VSK sodba II Kp 79651/2010

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi N.K., G.K. in R.P. so dolžni plačati sodno takso kot strošek nastal s tem pravnim sredstvom.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obtoženega N.K. in obtoženo G.K. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 175. člena KZ ter drugega odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 je obtoženemu N. in G.K. izreklo vsakemu kazen dveh let zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 32,497 EUR, kar znaša skupaj 9.749,10 EUR kar sta dolžna plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencema v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pripora. Na podlagi prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je obema obtožencema odvzelo premoženjsko korist tako, da sta jo dolžna plačati vsak po 41.175,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar jima bo odmerjeno s posebnim sklepom. Pod točko II je obtoženega R.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. in 38. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v katero mu je, na podlagi prvega odstavka 175. in 38. člena KZ-1, določilo kazen treh mesecev, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v določeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Pod točko III izreka izpodbijane sodbe je vse tri obtožence, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da so storili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun, v kolikor se nanašajo na to točko izreka izpodbijane sodbe in se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

Proti taki sodbi so vložili pritožbe okrožni državni tožilec in zagovorniki obtoženih: N.K., odvetnik R.D. in odvetnik B.P., G.K., odvetnica M.M. in R.P., odvetnik B.G. Zagovornik obtoženega N.K., odvetnik R.D. navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in odločbe po kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega N.K., odvetnik B.P. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu pod točko I spremeni tako, da obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v kolikor pa ne bo tako odločilo, naj spremeni odločbo o kazenski sankciji in obtožencu izreče manjšo zaporno in denarno kazen ter odvzem premoženjske koristi v višini 36.116,83 EUR. Zagovornik obtoženega R.P. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne ponovno v odločanje sodišču prve stopnje. Okrožni državni tožilec navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP, v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi obravnavo, pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožence spozna za krive kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in njim izreče v končni besedi državni tožilca predlagane kazni zapora.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca sta podala odgovor zagovornik obtoženega N.K., odvetnik R.D. in zagovornica obtoženega G.K., odvetnica M.M.

Višji državni tožilec S.O. je v pisnem mnenju predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbe vseh treh obtožencev podane po zagovornikih zavrne kot neutemeljene, pritožbi okrožnega državnega tožilca v delu, ki se nanaša na oprostilni del sodbe in v delu, ki se nanaša na višino odmere kazni R.P. pa ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da R.P. izreče pogojno obsodbo z višjo določeno kaznijo in daljšo preizkusno dobo ter da obtožene N.K., G.K. in R.P. spozna za krive storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in jim izreče že predlagano kazen, v ostalem delu pa pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Na pisno mnenje višjega državnega tožilca je podala odgovor zagovornica obtožene G.K. odvetnica M.M.

Pritožbe niso utemeljene.

Glede obsodilnega dela sodbe

Uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka

K pritožbi zagovornika obtoženega N.K., odvetnika R.D.:

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je sodišče prve stopnje „večkrat kazenski postopek vodilo v tujem jeziku brez sodelovanja ustreznega sodnega tolmača“. Izpostavlja izpoved priče F.D., ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom 14.12.2010, zaslišanje priče Z.N. pred preiskovalnim sodnikom 17.12.2010, zaslišanje priče N.Z. pred preiskovalnim sodnikom dne 17.12.2010 ter kazensko ovadbo, ki jo je podala priča C.Y.L.B. policistu D.G. dne 30.11.2009. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče tekom izvajanja dokazov na glavni obravnavi kot dokaz prebiralo prepise prisluhov telefonskih pogovor, katere so zapisali policisti in jih sami prevedli iz tujih jezikov v slovenščino, v njih komentirali pogovore, navajali imena sogovornikov in zapisovali podatke, ki jih ob poslušanju posnetkov prisluhov istih telefonskih pogovorov ni bilo mogoče zaznati. Pri tem izpostavlja telefonski govor G.-1 št. 8, št. 1847 in št. 2880 ter 2735 (naroka za glavno obravnavo dne 8.7.2011 in 15.7.2011).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zgoraj očitanih kršitev ni zagrešilo. Iz zapisnika o zaslišanju priče F.D. pred preiskovalnim sodnikom (listovna št. 575 do 577) ne izhaja, da je ta izpovedoval v srbskem jeziku, na njegovo izpoved ni bilo pripomb (prisoten je bil obtoženčev zagovornik in zagovornica odvetnica M.M.). Poleg tega je bila ta priča zaslišana tudi na glavni obravnavi dne 10.6.2011 (listovna št. 1420), pritožnik pa ne trdi, da je priča tudi na glavni obravnavi izpovedovala v tujem jeziku, tudi iz zapisnika o glavni obravnavi v tej zvezi ni bilo nobenih pripomb. Prav tako ob zaslišanju prič Z.N. in N.Z. pred preiskovalnim sodnikom prisotni niso imeli nobenih pripomb, ti priči sta bili zaslišani tudi na glavni obravnavi, kjer ni bilo pripomb, pritožnik tega niti ne zatrjuje. Sicer pa iz spisovnih podatkov izhaja, to je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so bili izpostavljeni telefonski pogovori, ki so potekali v tujem jeziku, prevedeni s strani sodne tolmačinje. Tudi če bi držala pritožnikova trditev, da so priče pred preiskovalnim sodnikom uporabljale tuj jezik, torej izpovedovale v tujem jeziku, očitana kršitev ne bi bila podana, saj je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana le, če je bila kršitev storjena na glavni obravnavi. Tega pa pritožnik ne trdi.

V katerem jeziku je podala kazensko ovadbo priča C.Y.L.B. za obravnavo zadevo ni pravno relevantno. O okoliščinah in vsebini kazenske ovadbe je priča izpovedovala, ko je bila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, ko so se tudi preverjale navedbe te priče v kazenski ovadbi. Na podlagi prvega in drugega odstavka 147. člena ZKP za ovadbo ni predpisana posebna obličnost in jo je mogoče podati ustno ali celo v obliki telefonskega sporočila. Kazenska ovadba, ki jo poda posameznik (prvi odstavek 146. člena ZKP) pomeni naznanitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni vezana na obličnost niti na vsebino, nepomembno je tudi ali je bila v času, ko je priča podala kazensko ovadbo sama ali v „prisotnosti italijanskega policista D.“, kot trdi pritožnik, za zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe pa tudi ne veljajo določila ZKP o zapisnikih o zaslišanju prič pred preiskovalnim sodnikom ali na glavni obravnavi. Sicer pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji izpovedbe te priče oprlo na njeno izpoved, ko je bila zaslišana kot priča na sodišču.

Glede na navedeno v predhodni točki je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje policista G., kršilo pravico do obrambe ter, ko se je oprlo na zapisnik o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja z dne 30.11.2009, bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na zgoraj navedeno je namreč jasno, da zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe ni nezakonit dokaz, niti ni nedovoljen dokaz, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti izločen (83. člen ZKP). Izpodbijana sodba se nanj tudi ne opira.

