10. člen OZ

Ključni pritožbeni očitek, da naj toženka ne bi bila zemljiškoknjižna lastnica, da ne gre za dejstvo in da je ta trditev v nasprotju s predloženimi dokazi, ne drži. Lastnik je preprost pravni pojem, ki je kot tak v splošni, vsakdanji uporabi v pomenu opisa dejstev. Prevladujoče stališče pravne teorije je, da mora sodišče take tožbene navedbe sprejeti kot dejanske trditve.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvidet

Protipravnost ravnanja delodajalca je v tem, da je tožniku dovoljeval izvedbo del, ki so izven njegovih del po pogodbi, ne da bi mu dal konkretna in jasna navodila za primer okvare delovne opreme.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po izvedenem dokaznem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da tožnikova soodgovornost za nastalo škodo ni podana. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora namreč imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.

Konkretne okoliščine primera ne utemeljujejo sklepa o neskrbnem ravnanju vzgojiteljice. Otrok se je umiril, ko ga je toženka posedla v desni kot med steno previjalne mize - daleč stran od prostega roba (torej robnih dveh stranic previjalnega pulta). V roke mu je dala kremo in zapela pesmico. Z desno roko ga je držala za nogico, ko je z drugo roko segla po čisto pleničko. Ob tem je bila ravno sklonjena v levo. Tedaj se je močno odrinil in padel s previjalne mize mimo toženkine desne roke.

Obramba toženke, ki ni ponudila le ene, ampak več razlag o pomenu posameznih pogodbenih izrazov, vezanih na opredelitev predmeta zavarovanja, nasprotuje njenemu pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbena določila presojati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Pravilna je odločitev sodišča o razlagi spornih določil s pomočjo interpretativnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ. Ker je treba kot sporno določilo razumeti tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je oblikovano, objektivno vzeto dopušča več različnih razlag, je pravilno, da se sodišče prve stopnje pri razlagi predmeta zavarovanja ni držalo dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je iskalo skupen namen pogodbenikov, kot izhaja tudi iz preostalih pogodbenih določil, zlasti tistega o zavarovalnem interesu, in je določilo o predmetu zavarovanja razumelo tako, kot ustreza temeljnim načelom obligacijskega prava.

Prestopanje višjega praga - stopnice v obravnavnem primeru ni predstavljalo nevarnosti za nastanek znatnejše škode, ki bi od toženca terjala posebno ukrepanje (opozarjanje na nevarnost z opozorilnimi napisi). Naziranje o protipravnem ravnanju toženca, ker ni namestil dodatnih opozorilnih napisov, je zmotno.

Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje. Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca. V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realn

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Če sodišče ni pristojno v primeru, ko bi Republika Slovenija v postopek vstopila kot stranski intervenient (in bi nanjo po določbi 42. člena ZPSVIKOB-1 s pravnomočnostjo sodbe prešla obveznost plačila odškodnine), po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 ne more biti pristojno niti takrat, ko je v zahtevku zajeta kot toženka. Zatrjevana pravna podlaga se kljub omembi 10. člena OZ in 26. člena Ustave RS nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, zato za razmejevanje med zahtevki ni podlage.

Nedopustno ni le ravnanje, ki je v nasprotju s prepovedno ali zapovedno pravno normo. Zadostuje, da je ravnanje na splošno nedopustno. Presoditi je treba, ali je nastanek škode objektivno predvidljiva posledica opustitve (zatrjevanega) dolžnega ravnanja. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja. Če bi izvedba razumnih in sorazmernih ukrepov povprečnega človeka (na primer prenašanje manjše količin drv ali urejenost pohodne poti) preprečila nastanek škode ali zmanjšala možnost za njen nastanek na sprejemljivo raven, povzročitelj pa teh ukrepov ni izvedel, je njegovo ravnanje nedopustno. Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi zavarovanca toženke pri vsakem zavarovalnem primeru. Odbitna franšiza se upošteva od končne odškodnine, za katero sodišče določi, da kot primerna pripada oškodovanki. Tožnica je po prejemu odgovora na tožbo tožbo delno umaknila. Umik ni bil posledica delne izpolnitve zahtevka. V takšnem primeru se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloči po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (154. člen ZPP).

ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno prisojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

Stranka, ki izrabi sodni postopek za uveljavljanje pravic, za katere ve oziroma bi morala vedeti, da ji ne gredo, ravna protipravno. Neregistrirano vozilo je "mrtev kapital". Zaradi neurejene dokumentacije ga ni mogoče ne uporabljati ne prodati. Lastnik (ali drug upravičenec) od vozila nima nobenih koristi, njegova vrednost pa kljub temu pada. Ker je zaradi ravnanj toženke avto za tožnico predstavljal le mrtev kapital, je po stališču sodne prakse upravičena do povračila zmanjšane vrednosti avta.

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je t

Pritožba izraža strinjanje s sicer pravilnim zaključkom sodišča, da namestitev predpražnika zaradi fiksacije vrat sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja zavarovanke. Prezre pa, da je dejstvena podlaga prvostopnega sodišča za zaključek o protipravnosti ravnanja toženkinega zavarovanca v namestitvi predpražnika z v tem postopku ugotovljenimi lastnostmi (obrabljenost, neobstoj protizdrsne zaščite), kar predstavlja opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca, ki ni zagotovil, da bi bil vstop na predpražnik varen in ne bi drsel.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v konkretnem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka. Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).

Osvetljenost poti od izhoda do parkirišča ni dosegla minimalnih standardov, zato izhod iz lokala zaradi slabe osvetlitve ni zagotavljal varnega dostopa do parkirišča. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da pri hoji v temi okoli vogala stavbe pozornost posveti terenu pred sabo ter s previdno hojo in tipanjem oceni varnost svojega premikanja.

Tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da glede na številne pripombe, ki jih je podal tožnik zoper izvedensko mnenje v vlogi z dne 8. 11. 2022, sodišče prve stopnje konkretnih razlogov o tem, zakaj je štelo izvedensko mnenje za popolno, oziroma zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca gradbene stroke, ni navedlo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine. Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavi