica kredita, ko so zapadli tudi preostali še ne zapadli obroki kredita, upnik ni upravičen do obračunavanja zamudnih obresti od celotnega zneska glavnice. - Pogodbene (redne) obresti po svoji naravi tečejo le od nastanka kreditne obvezno

V našem pravu zaradi učinkovanja načela akcesornosti (po katerem stranske stvari oziroma pravice delijo pravno usodo glavne stvari oziroma pravice) ni predvidena možnost prenosa že ustanovljene, vendar zaradi plačila ali drugega razloga izpraznjene hipoteke, na novo terjatev oziroma možnost zamenjave zavarovane terjatve.

Če je tožba sklepčna, mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe preveriti obstoj suma nedovoljenega razpolaganja. Sum je podan, ko iz tožbenih navedb in prilog izhaja, da bo z zamudno sodbo ustvarjeno razmerje, ki je urejeno s prisilnimi predpisi, iz trditvene podlage pa ni razvidno, da je (oziroma ali je) to razmerje urejeno v skladu s predpisi.

Upravičenost župana za zastopanje občine temelji na zakonu, zato ga ni mogoče obravnavati kot osebo brez pooblastila in ker zakon kakšnih omejitev zastopanja ne določa, do položaja, da bi kot zastopnik prekoračil pooblastilo, praviloma niti ne more priti. Vprašanje (pravilnega) zastopanja je treba ločiti od vprašanja, v katera pravna razmerja lahko občina vstopa kot oseba civilnega prava (in ne kot oseba javnega prava) oziroma o katerih zadevah lahko kot drugim strankam enakopraven (prirejen) subjekt sklepa pogodbe. V obsegu, v katerem opravlja zadeve javnopravnega pomena, občina v okviru javnopravnih pooblastil izvršuje oblast. Pogodbeno, civilnopravno urejanje teh razmerij je izključeno ali pa dopustno v strogih formalnih okvirih, ki zagotavljajo varstvo javne koristi nad koristjo posameznika. Načrtovanje prostorskega razvoja, opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov sodi med lokalne zadeve javnega pomena, torej zadeve, ki jih občina opravlja za zadovoljevanje potreb (vseh) svojih prebivalcev. Sprejemanje prostorskega in drugih planov razvoja občine sodi v pristojnost občinskega sveta kot najvišjega organa odločanja o vseh zadevah v okviru pr

Splošni skupni deli stavbe v etažni lastnini ne morejo biti samostojen predmet razpolaganja v pravnem prometu. Takšen pravni posel je ničen. Obveznost tožene stranke, da spremeni etažni načrt tako, da bo hišniški prostor predstavljal samostojen del stavbe, na katerem bo možen vpis etažne lastnine, sama po sebi še ni nedopustna, saj je pod določenimi pogoji izvedljivo, da pride do takšne spremembe. Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, pa je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč. Pri tem je treba izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi. Ob sklenitvi pogodbe je bil hišniški prostor že v solastnini posameznih etažnih lastnikov stavbe. Za spremembo skupnega dela v posamezni del v etažni lastnini je potreben ustrezen sporazum etažnih lastnikov (113. člen SPZ). Zgolj sprememba etažnega načrta stavbe v takšni situaciji (glede na pogodbeno opredeljeno vsebino toženkinega izpolnitvenega ravnanja) še ne more privesti do tega, da bi se hišniški prostor iz splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini „prelevil“ v samostojen oziroma posamezen del stavbe (ali njegov

Ker sta stranki sklepali najemno pogodbo za določen čas, je bila (sedaj sporna) dolžnost dolžnika po izpraznitvi stanovanja odvisna zgolj in samo od nastopa razveznega roka, tj. preteka dogovorjenih šestih mesecev (63. v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena OZ). Gre za pogodbeno formulacijo, ki se nanaša na nastop bodočega, objektivno gotovega dejstva – potek (relativno kratkega) časa – in je kot taka v tolikšni meri nesporna, da je za njeno uveljavitev možna opredelitev neposredne izvršljivosti.

Davčni zavezanec za davek od dobička od prodaje vrednostnih papirjev je darovalec, če z namenom, da bi se izognil plačilu tega davka, sklene navidezno darilno pogodbo.