Glede očitka, da je sodišče prve stopnje tekom izvajanja dokazov na glavni obravnavo kot dokaz prebiralo prevedene prepise prisluhov telefonskih pogovorov, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo že prepričljiv odgovor (stran 52 in 53). Na narokih za glavno obravnavo, ko so bili predvajani prisluhi telefonskih pogovor, je bilo sproti ugotovljeno, kateri so tisti, ki so v tujem jeziku in vsi ti, med njimi so tudi tisti, ki so izpostavljeni v pritožbi, so bili dani v prevod sodnemu tolmaču (za italijanski oziroma hrvaški jezik). Res so policisti, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izpostavlja pritožnik, sestavili v določenih primerih prepise, v drugih primerih pa povzetke pogovorov in praviloma navajali tudi imena sogovornikov, vendar spisovni podatki potrjujejo (odredba na listovni št. 1305, 1304), da je sodišče posredovalo vse poslušane pogovore, ki so bili v tujih jezikih oziroma sporočila v tujih jezikih sodnim tolmačem, ti pa so v določenih primerih tudi potrdili ustreznost že s strani policije sestavljenih povzetkov prevodov, ali pa so sami sestavili nove povzetke ali pa le dopolnili povzetke pogovorov. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodni tolmač oziroma sodna tolmačinja ni sama poslušala posnetkov pogovorov, kot to trdi pritožnik, oziroma da je sodna tolmačinja potrdila pristnost, ne da bi posnetke poslušala, saj nasprotno izhaja iz pripombe sodne tolmačinje kot je razvidna iz prilog C, da je „večina prvotnih prepisov prestreženih pogovorov in SMS sporočil bila dopolnjena, tako da po vsebini ustrezajo predvajanim prisluhom. Imena sodelujočih so ostala, kot navedena v prvotnih prepisih, čeprav iz vsebine prisluha ni vedno razločno slišati imen raznih sogovornikov“. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje sodne tolmačinje, to je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo in ni kaj dodati.

Isti zagovornik trdi, da je sodišče izvedlo soočenje prič T.B., A.P. in B.F. na glavni obravnavi dne 13.5.2011 v nasprotju z določili tretjega odstavka 241. člena ZKP. Trdi, da sodišče pričam pred soočenjem ni podalo pravnega pouka ter je soočilo vse tri priče hkrati, čeprav citirano zakonsko določilo določa, da se lahko hkrati soočita le po dve priči. S takim ravnanjem je po oceni pritožnika sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.5.2011 (listovna št. 1271 do 1274) izhaja, da so bile na tem naroku zaslišane tudi navedene priče, vendar pritožnik nima prav, da jim ni bil dan pravni pouk v skladu s 332. členu ZKP oziroma po drugem odstavku 240. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je predsednik senata vsem trem pričam dal popoln pravni pouk, zato so pritožbene trditve neutemeljene. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi (prepis na listovni št. 1288 do 1289), je soočenje priče B.F. s pričama T.B. in A.P. predlagal zagovornik obtoženega R.P., odvetnik B.G. Predlog je bil, da se pričo sooči v zvezi z okoliščino, ali jih je kdo nagovarjal k prostituciji. Res so bile nato vse tri priče hkrati soočene, vendar vsebina izpovedb danih na podlagi takega soočenja ni v ničemer spremenila ali dopolnila predhodnih izpovedb, zato teh izpovedb sodišče niti ni povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, kot to zmotno trdi pritožnik. Uveljavljena kršitev je lahko bistvena samo, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in to vzročno zvezo mora izkazati pritožnik. Trditev, da je bila vzročna zveza podana zato, ker je „sodišče povzelo v obrazložitvi izjave teh prič“ (kar tudi ne drži, kot je bilo zgoraj obrazloženo), ne predstavlja izkazane vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo ter zakonitostjo in pravilnostjo izpodbijane sodbe.

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (da so razlogi sodbe popolnoma nejasni, v odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami), vendar ta uveljavljena kršitev ni obrazložena, zato ni zmožna preizkusa.

K pritožbi zagovornika obtoženega N.K., odvetnika B.P.:

Pritožnik trdi, da so bili dokazi pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnim ukrepov (PPU) po 13.5.2010 pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in se je sodba tudi oprla nanje, čeprav bi morali biti izločeni iz spisa. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpostavlja, da je bila tožilčeva odločitev o odlogu odvzema prostosti z dne z dne 13.5.2010 zoper osumljenca (pritožnik sicer navaja, da je šlo za dovoljenje za odlog pregona, vendar je to očitna pomota) v nasprotju z 159. členom ZKP, s kršitvijo protokola o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi, zlasti ženskam in otroki ter konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi. Po stališču pritožnika je bila z izdajo dovoljenja za začasen odlog odvzema prostosti podana nevarnost za življenje in zdravje ljudi.

Na zgoraj navedeno pritožbeno navedbo je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 52). 159. člena ZKP določa, da se zaradi odkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov iz tega zakona, vendar le, če oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Dovoljenje za odložitev teh ukrepov da na obrazložen predlog policije pristojni državni tožilec. Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi moral državni tožilec dati dovoljenje v obliki pisne odločbe (odredbe ali sklepa), ki bi skupaj s predlogom policije po uvedbi kazenskega postopka postal sestavni del sodnega spisa. Dovoljenje državnega tožilca za odložitev aretacije ne posega v nobeno obdolženčevo pravico (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 89/2010).

Isti pritožnik v nadaljevanju trdi, da je bilo tožilčevo dovoljenje z dne 13.5.2010 brez obrazložitve. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da dovoljenje za začasen odlog odvzema prostosti ni tak ukrep tožilstva, nad katerim bi morala obstajati sodna kontrola, ZKP tudi ne določa, da bi moral državni tožilec dati dovoljenje v obliki pisne odločbe.

