49. člen ZOR

Pravno poslovno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom je nična oz. brez pravnih posledic, ne glede na dobro ali slabo vero pridobitelja. Z nakupom nepremičnine v družbeni lastnini na javni dražbi se prva nasprotna udeleženka ni mogla izogniti kogentni prepovedi (samostojnega) prometa s funkcionalnim zemljiščem. Historični razlogi lahko utemeljujejo položaj, ko (pripadajoče) zemljišče ob stavbi v etažni lastnini služi le enemu ali le nekaterim posameznim delom stavbe. Takšno zemljišče ima stvarnopravni položaj posebnega skupnega dela v solastnini enega ali nekaterih (ne vseh) vsakokratnih etažnih lastnikov. Gre za izjemo, te pa je treba razlagati restriktivno.

Tožeča stranka ni bila dolžna izpeljati konkurenčnega postopka oddaje javnega naročila, kar v pritožbi ni (več) problematizirano. Na podlagi tega je bila odločitev tožeče stranke o tem, na kakšen način bo izbirala svoje pogodbene partnerje, interna stvar. To upravičenje v konkretnem primeru zagotovo sodi v polje ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude

Z navajanjem, da je posel sklenil pod prevaro, tožnik ne more izposlovati ničnosti pogodbe oziroma sporazuma, prevara predstavlja razlog za njeno izpodbojnost. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa. Ni sporno, da je bil posojeni znesek v tuji valuti, zato od glavnice ne tečejo zakonske zamudne obresti. Za obveznosti, izražene v tujih valutah, se uporablja določilo tretjega odstavka 399. člena ZOR in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posamezniki, je obrestna mera enaka obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled.

Prodaja tuje stvari ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična.

Določilo drugega odstavka 461. člena ZOR, ki je veljalo v času sklenitve v tej pravdi obravnavanega sporazuma, je odvetniku in pooblaščencu prepovedovalo dogovor, da si izgovori delež zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Čeprav je bila določba umeščena med določila, ki so urejala prodajno pogodbo, ni bilo dvoma o tem, da je navedeno določilo pomenilo prepoved, ki se je nanašala na določanje nagrade za opravljanje naročila z izrecno sankcijo ničnosti. Iz povedanega zato lahko sledi le sklep, da je bila izgovorjena določba o odstotkovni nagradi v sporazumu z dne 20.01.1993, nična. Prvostopno sodišče se bo moralo zato v novem sojenju izjasniti glede vprašanja dopustnosti konvalidacije ničnega pravnega posla in v tej zvezi preučiti, ali obstojijo razlogi za izjemo v smislu teorije realizacije pogodbe s strani obeh pogodbenikov in načela afirmacije, kakor so opredeljeni v drugem odstavku 107. člena ZOR.

Prostor, kjer se nahajajo skupne naprave, je skupni prostor, še zlasti, če je po svoji funkciji namenjen (samo) temu, da se tam nahajajo te naprave, pri čemer je bilo v osnovi zamišljeno, da je prostor za te naprave prav recepcija, kar izhaja iz PGD dokumentacije, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča zato niti ni pomembno, ali bi se teoretično dalo izvesti prestavitev vseh naštetih naprav v kakšen drug prostor in s kakšnimi stroški, saj bi enako sicer lahko vejalo tudi za primeroma naštete skupne prostore, kot so pralnica, sušilnica, kolesarnica. Sodba sodišča prve stopnje se pravilno sklicuje na določbi 47. in 49. čl. ZOR, ki predpisujeta ničnost posla, če gre za nedopusten pogodbeni predmet, tak pa je, če je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Prisilni predpisi urejajo, kaj je skupni prostor in kako se lahko z njim razpolaga (13. in 14. čl. SZ).

Če datum prenehanja delovnega razmerja ni sporazumno dogovorjen, sporazum ne more predstavljati sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sporazum, ki predvideva, da se zaradi dolgotrajnega disciplinskega postopka delavca razglasi za trajni tehnološki višek, je ničen, saj je v nasprotju s prisilni predpisi (določbe ZDR/90, ki predpisujejo postopke ugotavljanja trajno presežnih delavcev) in moralnimi načeli (prenehanje delovnega razmerja ob grožnji zastaranja disciplinskega postopka in možnost uveljavljanja pravic, ki jih delavec v primeru disciplinskega prenehanja delovnega razmerja ne bi imel). Odvetnik je vložil dne 21.9.2006 revizijo brez pooblastila tudi za stranko (gospodarsko družbo), ki je bila izbrisana iz sodnega registra že v letu 2000. Ker zaradi izbrisa iz registra stranke ni več, se revizija v tem delu zavrže.

Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. čl. ZOR), ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Noben prisilni predpis ne prepoveduje, da se poslovodnega delavca nagrajuje z dodatkom v mesečnem fiksnem znesku, zato takšna določba pogodbe o zaposlitvi ni nična.

Določba individualne pogodbe o poslovodenju, s katero sta se stranki dogovorili, da ima direktor - tožnik v primeru predčasne razrešitve iz katerega koli razloga pravico do odpravnine, določene v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, ni v nasprotju z ustavo, ni nična in tudi ne izvira iz nedopustne podlage. Gre za pravico, s katero lahko stranki prosto razpolagata, ker ni omejena z nobenim predpisom. Predmeta navedene pogodbe ni mogoče primerjati s predmeti, katerih promet je omejen ali prepovedan. Tožena stranka navedene določbe pogodbe ni izpodbijala in je šele v pritožbi prvič uveljavljala njeno ničnost.

Sodnega varstva ni mogoče nuditi pogodbam, ki so sklenjene na škodo družbene lastnine. Časovno sosledje in medsebojna povezanost sklenjenih pogodb očitno kažeta na pravno nedopustno vsebino posla, na ničnost pravnega posla kot celote.

Prenovitev nične pogodbe je brez pravnega učinka.

V individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo sklepata delavec in delodajalec, je zaradi posebnosti v njunem razmerju, možno predvideti tudi odstopanja od siceršnjih pravil delovnega prava. Pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa stranki pristaneta na določene razlike, ki se največkrat pokažejo prav pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Taka pogodba deloma temelji na delovnem pravu deloma pa na civilnem (pogodbenem) pravu in je zato v primeru spora treba upoštevati predvsem v pogodbi izraženo voljo strank glede teh posebnosti. Stranki sta zato lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih že vnaprej predvidena tudi možnost prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru gre za pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata.

Po določilih 47. člena ZOR je pogodba nična, če je predmet obveznosti nedopusten, torej če je v nasprotju s prisilnimi predpisi (49. člen ZOR). Udeležence pogodbenih razmerij pa pri sklepanju teh razmerij ter pri uveljavljanju in izpolnjevanju obveznosti veže tudi načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Sporazum strank o uvrstitvi tožnice med presežne delavce je bil v tej zadevi v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki urejajo različne primere in pogoje prenehanja delovnega razmerja delavcev. Zato je ta sporazum ničen, zahtevek tožnice, s katerim ta uveljavlja odpravnino, pa je moralo revizijsko sodišče na podlagi 2. in 3. odstavka 140. člena ZOR zavrniti.

Po določbi 62. člena ZD je veljavna le oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z zakonom, in ob pogojih, ki jih postavlja zakon. V drugem delu citirane določbe ima zakon v mislih pogoje glede možnosti, napraviti veljavno oporoko v določeni obliki (kar v obravnavani zadevi ni bilo problematično); ne pa pogojev možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. O pogojih možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke ZD namreč nima nobene splošne določbe, zato je treba analogno uporabljati predpise ZOR. Če je torej sodišče prve stopnje štelo, da vsebina oporoke oz. njenega dela ni dopustna, bi moralo v skladu z določbo 49. člena ZOR ugotavljati, ali je vsebina oporoke v nasprotju z ustavnimi načeli, moralo ali prisilnimi predpisi. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oporoka deloma nedopustna, pa bi moralo tudi glede sankcije zaradi neizpolnjevanja tega pogoja, uporabiti določbe ZOR.

Kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki je v solasti tretjega, ni v tem delu nična. Prodaja tuje stvari pogodbenike veže. Ne gre za nedopusten predmet pogodbe.

Vsebina predkupne pravice je, da stvar, na katero se predkupna pravica nanaša, ne more preiti v last drugega proti volji upravičenca (527. člen ZOR). To pa pomeni, da tudi upravičenca, ki tako stvar že ima v svoji lasti, ni mogoče prisiliti v prodajo drugemu.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Za odločitev o tožbenem zahtevku sta nedvomno pomembni načeli vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), ki sta temeljno vodilo za interpretacijo vseh ostalih določb zakona. Kljub temu pa ni mogoče razlagati določb o nastanku obveznosti, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe drugače, kot sta storili sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da ne gre za neobstoječ posel (neposel), saj so bili izpolnjeni vsi zahtevani elementi za nastanek sporne pogodbe in sicer: sposobnost pogodbenih strank, soglasje volj, ustrezna obličnost in tudi predmet pogodbe, ki je mogoč, dopusten in določen ali določljiv (47. člen ZOR).