164. člen ZEKom-UPB1

Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014 v opombi št. 21 izpostavilo stališče, da institut razširitve služnosti ne pride v poštev, kadar gre za nepravo stvarno služnost, torej služnost vezano le na določenega služnostnega upravičenca oziroma v njegovo korist in uporabo in ne na vsakokratnega operaterja oziroma v njegovo korist in uporabo, in v mejah začrtanih z dovoljenjem lastnika. Ne gre za dopustno razširitev neprave stvarne služnosti, če začne na kakršenkoli način uporabljati zemljišče tretja oseba (torej oseba, ki ni prvotni služnostni upravičenec), katere lastnik služečega zemljišča ni dovolil uporabe svojega zemljišča.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustna ustanovitev negativne stvarne služnosti, ki na služeči nepremičnini prepoveduje postavitev oziroma obstoj objektov javne gospodarske infrastrukture.

Iz pogodbe izhaja, da je možna odstranitev bazne postaje sistema GSM najpozneje v roku treh mesecev po prenehanju opravljanja telekomunikacijske dejavnosti. Zato bi tožeča stranka morala najprej s tožbo doseči, da bi drugopogodbena stranka prenehala opravljati telekomunikacijske dejavnosti, kajti šele nato sledi odstranitev bazne postaje GSM na stroške druge pogodbenice ter vrnitev zemljišč v prvotno stanje. Kot je razvidno iz prej navedene obrazložitve sodišča prve stopnje bazna postaja še vedno obratuje, zato njena odstranitev po tožbenem zahtevku še ni mogoča. Res je, da je bila s pogodbo z dne 12. 6. 2008 ustanovljena negativna služnost, v 2. členu pa je bilo dogovorjeno tudi, da se prepove podaljšanje obstoječih pogodb, ki bi omogočale oziroma onemogočale vknjižbo izvedbe negativne služnosti. Kljub takšni prepovedi sta toženi stranki nato služnostno pogodbo podaljšali še za 10 let. To sta storili - sklenili na podlagi Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij; pogodba št. MB7321 in sta ugotovili, da je S. d.d. z izjavo z dne 17. 5. 2014 uveljavil pravice iz 9. člena osnovne pogodbe do trajanja pogodbenega razmerja za nadaljnjih 10 let tako, da pogodbeno razmerje določ

Glede zatrjevane služnosti (neprave stvarne služnosti v javno korist) je potrebno upoštevati, da gre pri tožencu (oziroma njegovem pravnem predniku) za oblastni, javnopravni subjekt in posledično nemožnost nedobrovernega priposestvovanja (po drugem odstavku 217. člena SPZ, prim. sodbo VS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015). Zato pa je dobroverno priposestvovanje neprave stvarne služnosti v javno korist mogoče le izjemoma (upoštevaje, da gre za razlaščujoč poseg), in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da se določba 164. člena ZEKom uporablja tudi za zasebna omrežja. Zakonske omejitve lastninske pravice so dopustne le v javnem interesu. Upravičenj, ki jih imajo upravljalci javne infrastrukture ni mogoče širiti na nejavno infrastrukturo, saj umanjka javni interes.

Upravičenja tožene stranke so nastala na podlagi inominantnega pogodbenega razmerja z učinki neprave stvarne služnosti, opredeljenimi v zakonu, brez vpisa v zemljiško knjigo kot pogoja za njen nastanek. Ker je bila torej služnost pridobljena na podlagi pravnega posla, pa je za rešitev pravno odločilnega vprašanja - ali je smela tožena stranka brez soglasja tožečih strank namestiti dodatno antensko napravo oziroma omrežje na postavljeni stolp, in to celo v korist tretje osebe, treba razjasniti vsebino samega dogovora. Revidentka ima prav, ko opozarja, da se višina pridobljene koristi ne more odražati kar v zneskih mesečno prejemane najemnine (rente). V spornem primeru ne gre za z zakonom vzpostavljeno stavbno pravico, temveč za služnostno pravico tožene stranke, ki je prekoračila dogovorjene meje uporabe zemljišča tožečih strank. V takšnih primerih pa ni ustrezna odmera letne oziroma celo mesečne rente, temveč priznanje denarne odmene. Ugotovljena renta za uporabo zemljišča za namene mobilne telefonije kot dodatno nameščenega sistema na že obstoječem antenskem stolpu, dosežena s prekoračeno uporabo zemljišča tožečih strank, v korist tožene stranke, torej ne predstavlja us

Stališče izpodbijane sodbe, da je toženka glede na to, da sta ji tožnika 15. 2. 1992 dala pisno soglasje za postavitev antenskega stolpa na njuni nepremičnini in da je za postavitev tega stolpa morala pridobiti lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje, na podlagi 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico, in da zato zatrjevana namestitev sistema mobitel na antenskem stolpu, ne da bi tožnika v to privolila, ne predstavlja posega v lastninsko pravico tožnikov, je materialnopravno zmotno.

S tem, ko je toženka na RTV pretvornik brez soglasja tožnikov namestila sistem M., je prekoračila v letu 1992 s strani tožnikov dovoljeno rabo njunega zemljišča. RTV pretvornik je sicer toženkina last, vendar pa stoji na zemljišču tožnikov, zato je toženka v tem obsegu brez pravne podlage uporabila nepremičnino tožnikov v svojo korist, saj za to oddajanje dela pretvornika prejema najemnino. Zato imata tožnika pravico do nadomestila za doseženo korist. Obresti so stranske terjatve, ki delijo usodo glavne terjatve. Veljavnost stranske terjatve je odvisna od veljavnosti glavne terjatve.