Pritožnik trdi, da je imel tožilec dne 13.5.2010 že dovolj dokazov za vložitev zahteve za preiskavo zoper zakonca K., saj je policija 3.5.2010 zoper oba podala ovadbo, ki se jo poda le v obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, zato je bilo po mnenju pritožnika kaznivo dejanje tedaj ne le odkrito, ampak tudi dokazano in ni bilo nobene zakonske podlage za odrejanje kakršnegakoli prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.a členu in 150. členu ZKP. Po mnenju pritožnika izvajanje PPU po 13.5.2010 ni bilo zakonito tudi z vidika, da so organi odkrivanja in pregona že tedaj odkrili dejavnost, to je povezavo zakoncev K. z obtoženci v zadevi I K 1 ter za sklepanje o kakšni drugi kriminalni dejavnosti v tistem času ni bilo nobene podlage, zato je bilo podaljšanje izvajanja PPU po 13.5.2010 „čista špekulacija in zloraba zakona„, oziroma so se zakonske določbe v zvezi s PPU zlorabljale, kar po oceni pritožnika kaže tudi okoliščina, da je državni tožilec npr. vlogo zakoncev J. in B.Z. natančno opisal v tenorju obtožbe, ni jih pa formalno obtožil. Glede slednjega je sodišče prve stopnje na 55. strani izpodbijane sodbe pravilno odgovorilo, da okoliščina, da je bila obtožnica vložena le zoper obtožence v tej zadevi, ne pa tudi zoper ostale osebe omenjene v obtožnici, za obravnavo zadevo ni relevantna in ne kaže na nezakonitost dokazov. Glede zakonitosti dokazov je sodišče prve stopnje na 49. do 52. strani izpodbijane sodbe pravilno podalo potek izdanih odredb, ki se nanašajo na prikrite preiskovalne ukrepe po ZKP in dalo pravilno oceno, da obramba z ugovori, ki jih je podala tekom dokaznega postopka te zakonitosti ni mogla ovreči. Napačno je stališče pritožnika (to je tudi v nasprotju s pritožbeno trditvijo, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano), da je bilo kaznivo dejanje odkrito in tudi dokazano že 3.5.2010, ko je policija zoper obtoženega N.K. in G.K. podala kazensko ovadbo. Kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti poda policija, ko oceni, da je zbrala dovolj dokazov, da je določena oseba utemeljeno sumljiva, da je storila kaznivo dejanje. Ali je ta ocena policije pravilna, najprej preverja državni tožilec nato pa, če je vložena zahteva za uvedbo preiskave, preiskovalni sodnik, ki izda sklep o preiskavi, če na podlagi predloženih dokazov presodi, da je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Pritožniku je gotovo znano, da to še ne pomeni, da je kaznivo dejanje s tem dokazano, saj sodišče, tudi ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, lahko odloči, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če ugotovi, da ni zadosti dokazov, da bi bil obtoženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Ali je obtožencu kaznivo dejanje dokazano ugotovi sodišče po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, potem ko pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje stori sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člena ZKP). Tudi v takem primeru lahko pride do situacije, da sodišče s sodbo oprosti obtoženca, če ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen. Glede na navedeno predstavlja trditev pritožnika, da je bilo v obravnavani zadevi kaznivo dejanje zoper zakonca K. dokazano že 3.5.2010, le njegovo oceno, ki na zakonitost po tem datumu odrejenih PPU nima nobenega vpliva. V nadaljevanju pritožnik sam ponuja odgovor, da so organi odkrivanja in pregona z nadaljnjim izvajanjem PPU poskušali odkriti obsežnejšo kriminalno dejavnost. S tem ponujenim odgovorom pa se pritožnik ne strinja, saj trdi, da je bila taka dejavnost že odkrita pred 13.5.2010, vendar v nadaljevanju prihaja v nasprotje, ko trdi, da je bila s temi ukrepi odkrita tudi vloga zakoncev J. in B.Z., poleg tega že iz obtožbenih očitkov izhaja, da so bili obtoženci v obravnavani zadevi obtoženi za kaznivo dejanje storjeno tudi po 13.5.2010, saj je zajeto obdobje od 1.11.2009 do 19.10.2010. Pritožnik je nadalje spregledal, da iz poteka odrejenih ukrepov in njihovega podaljšanja izhaja, da so bili ukrepi zoper soobtoženega R.P. izdani po datumu 13.5.2010, to je potem, ko so policisti, na podlagi izvrševanja ukrepov zoper obtožena zakonca K. pridobili podatke, sporočila, posnetke oziroma dokazila, iz katerih je obstajal utemeljen razlog za sum, da je tudi ta obtoženec udeležen pri obravnavanem kaznivem dejanju.

Pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za pravno pomembno dejstvo, ki je tudi znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1. V nadaljevanju tega pritožbenega razloga izhaja, da pritožnik dejansko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi obtoženi K. zaradi izkoriščenja sodeloval pri prostituciji druge osebe, to je, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Obrazložitev tega pomembnega dejstva izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, še posebej pa je to obrazloženo na 28. in 36. strani kot tudi pravilno ugotavlja sam pritožnik, ki ob tem pravilno sklepa, da je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 378/2005 z dne 7.9.2006.

Pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da izrek sodbe nasprotju sam sebi in posledično tudi razlogom sodbe. Pritožnik trdi, da je glede na obrazloženo dejansko stanje obtožencu mogoče očitati le prvi način storitve obravnavanega kaznivega dejanja, „kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe“, ne pa tudi očitka pridobitve deklet, saj zakon pridobitev navezuje izključno „z drugim znakom tega dejanja“ kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi“.

Očitano nasprotje ni podano. Iz opisa kaznivega dejanja navedenega v točki I izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, kar ugotavlja tudi pritožnik, da je na obtoženca naslovljen (le)očitek, da je „zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji več oseb“. Obtožencema K. se ne očita in ta iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da sta „s silo, grožnjo ali preslepitvijo pridobila drugo osebo k prostituciji“, kar zmotno trdi pritožnik. Navedba v opisu, da sta obtoženca „spodaj navedena dekleta pridobila“ je glede nadaljnji opis postavljen v kontekst „sodelovanja pri prostituciji zaradi izkoriščanja“, ne pa v kontekst kot ga zmotno predstavlja pritožnik.

Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izhaja očitek, da sta obtoženca zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji drugih oseb od 1.11.2009 do 4.10.2010. Okoliščina, da je bil klub R. v vmesnem času določen čas zaprt je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in to pri izračunu zaslužka tudi upoštevalo. Pomembna je ugotovitev, da je bilo očitano dejanje storjeno v očitanem časovnem obdobju in da so oškodovanke izvrševale prostitucijo v obdobju navedenem v izreku izpodbijane sodbe, zato okoliščina, da je bil klub v vmesnem obdobju za določen čas zaprt ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

K pritožbi zagovornice obtožene G.K., odvetnice M.M.:

