369. člen ZOR

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Pravni interes za hipotekarno tožbo ima le tisti, ki še ni pridobil izvršilnega naslova, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Dolžnica neutemeljeno s sklicevanjem na institut hipotekarne tožbe odreka obravnavani hipoteki neposredno izvršljivost. Učinek izvršilnega naslova in njegove izvršljivosti ni vezan le na obligacijsko pravico (terjatev), ampak je ta zagotovljen tudi glede stvarnopravne poplačilne pravice, ki jo vsebuje hipoteka, na katero zastaranje terjatve ne vpliva. Obravnavani sporazum kot izvršilni naslov se je namreč nanašal na ustanovitev zastavne pravice in ne le na zavarovano terjatev.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je procesni standard obrazloženosti sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Zato tudi ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in tudi ni pomembno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in končno zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Določba 376. člena OZ2 (prepoved ultra alterum tantum) je bila v izpodbijani sodbi uporabljena tako, kot se glasi; sodišči prve in druge stopnje sta v skladu z navedeno povsem jasno zakonsko določbo, ki ne dopušča nobene drugačne pomenske razlage kot izhaja iz jezikovne analize povzetka besedila določbe, pravilno poudarili, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, tudi v primerih, kakršen je sporni, ko so začele teči že pred uveljavitvijo OZ. Ni materialnopravno utemeljen revizijski očitek, da bi moral biti upoštevan triletni rok iz 372. člena ZOR v delu zahtevka kapitaliziranih zamudnih obresti, saj v takšnih pri

Petletni zastaralni rok, ki ga je določal 371. člen ZOR (sedaj 346. člen OZ), se je iztekel najkasneje v letu 2005, tožbo pa je tožnik vložil šele v letu 2013. Ker je zastarala glavna terjatev in ker usodo glavne terjatve deli tudi stranska terjatev (369. člen ZOR oziroma 344. člen OZ), je zastaral tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti.

Tožena stranka je na podlagi mandatne pogodbe in določb ZASP zavezana zbrana sredstva od uporabnikov razdeliti med avtorje po vnaprej določenem delitvenem ključu, avtor pa mora svoja dela prijaviti toženi stranki. KO je zavezana plačati avtorju že, če je seznanjena o uporabi avtorskega dela in prejme od uporabnika nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Če tožena stranka kot prevzemnik naročila (mandatar) ne izplača denarja od avtorskih honorarjev naročniku (avtorju) po naprej določenem ključu, je naročnik upravičen zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, hkrati pa lahko zahteva tudi plačilo obresti za denar, ki mu ga mandatar ni pravočasno izročil. Za avtorske honorarje, ki jih uporabniki niso plačali KO, je KO odškodninsko odgovorna, če je nepravilno opravila dogovorjeno delo, ker ni zaščitila interesov avtorja (prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ).

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto. Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.

Glede na to, da odškodnina leasingodajalcu škode, ki mu je nastala, ne sme presegati, je bilo potrebno v skladu s tretjim odstavkom 266. člen ZOR od vsote leasing obrokov odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tožena stranka je odštela vrednost vozila, kot jo je ocenil izvedenec V. K., to je 22.934,42 EUR. Tudi v pritožbi tožena stranka sicer vztraja pri upoštevanju tega izvedenskega mnenja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v primeru izvedenskega mnenja izvedenca K. za predpravdno (s strani tožene stranke naročeno) strokovno mnenje. Kot tako pa ni dokaz (marveč del trditvenega gradiva tožene stranke) in ga sodišče tudi ni dolžno obravnavati kot dokaz.

Ker tožeča stranka v predhodnem sodnem postopku, v katerem sodišče ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka, ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe in ni vložila pravnih sredstev, se šteje, da je tožba v tem delu umaknjena. Iz tega razloga je nova tožba za plačilo zakonskih zamudnih obresti dopustna.

Dejstvo, da na obeh poroštvenih izjavah ni naveden datum na neveljavnost poroštvene izjave ne more vplivati, saj datum ni bistvena sestavina poroštvene izjave. Pisna poroštvena izjava zavezuje poroka, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če je ta ne bo poravnal. Vsebina poroštvene izjave pa potrjuje, da gre za solidarno poroštvo.

