360. člen ZOR

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico. Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za

Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.

Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene

Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije. Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zat

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Ob ugotovljenem zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravni interes za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo, saj mu ob zastaranju zahtevka ugoditev izbrisni tožbi ne prinaša želenega uspeha oziroma učinka. Zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Gre za subjektivne ali objektivne ovire pri uveljavljanju pravic. Za nepremagljive ovire gre, če sodišče ne posluje zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč, ali če gre za upnikovo težko bolezen. Dejstvo, da je v tem času pred nekdanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani potekala pravda med mestno občino kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko zaradi kršitve predkupne pravice, na pravico tožnika ni v ničemer vplivalo. Tudi okoliščina, da je bila v tem času na podlagi te pravde v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ni preprečevala, da se sodno zahteva izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedb

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe o zastaranju in ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo metodo izračuna višine tožničine terjatve.

Ker je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode že dne 28. 7. 1995, ko je škoda tudi nastala, tožbo pa je vložil šele dne 7. 1. 2011 (torej več kot 15 let kasneje), je odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja pravilna. Zastaranje ni začelo teči šele s pravnomočno zaključenim kazenskim postopkom zoper tožnika, ampak takrat, ko je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode. Očitek protipravnega ravnanja (žetev in zaseg konoplje) se nanaša izključno na ravnanje toženkinih organov in je neodvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne.

Zastavne pravice, ustanovljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Upravičenje uveljavljanja poplačila iz zastavljene stvari brez časovne omejitve sicer res ni del besedila navedene zakonske norme, vendar, kot je v zadevi II Ips 844/2007 Vrhovno sodišče že pojasnilo, izhaja iz nje. Tožnikova teza, da naturalna terjatev preneha (in s prenehanjem terjatve tudi hipoteka), je materialnopravno zmotna. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.

Pri presoji, ali je tožnik zaradi poteka roka izgubil pravico oziroma materialnopravno upravičenje, gre za odločitev o obstoju materialne pravice, torej za vsebinsko (meritorno) odločitev o tem, ali tožnik neko pravico (še) ima ali pa je ta zaradi preteka časa prenehala. Sodišče je pri tej presoji dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Toženki se zato ni bilo treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je bilo sodišče dolžno samo uporabiti določbo prvega odstavka 500. člena ZOR.

Tožeča stranka kot lastnica rudnin ne vtožuje nadomestila za degradacijo okolja, temveč odškodnino zaradi toženčevega nedovoljenega izkopavanja in prilastitve peska dolomita. Tudi za ponavljalna škodna dejanja in posledično iz teh dejanj izvirajoče škode veljajo triletni subjektivni zastaralni roki, ki se upoštevajo za vsako dejanje posebej.

Po zaključku zdravljenja ugotovljena postravmatska artroza je iz istega škodnega dogodka izvirajoča škoda, ki ob zaključku zdravljenja še ni bila znana. Ob zaključku zdravljenja še ni bilo gotovo, ali bo nastala, zato gre za novo nastalo škodo. Zastaranje odškodnine za to vrsto škode je začelo teči šele, ko je bila tožniku znana.

V primeru ničnosti pogodbe se vrnitev danega (restitucija – vračanje lastninske pravice na nepremičnini) lahko uveljavlja le z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (tožnica bi morala vložiti izbrisno tožbo – predmetna tožba to ni). Zahtevek za izročitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo (zemljiškoknjižno dovolilo), kot ga uveljavlja tožnica, pa predpostavlja obstoj veljavnega pravnega posla (neizpolnjenega v delu obveznosti prenesti na drugo pogodbeno stranko lastninsko pravico na nepremičnini). Z zastaranjem preneha pravica (upravičenje) zahtevati (zahtevek), ne pa pravica sama (kljub zastaranju lahko dolžnik obveznost izpolni in je izpolnitev veljavna).

Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva; ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Ključno je, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Zato je treba odškodninski zahtevek za bodočo škodo uveljavljati v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve. Tožba za povrnitev prve škode pretrga zastaranje terjatev za povrnitev bodočih škod, saj njihovo zastaranje prične ponovno teči s končanjem prejšnjega spora. Če pa zastara terjatev za povrnitev prve škode, potem preneha tudi pravica zahtevati povrnitev kasneje nastalih enakovrstnih škod.

Vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in zato tudi ne pretrganja zastaranja. Pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti.

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Revizijsko sodišče ne more preizkusiti razlogov pritožbenega sodišča, ki jim revident opredeljeno ne nasprotuje.

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z URS(Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Tožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.

Zakonodajalec je na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov. Ti primeri zato niso „prekrita praznina“, ki bi jo sodišče smelo zapolniti z ustrezno razlago (teleološko redukcijo). Šteje se, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. To velja tudi v obravnavanem primeru tako glede dolgotrajnosti upravnega postopka kot tudi glede neustreznosti pravne ureditve. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka. Zato za odločitev o zastaranju odškodninskih zahtevkov tožnika ne more biti pomembna niti odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999 (št. U-I-284/94), še manj pa odločba Ustavnega sodišča iz leta 2002 (št. U-I-246/02). Zakonodajale

Škoda zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ampak gre za sukcesivno nastajajočo škodo, pri kateri je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje vseh nadaljnjih škod. Pravočasno prvo uveljavljanje namreč pretrga zastaranje.