Zagovornica obtožene G.K. odvetnica M.M. nima prav, ko v pritožbi na več mestih izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. in 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka 371. člena ZKP). Nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo priči E.B.V. – E. O tem ima izpodbijana sodba razloge na 14. strani. Vloge zakoncev K. so v izpodbijani sodbi obrazložene na strani 35, zato ne drži trditev pritožnice, da izpodbijana sodba „ni opredelila kdo od zakoncev K. naj bi se dogovoril za naveden način dela“. Kako sta si slednja delila denar je za obravnavo zadevo nepomembno. Pritožnica nadalje nima prav, da je sodišče obtoženki kršilo pravico do obrambe s tem, ko je preiskovalni sodnik priči F.D. na zaslišanju predvajal prisluhe v tujem jeziku ter se je „navedeno zgodilo tudi na obravnavi“. Že zgoraj je bilo pojasnjeno (8. točka), da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, kar potrjujejo tudi spisovni podatki, da so bili vsi prisluhi na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, prevedeni s strani sodnih tolmačev in ti prevodi so bili na glavni obravnavi izvedeni. Ravno tako pritožnica nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, „na kakšen način je ugotovilo, da sta zakonca K. zaslužila z izkoriščanjem deklet 82.350,00 EUR“. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi to obrazložilo na 38. do 39. strani. Pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ko se v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da „verjame obtoženki, da ji ni bilo potrebno skrbeti za denar, ker so dekleta pri prostituiranju sorazmerno dobro zaslužila, ker so imele dosti strank, zaradi česar jim ni bilo potrebno skrbeti za zaslužek“. Kot je bilo že zgoraj povedano, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na strani 35, 36 podalo razloge o vlogi, ki sta jo imela zakonca K. pri obravnavanem kaznivem dejanju. Tudi sicer je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, predvsem ko sodišče analizira posamezne dokaze (izpovedbe zaslišanih prič ter poslušane posnetke in SMS sporočila), jasno razvidno, kje je imelo sodišče prve stopnje podlago za zaključek o vlogi posameznega obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju. Pritožnica nima prav, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, da so dekleta morala izročati obtožencema polovico zaslužka. Ta obrazložitev se nahaja na več mestih izpodbijane sodbe (13., 14., 20. in 29, 30). Pritožnica nadalje nima prav, da je bila obtoženki kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče ni ugodilo prošnji obtoženke, da se udeleži zaslišanja tajnega delavca x in ji ni bilo omogočeno, da bi slednjemu postavljala vprašanja, zaradi česar je bila po trditvi pritožnice obtoženki še kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Spisovni podatki kažejo drugače. Tajni policijski delavec je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi dne 8.7.2011, na kateri je bila prisotna tudi obtoženka (listovna št. 1473). Kot je razvidno iz prepisa zapisnika o glavni obravnavi (listovna št. 1481 do 1493), je obtoženka postavljala vprašanja priči in dajala pripombe. Zaslišanje te priče se je zaključilo ob 10.40 uri. Obtoženka je ob 13.50 uri sicer zapustila glavno obravnavo in je izjavila, da gre na pogreb ter je soglašala s sojenjem v nenavzočnosti (listovna št. 1475), vendar, kot je bilo prej obrazloženo, je zaslišanju tajnega delavca prisostvovala in pri zaslišanju tudi aktivno sodelovala. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje kot nezakonit dokaz izločiti poročila tajnega delavca, ker v odredbi ni bilo navedeno kaj točno naj tajni delavec dela. Na to pritožbeno navedbo je sodišče prve stopnje že pravilno odgovorilo na strani 20 izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče temu v celoti pritrjuje. Ravno tako je bilo že zgoraj obrazloženo (16. in 17. točka) ter v izpodbijani sodbi, da začasna odložitev odvzema prostosti in odločitev državnega tožilca v smislu 159. člena ZKP ni posegla v nobeno obtoženkino pravico, zato so pomisleki pritožnice, da obtoženki ni bila pravočasno odvzeta prostost, neutemeljeni. Pritožnica sicer govori o odloženem kazenskem pregonu, vendar je to očitna pomota in ima pri tem v mislih začasen odlog odvzema prostosti na podlagi 159. člena ZKP.

K pritožbi zagovornika obtoženega R.P., odvetnika B.G.:

Zagovornik obtoženega R.P. nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov glede konstitutivnega znaka kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, to je „sodelovanje pri prostitucije druge osebe zaradi izkoriščanja“. Že zgoraj je bilo obrazloženo (19. točka), da ima izpodbijana sodba o tem zadostne razloge, predvsem na strani 28 do 30, ko sodišče prve stopnje obrazloži, kako ocenjuje zakonski znak „izkoriščanje“ ter v nadaljevanju obrazloži, da sta obtožena K. iz prostituiranja oškodovank prejemala zaslužek v višini polovice zaslužka, ki sta ga od strank prejemale oškodovanke. Ta zakonski znak je obrazložen tudi na 36 strani izpodbijane sodbe. V tej zvezi je tudi neutemeljena trditev pritožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da so morala dekleta v zameno za prispevek zakoncev K. slednjima izročati polovico denarja, ki so ga prejele od strank s prostituiranjem. O tem ima izpodbijana sodba na več mestih prepričljive razloge. Pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu zaključka, da je obtoženec O.G. seznanil z načinom delovanja prostitucije, kršilo načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije ter načelo enakosti pred sodiščem iz 22. člena Ustave Republike Slovenije oziroma, da je šlo pri tem zaključku za arbitrarno sojenje. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje, ko je bilo „soočeno s pomanjkanjem dokazov, ki bi to potrdili, salamonsko zaključilo, da je samo prepričano, da je pritožnik O.G. seznanil z načinom delovanja prostitucije“.

Ta očitek ni utemeljen. Kako je sodišče prišlo do zaključka, da je obtoženec oškodovanko O.G. seznanil z načinom delovanja prostitucije je sodišče prve stopnje obrazložilo na 41. do 46. strani izpodbijane sodbe kot tudi na strani 9, ko je presojalo izpovedbo priče O.G. Res je sodišče prve stopnje na 44. strani navedlo, da iz telefonskih prisluhov z G. sicer ne izhaja, da bi ji obtoženi P. podrobno opisoval delovanje prostitucije pri N. in G.K., vendar je v nadaljevanju obrazložilo zakaj je kljub temu prepričano, da jo je seznanil z načinom delovanja prostitucije. Kot je obrazložilo, iz pogovorov med pričo O.G. in obtoženim P. izhaja, da sta se pogovarjala o tem, da bi priča zamenjala delodajalca, saj se je tudi pred prihodom v K. k obtoženima K. ukvarjala s prostitucijo. Kot je pojasnjeno na 43. strani izpodbijane sodbe, sta se G. in obtoženec dogovarjala o tem, da bi prišla pogledat kako imata K. urejeno in sta se tudi dogovorila, da jo bo obtoženec prišel iskat v B. Ker je obtoženec povedal K. za koliko je G. delala v B. in sicer, da je “šla za 60 in nato je bilo pol pol“, pri tem pa je glede na dogovarjanje med obtožencem in G. o tem, da bi G. prišla delat h K. in da bi prišla pogledat kako imajo urejeno, jasno, da je obtožencu to povedala in ji je obtoženec pri tem pojasnil, da je pri K. boljši zaslužek, zaradi česar se je G. tudi odločila za zamenjavo delodajalca. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi zaslišanja O.G. ter na podlagi telefonskih prisluhov, kar je oboje podrobno analiziralo in sproti podajalo oceno izvedenih dokazov, ravnalo v skladu z 18. členom ZKP ter v skladu s 355. členom ZKP, zato pritožnik nima prav, da je šlo za arbitrarno sojenje in kršitev načela enakosti pred sodiščem. Prepričanje sodišča prve stopnje v obstoj dejstva, da je obtoženec O.G. seznanil z načinom delovanja prostitucije temelji na izvedenih dokazih, logično sklepanje pa je tudi pripomoglo k pravilnemu zaključku.

Pritožnik nadalje nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se kaže v nerazumljivosti izreka izpodbijane sodbe oziroma v tem, da je izrek je v nasprotju sam sebi. Nerazumljivost oziroma nasprotje v izreku pritožnik vidi v tem, ko se tako zakoncema K. kot tudi obtoženemu P. očita, da so seznanili O.G. z načinom delovanja prostitucije. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nasprotja, saj očitek, da je obtoženec O.G. seznanil z načinom delovanja prostitucije ne izključuje očitka, da sta tudi obtožena K. enako ravnala.

Uveljavljeni pritožbeni razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP

V nasprotju s pritožbenimi navedbami vseh pritožnikov – zagovornikov obtožencev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 kot je opisano v točki I izreka izpodbijane sodbe in kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. in 38. člena KZ-1 kot je opisano v izreku pod točko II izreka izpodbijane sodbe. V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), upoštevati pa je treba metodološki napotek iz drugega odstavka 355. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izredno temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtožencev (N. in G.K.), izpovedbe prič, vsebino poslušanih telefonskih pogovorov in SMS sporočil ter druge izvedene dokaze, nato je, sledeč prej navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter je sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, ti so popolni in vsestransko pretehtani ter razumni, poleg tega je že v izpodbijani sodbi dejansko vsebovan odgovor na pritožbena nadziranja pritožnikov. Še posebej pritožbeno sodišče izpostavlja:

Glede zakonskega znaka „sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja“:

Vsi pritožniki – zagovorniki obtožencev uveljavljajo kršitev kazenskega zakona oziroma uveljavljajo zmotnost ugotovitve dejanskega stanja s trditvijo, da ni podan (dokazan) konstitutivni znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena KZ-1, „sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja“. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da se obtoženima K. očita, da sta v obdobju od 11.11.2009 do 4.10.2010, zaradi izkoriščanja prostutucije pridobila 11 v opisu navedenih deklet in druga neznana dekleta, jih seznanila z načinom delovanja prostitucije, jim dajala na razpolago prostor, kjer se je izvajala prostitucija, tja pošiljala stranke, jim omogočala izvajanje prostitucije v obliki spremstva na neznanih lokacijah ter so se te tako po njunih navodilih in njunim vodstvom ukvarjale s prostitucijo na lokacijah, kjer sta jih zaradi prostitucije nastanila oziroma jih tja s tem namenom pošiljala in sicer društva za zabavo in sprostitev „R.“ v K. – G. 1 in drugih neznanih lokacijah; dekleta pa so jima morala izročati polovico zaslužka ter sta s tem zaslužila 82.350,00 EUR. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je na prej navedeni način konkretiziran zakonski znak „sodelovanje pri prostituciji“ in „zaradi izkoriščanja“, kar je tudi v opisu kaznivega dejanja izrecno navedno. Po oceni pritožbenega sodišča so v takem opisu obravnavanega kaznivega dejanja podani vsi znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Pritožniki nimajo prav, da se pri zakonskem znaku „zaradi izkoriščanja“ zahteva, da bi morala obtoženca oškodovankam, ki so se prostituirale „pobrati večino zaslužka“ oziroma da bi moralo iti za nesorazmerno plačilo ali čezmerno prikrajšanje oškodovank. Pritožniki zmotno razumejo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 259/2007, ko trdijo, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da gre za zakonski znak izkoriščanja le tedaj, ko osebe, ki se prostituirajo, izročajo tistemu, ki pri tem sodeluje več kot polovico zaslužka oziroma večino zaslužka. Zagovornik obtoženega N.K., odvetnik B.P. pravilno sklepa, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 378/2005 z dne 7.9.2006, vendar nima prav, da je Vrhovno sodišče stališče iz te sodbe v kasnejših odločbah spremenilo. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje izhodiščnemu stališču sodišča prve stopnje, da zakonski znak „izkoriščanje“ pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je šlo za kontinuirano izvrševanje in za utečen posel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, to je opisano tudi v izreku izpodbijane sodbe, da sta obtoženca sodelovala pri prostituciji oškodovank na način, da sta ustvarjala zaslužek, torej sta od sodelovala pri prostituciji oškodovank imela koristi, saj se jima očita, da sta v dokaj kratkem kontinuiranem časovnem obdobju s tem zaslužila 82.350,00 EUR. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je opisano sodelovanje obtožencev pri prostituciji, ko so jima morale oškodovanke izročati polovico zaslužka, predstavljalo njuno dejavnost, šlo je za donosen posel iz katerega sta ustvarjala zaslužek (beseda „zaslužek“ po Slovarju slovenskega knjižnega jezika med drugim pomeni „pridobivanje denarja z opravljanjem kakega dela, službe“, beseda „zaslužiti“ pa po Slovarju slovenskega jezika pogovorno pomeni „imeti stalen vir dohodkov“). Pri razlagi pojma izkoriščanja je potrebno izhajati tudi iz pomena te besede po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Tako beseda „izkoriščati“ med drugim pomeni „delati, da kaj prinaša ugodnosti, izkoristiti ugodne priložnosti oziroma kaj v gospodarske namene“. Gospodarski namen nekega delovanja oziroma dejavnosti pa je vedno v tem, da prinaša dobiček oziroma kot že prej navedeno donosen posel oz. zaslužek. In prav za to gre v obravnavani zadevi, to izhaja iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja, ta dejstva je sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo, o tem ima izpodbijana sodbi prepričljive razloge. Osebni prispevek obtožencev pri tej dejavnosti: da sta dala na razpolago prostor, kjer se je izvajala prostitucija, tja pošiljala stranke ter njuno drugačno sodelovanje pri tem ne izključuje sodelovanja zaradi izkoriščanja in ne pomeni, kot trdi zagovornik obtoženega R.P., odvetnik B.G., „tržno in korektno dogovorjen način obračunavanja storitev in sredstev, ki naj bi dekletom omogočila, da lahko izvajajo prostitucijo“. V obravnavanem primeru (tako iz opisa kaznivega dejanja kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da sta obtožena K. s sodelovanjem pri prostituciji oškodovank zahtevala za „njun prispevek pri sodelovanju“ polovico zaslužka, kar je, glede na dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bil posel dobro utečen in jima sploh ni bilo potrebno skrbeti, da bo zaslužek pridobljen (30. in 33. stran izpodbijane sodbe) jasno, da je šlo za sodelovanju pri prostituciji zaradi izkoriščanja. Sodelovanje pri prostituciji oškodovank iz kakega drugega razloga je povsem izključeno.