S tem, ko je toženka na RTV pretvornik brez soglasja tožnikov namestila sistem M., je prekoračila v letu 1992 s strani tožnikov dovoljeno rabo njunega zemljišča. RTV pretvornik je sicer toženkina last, vendar pa stoji na zemljišču tožnikov, zato je toženka v tem obsegu brez pravne podlage uporabila nepremičnino tožnikov v svojo korist, saj za to oddajanje dela pretvornika prejema najemnino. Zato imata tožnika pravico do nadomestila za doseženo korist. Obresti so stranske terjatve, ki delijo usodo glavne terjatve. Veljavnost stranske terjatve je odvisna od veljavnosti glavne terjatve.

Čeprav so sporne obresti del vtoževane škode (v prejšnji pravdi po odvetnikovi krivdi „izgubljene terjatve“), imajo, ko se v novi pravdi uveljavljajo poleg glavnice, značaj postranske terjatve.

Pravdni postopek ne pozna izključnih dokaznih sredstev. Nikakršnega utemeljenega razloga zato ni, da je mogoče višino škode, ki tožniku pripada, ugotavljati le s pomočjo računov, ki so bili izdani po škodnem dogodku. Višino škode je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi.

Jasen namen določbe 2. odstavka 195. člena ZOR je, da se oškodovancu nadomesti škoda s plačilom denarne rente, če je oškodovanec zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek, do česar pa ne bi prišlo, če ne bi bilo škodnega dogodka (teorija ratio legis). V primeru sukcesivnega vtoževanja odškodnine veljajo naslednja pravila zastaranja: velja zastaralni – subjektivni triletni oz. petletni objektivni rok, vendar pa se za vsako naslednjo terjatev z vložitvijo tožbe za predhodno pretrga zastaranje in začne teči šele, ko je spor ali končan ali pa kako drugače poravnan. Sodišče druge stopnje se v vseh delih, ko je razveljavilo prvostopno sodbo, ni odločilo za možnost, da opravi pritožbeno obravnavo, ker je ocenilo, da bi kršilo ustavno pravico do pritožbe, saj je bilo treba prvostopno sodbo razveljaviti glede več delov zahtevka oziroma več zahtevkov, pri čemer gre za samostojne dejansko-pravne sklope, ki terjajo novo in drugačno dejansko in materialno pravno presojo.

Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Z vložitvijo tožbe, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine v določeni višini z zamudnimi obrestmi, je bil kljub nedoločnemu obrestnemu zahtevku pretrgan tek zastaranja tudi glede te terjatve.

Obveznost plačila prometnega davka je del obveznosti za plačilo kupnine.

Prav izhajajoč iz določbe 369. člena ZOR, po kateri obresti zastarajo, ko zastara glavna terjatev, je zaključilo, da ne bi bilo logično, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje za plačilo zamudnih obresti, kot to trdi pritožnik. Pritožnik se v utemeljitev svojega stališča, da plačilo glavnice pretrga zastaranje obresti, sklicuje na določbo 2. odst. 387. člena ZOR, ki pravi, da dolžnik dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Navedena določba navaja primere konkludentnih ravnanj dolžnika, ki pomenijo pripoznavo dolga, med njimi plačilo obresti. Iz te določbe torej izhaja sklepanje, da se v primeru, ko dolžnik, ki dolguje glavnico in obresti, plača obresti, predpostavlja, da s tem priznava tudi glavnico. Nelogično bi namreč bilo, da bi dolžnik, ki ne bi priznal glavnice, plačal obresti.

Glede na to, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek tudi na neupravičeni pridobitvi in je sodišče prve stopnje svojo ugodilno sodbo utemeljilo po tem temelju, so neupoštevne vse trditve prve tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, ker pogodba ni bila veljavno sklenjena. Zato tudi ni upoštevna navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 3. čl. Splošnih pogojev tožeče stranke. Prva tožena stranka je bila, kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, obogatena s tem, da je tožeča stranka zanjo izvrševala ogrevanje stanovanj, katerih lastnik je.

Oškodovancu gre pravno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo, izvirajočo iz kaznivega dejanja grdega ravnanja v obsegu telesnih bolečin v višini 150.000,00 SIT in strahu v višini 150.000,00 SIT.