Glede ostalih pritožbenih navedb

K pritožbi zagovornika obtoženega N.K. odvetnika B.P.:

Pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje štelo, da je obtožena G.K. smiselno priznala, da se je „v R. vršila prostitucija“. Da so se v izreku izpodbijane sodbe navedena dekleta prostituirala ter polovico zaslužka izročala obtožencema, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi ter izjava obtožene G.K., ki je v izpodbijani sodbi citirana na 7. in 8. strani na zaključek sodišča prve stopnje ni imela nobenega vpliva. Pritožnik z drugačno presojo od sodišča prve stopnje izpostavlja:

- posamezne navedbe na posameznih straneh obrazložitve izpodbijane sodbe (na strani 10 – glede izjave priče M.J., priče L.B., v prvem odstavku na strani 13, četrtem odstavku na strani 14, v zadnjem stavku prvega odstavka na strani 18, prvem odstavku na strani 16, drugem odstavku na strani 19, prvem odstavku na strani 21, stran 23 glede izpovedi J.R., prvem odstavku na 25 strani, stran 32);

- da se izpovedba priče L.B. nanaša le na obdobje desetih dni v mesecu novembru 2009, zato po njegovi oceni to ne more biti upoštevno za kasnejšo obdobje;

- da ta priča ni govorila resnice, ker je imela določen interes - zagotovila podpore državnih organov in civilnih ustanov;

- izpostavlja „spornost“ ovadbe, ki jo je ta priča podala pred policijo;

- omemba prostituiranja oškodovank še ne pomeni, da so se prostituirale za zakonca K.;

- priča F.D. ni vedel povedati nič o delitvi denarja, zato ni mogoče sklepati o izkoriščanju prostitucije;

- okoliščina, da je tajni sodelavec povedal, da naj dekleta prejeti denar odnesla s sobe ne pomeni nič;

- ugotovitev sodišča prve stopnje na 25 strani, da sta se M. in N. prostituirali v R. tudi v času, ko je bil kljub zaprt, ni pravilna, saj sta tam imeli sobo in bile tam zaradi tam bivanja, če pa so se v tem času tudi prostituirale obstaja možnost, da sta to počeli na svoj račun;

- zanesljivo je mogoče potrditi, da se v času, ko je bil kljub zaprt, v njem ni izvajala prostitucija, ob tem izpostavlja dejstvo, da se „brez tekoče vode prostitucija praktično ne more izvajati“;

- sodišče je tudi zmotno ugotovilo čas, ko naj bi se nekatere ženske ukvarjale s prostitucijo. Nobena se ni s tem ukvarjala med 17.8. in 15.9.2010 in med 25.4. in 14.5.2010, čeprav se v izreku sodbe navaja drugače (glede A.L., N.Z., O.P. in J.R., slednja tudi ni prenehala delati šele 19.9.2010 temveč le do 17.8.2010).

Če bi sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem, da so se oškodovanke navedene v izreku izpodbijane sodbe prostituirale v društvu R. in na drugih neznanih lokacijah ter izročale polovico zaslužka obtožencema v obdobju od 11.11.2009 do 4.10.2010 ter da sta obtožena K. s tem zaslužila 82.350,00 EUR, oprlo zgolj na izpostavljene dele, ki jih pritožnik citira in izpodbija v pritožbi, bi mu bilo res težko oporekati, vendar dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji le na izpostavljenih navedbah. Pritožnik spregleda, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje vsebovani tudi in predvsem na drugih straneh izpodbijane sodbe, ko analizira izpovedbe drugih zaslišanih prič, ko analizira tako imenovane prisluhe (na strani 23 do 34) ter ko presodi tudi evidenco nabave in porabe pijače (priloga A4 ter A5, na strani 35 izpodbijane sodbe). Vloga obtožencev pri obravnavanem kaznivem dejanju ter zaključki sodišča, kar je obrazloženo na 35. do 39. strani izpodbijane sodbe, niso le posledica presoje posamičnega dokaza samega zase, kot to stori pritožnik v pritožbi, temveč tudi presoje vseh dokazov skupaj. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo izpovedbo priče L.B., ravno tako tudi izpovedbo tajnega delavca, v povezavi z njegovimi poročili. V tej zvezi pritožnik napačno navaja, da je sodišče prve stopnje „priznalo, da obstaja možnost zavajanja v poročilih tajnega delavca“, vendar pritožbeno sodišče takega zaključka na strani 21 sodbe ne prepozna. Pritožnik je glede izpovedbe priče L.B., ko zatrjuje, da je imela ta priča „določen interes, da ni govorile resnice“, spregledal, da ta že od 5.2.2011 dalje ni bila več pod okriljem društva Ključ, kar je sama pojasnila, kot tudi priča J.G. Navedena priča pa je bila večkrat zaslišana, tudi na glavni obravnavi po navedenem datumu, zato izpostavljeni pomisleki pritožnika niso utemeljeni. Že zgoraj (9. točka) je bilo pojasnjeno, kakšna je narava kazenske ovadbe, ki jo je v obravnavani zadevi podala ta priča. Ni pomembno v katerem jeziku je podala ovadbo, sicer pa je, ko je bila zaslišana na sodišču, pojasnjevala tudi okoliščine v zvezi s podajo ovadbe, sodišče prve stopnje pa se je oprlo na izpovedbo dano na sodišču. Če priča F.D. ni vedel nič o delitvi denarja, še ne pomeni, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo ugotoviti drugače. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo obširni in prepričljivi razlogi zakaj je sodišče prišlo do zaključka, da so oškodovanke izročale obtožencema polovico zaslužka. Da se je prostitucija v Klubu R. in drugih neznanih lokacijah v obravnavani zadevi opravljala tudi v času, ko je bil klub zaprt, ne izhaja le iz poslušanega pogovora številka 690 do 695 G.-1 kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje na 25. strani izpodbijane sodbe, temveč tudi iz pogovora številka 819, 820 in 919 (stran 28 izpodbijane sodbe). Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot pravilno ugotavlja tudi pritožnik, v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo obdobje, ko je bil klub dejansko odprt ter obdobje, ko klub ni bil odprt, pri izračunu zaslužka, ki sta ga obtoženca prejela od prostituiranja oškodovank, ni upoštevalo, kot to izhaja iz 38. do 39. strani izpodbijane sodbe.

Pritožnik trdi, da bi moralo sodišče, da bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zaslišati policista D.G., vendar nima prav. Že zgoraj je pojasnjeno, da zaslišanje te priče ni bilo potrebno, ker se nanaša na okoliščine v zvezi s podajo kazenske ovadbe priče L.B., kar v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

K pritožbi zagovornika obtoženega N.K., odvetnika R.D.:

Pritožnik trdi, da nobena od zaslišanih prič, z izjemo priče L.B., ni potrdila očitkov oziroma obtožnice, da je bila s strani obtoženega K. kakorkoli zlorabljena ali izkoriščena ali da bi od njega prejemala kakršnakoli navodila glede izvajanja prostitucije, določanja cen spolnih storitev in podobno. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bile oškodovanke s strani obtoženca „kakorkoli zlorabljene“, glede sodelovanja pri prostituciji zaradi izkoriščanja pa je zanesljivo ugotovilo, da je ta obtoženec skupaj s soobtoženo G.K. zaradi izkoriščanja deloval na način kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe ter so jima oškodovanke morale izročati polovico zaslužka, pri čemer sta s tem izkoriščanjem zaslužila 82.350,00 EUR. To so bistveni očitki, ki izhajajo iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja in te ugotovitve ne izhajajo zgolj iz izpovedbe priče L.B., ampak je sodišče prve stopnje to ugotovilo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, med drugim je tudi zaslišana priča B.F., enako kot priča L.B., prepričljivo pojasnila zneske za storitve prostituiranja, ki so skladni z zneski kot jih je izpovedala priča L.B., ravno tako je prepričljivo in skladno s prej navedeno pričo ta priča povedala tudi, da sta bila ravno obtožena N. in G.K. tista, ki sta določila cene (stran 14 izpodbijane sodbe). Pritožnik nima prav, da nobena od prič ni potrdila, da je obtoženi K. od nje jemal polovico tistega kar naj bi same zaslužile z izvajanjem prostitucije. V izpodbijani sodbi je natančno pojasnjeno kako je sodišče prišlo do te ugotovitve. Na podlagi izpovedbe priče B.L., izpovedbe priče B.F., v povezavi z izpovedbami drugih prič ter še posebej na podlagi vsebine poslušanih pogovorov je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivega zaključka, da je bila cena za spolne storitve najmanj 100,00 EUR in se je „izkupiček delil na pol“ (stran 28 in 29 izpodbijane sodbe). Tudi iz zaslišanja oz. poročil tajnega delavca izhaja, da je bila najnižja cena 100,00 EUR. Res so nekatere priče, kot to izpostavlja pritožnik, povedale, da so bile članice društva R., ki je delovalo na naslovu nočnega lokala R., da so plačale članarino kot članice društva, da so imele v najemu sobo in plačevale najemnino, plačevale za čiščenje sobe in zamenjavo posteljnine, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko temu ni sledilo, to je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, med drugim tudi na strani 17, ko je na podlagi izpovedbe M.L., ki je vodila računovodstvo za društvo R., prišlo do zaključka, da društvo ni imelo prihodkov iz tega naslova. Zaključek naveden na strani 36 izpodbijane sodbe, da dekleta niso plačevale posebne članarine v klubu in niso najemale sob ima podlago v izvedenih dokazih, katere je sodišče podrobno analiziralo in pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sodišče prve stopnje opravilo pravilno presojo. Pritožnik nima prav, ko trdi, da v kolikor je prišlo do spolnega odnosa proti plačilu, da je bila cena določena sporazumno med oškodovanko in obiskovalcem in pri tem obtoženi K. ni sodeloval. Iz izpovedbe zaslišane priče B.L. in B.F., še posebej pa iz vsebine telefonskih pogovorov (prisluhov), ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v obravnavani zadevi, brez vsakršnega dvoma izhaja tak zaključek kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Na več mestih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo, da so stranke kontaktirale N. in G.K. ter ne neposredno oškodovank. Oškodovanke so G.K. obveščale kam gredo in kdaj se vrnejo, tako da je ta lahko povedala strankam o njihovi dosegljivosti. Iz poslušanih pogovorov tudi jasno izhaja, da sta obtoženca pošiljala oškodovanke tudi na druge neznane lokacije, da se prostituirajo (stran 36 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo tajnega delavca. Iz njegovega poročila in izpovedbe je jasno, da so oškodovanke prejemale plačilo za spolne odnose, ki so jih nudile strankam, pri tem je popolnoma nerelevantno, ali je tudi tajni delavec imel spolni odnos s kako od oškodovank, kar izpostavlja pritožnik. Dejstvo je, da se njegova izpovedba oziroma poročila, ki jih je glede druženja z oškodovankami sestavil, skladna tudi z izpovedbo prič L.B. in B. ter vsebino prisluhov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko v njegovo izpovedbo ni dvomilo. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, to je, da je izvedene dokaze presodilo tako same zase kot tudi v njihovi povezavi, zato ne drži očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje povsem „enostransko in selektivno verjelo le nekaterim delom izpovedb, da pričam „dosledno ni verjelo vse tisto, kar je njihovih izjavah razbremenjevalo obtoženega K. in soobdolžence“ ter da je enako selektivno verjelo priči L.B. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje analitično in temeljito ter logično ocenilo izvedene dokaze, ko posamezni priči ni verjelo je tudi logično pojasnilo zakaj (tako je tudi storilo pri izpovedbi priče L.B.), tudi ne drži pritožbena trditev, da je verjelo samo tisto, kar je bilo v škodo obtožencem, saj izpodbijana sodba, v delu kjer je sodišče obtožence oprostilo obtožbe, sama zase govori za nasprotni zaključek. Glede priče L.B. je bilo že zgoraj povedano, da ni bila deležna posebne zaščite policije in tožilstva, ko je bila na glavni obravnavi zaslišana, saj ni bila več pod „okriljem društva Ključ“. Glede izpovedbe te priče pritožnik ponuja drugačne zaključke, vendar ne more uspeti, ker njegovi zaključki ne temeljijo na presoji vseh izvedenih dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sta obtoženca zaradi izkoriščanja sodelovala tudi pri prostituciji drugih neznanih deklet kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in nima prav, da je ta ugotovitev posledica „nerazumnega ravnanja sodišča, ki (očitno zgolj zato, da potrdi očitek iz obtožnice) v svoj izračun vključi še nekakšne neznane oškodovanke, katerih obstoj ni neposredno potrjen z nobenim od izvedenih dokazov“. Ugotovitev, da je v obravnavani zadevi šlo za večje število deklet, ni le „fenomen mrtvih duš“ kot to trdi pritožnik, temveč ima podlago v izvedenih dokazih, tako v poročilih o tajnem delovanju (stran 19 izpodbijane sodbe), v posameznih poslušanih pogovorih (stran 32 in 35 izpodbijane sodbe).

K pritožbi zagovornice obtožene G.K., odvetnice M.M.:

Tudi ta pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje, ko je sprejelo zaključke, posamezne izpovedbe prič izvzelo iz konteksta in pri tem ni upoštevalo izpovedb, ki so v korist obtoženke. Pritožnica s tem trdi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene tako, da bi ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja nasprotno. Kot je zgoraj že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni v celoti ravnalo v skladu s 355. členom ZKP, medtem ko pritožnica ponujano dokazno oceno gradi na selektivni izpovedbi prič, da so oškodovanke plačevale bivanje in niso plačevale obtožencema del zaslužka od prostitucije. Taka dokazna ocena nima podlage v drugih izvedenih dokazih, predvsem v poslušanih pogovorih iz katerih brez dvoma izhaja drugačen zaključek, tak, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Kot je že zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo priče L.B., pravilno je analiziralo njeno izpovedbo in jo primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi in na podlagi take ocene pravilno ugotovilo, v katerem delu je priči verjeti in v katerem delu ji ni slediti. Enako je ravnalo glede izpovedbe drugih zaslišanih prič, ko je zanesljivo ugotovilo, da niso plačevale bivanja ter niso plačevale članarine za klub R. Povsem nepomembno je koliko prostorov se je nahajalo na naslovu G. 1 (štiri lokacije kot trdi pritožnica), tudi okoliščina, da naj bi „sobe deklet imele poseben vhod in označene kot prostor privat“, za obravnavano zadevo ni relevantno. Po oceni pritožbenega sodišča je v izpodbijani sodbi pravilno in razumno obrazloženo zakaj ni mogoče verjeti pričam T.B. ter A.P. in B.F., da sta slednji izvajali le plesni program v klubu R., okoliščina, da si je ena od deklet zvila gleženj je povsem nepomembna, še posebej ni prepričljiv zaključek, ki ga ponuja pritožnica, češ da ta okoliščina dokazuje, da „ni šlo za prostitucijo, ker bi se z zvitim gležnjem prostitucija še vedno lahko izvajala, plesati pa zagotovo z zvitim gležnjem dekle ni moglo“. Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da so oškodovanke morale izročati polovico zaslužka obtožencema, nasprotna pritožbena trditev ni utemeljena. Tak zaključek je sodišče prve stopnje izpeljalo iz izvedenih dokazov, ki jih je podrobno analiziralo, zato pritožnica nima prav, da „takšnega dokaza ni, tega ne potrjuje niti prisluhi, tega ni potrdil niti tajni policijski delavec“. Iz izpodbijane sodbe nasprotno izhaja, da je to dejstvo potrdila zaslišana priča B.L., posredno je to dejstvo potrdila tudi zaslišana priča B.F., kolikšna je bila najnižja cena za spolne storitve izhaja tudi iz izpovedbe tajnega delavca ter vsebine prisluhov, še posebej tistih, ki jih izpodbijana sodba analizira na 28. in 29. strani. Nenazadnje je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče E.B.V. – E. ter vsebino evidence nabave in porabe pijače (priloga A4 in A5), kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno obrazloženo. Sodišče prve stopnje je povsem prepričljivo izključilo dejstva o katerih so izpovedovale nekatere priče, da so plačevale najemnino za sobe ter da so plačevale članarino, saj tudi iz izpovedbe priče M.L. izhaja, da društvo ni imelo nobenih prihodkov iz tega naslova. Pritožnica trdi, da je bil tajni delavec v svojem pričanju neverodostojen, vendar je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo pravilno ocenilo in to v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo na strani 18 do 20. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče J.R. ter pravilno zavrnilo zagovor obtožene G.K., glede katerega pritožnica trdi, da bi mu moralo sodišče slediti. Da je obtoženka bila tista, ki je določila ceno za spolne storitve, je sodišče prve stopnje zanesljivo prepoznalo iz izvedenih dokazov. Kateri so tisti „deset pogovorov z obdolženo K. iz katerih izhaja, da je slednji za ceno spolnega odnosa vseeno“, pritožnica sicer ne pove, sodišče prve stopnje pa je, ko je analiziralo posamezne prisluhe, pravilno ugotovilo, da so stranke praviloma kontaktirale obtoženko in soobtoženega K., pri čemer je obtoženka povedala, da je cena najmanj 100,00 EUR (stran 28 izpodbijane sodbe). Kako se je zaslužek delil je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič in prisluhov, kar je še dodatno obrazložilo na 29. strani izpodbijane sodbe, to je, da se bo izkupiček delil na pol. Sodišče prve stopnje je na podlagi analize prisluhov pravilno ugotovilo, da je bilo delo dobro utečeno, da neposreden fizičen nadzor nad dekleti s strani obtoženke niti ni bil potreben (29. stran izpodbijane sodbe), da pa so stranke kontaktirale N. in G.K. ter ne deklet direktno, kar je jasna indikacija za to, kdo je diktiral pogoje dela (stran 30 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo tako imenovane neobremenilne prisluhe in je prišlo do pravilnega zaključka, da iz njih izhaja le-to, da obtoženka po telefonu noče govoriti o denarju ter da je posel tako utečen, da ji sploh ni potrebno skrbeti za zaslužek. Na enako pritožbeno navedbo je sodišče prve stopnje odgovorilo na 33. strani izpodbijane sodbe, jasno pa je zaključilo, da dekleta niso bila tista, ki so določila minimalno ceno za spolne storitve. Pritožnica nima prav, da sodišče ni upoštevalo izpovedb, ki so bile v korist obtoženke. Pritožnica je spregledala, da je bila obtoženka tudi oproščena določenih očitkov in da je sodišče prve stopnje ravno na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo, tudi prisluhov, ugotovilo, da določeni očitki niso dokazani. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede ocene izpovedbe priče O.G. in zaključkov sodišča prve stopnje v tej zvezi. Okoliščina, da je ta priča želela odkupiti firmo obtoženega K. ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da je morala dajati polovico zaslužka. Pritožbeno sodišče v to ne dvomi in je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno analiziralo izpovedbo te priče, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, še posebej prisluhi, to je pogovori med njo in soobtoženim P. Pritožnica izpostavlja izpovedbe prič O.P., J.R. in A.L.M., ki so povedale, da so plačevale najemnino oziroma članarino ter stroške, vendar, kot že rečeno, pritožbeno sodišče nima pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, ki takim izpovedbam ni sledilo in je v izpodbijani sodbi to prepričljivo obrazložilo. Enako velja za izpovedbo priče M.J. Okoliščina, da se prostitucija ni opravljala direktno v lokalu R., temveč v prostorih, ki so bili označeni s „privat“, je za obravnavo zadevo nerelevantna, saj očitkov ne izključuje. Tudi okoliščina, da se tajni delavec nikoli ni pogovarjal z obtožencema K., za obravnavano zadevo nima nobenega vpliva. Pritožnica trdi, da tudi iz prisluhov nedvomno in zadostno mero gotovosti ne izhaja, da je bila obtožena K. tista, ki je od deklet jemala polovico zaslužka, ki so ga zaslužile z prostitucijo in da o tem ne obstajajo dokazi, vendar je pritožbeno sodišče, ko je presojalo enake pritožbene navedbe drugih pritožnikov, ugotovilo, da ta pritožbena trditev ni utemeljena ter je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na več mestih podalo prepričljive razloge za nasproten zaključek. Okoliščina, da se pri hišni preiskavi, ki jo omenja pritožnica v pritožbi niso našli predmeti, ki so bili v predlogu za hišno preiskavo navedeni, za obravnavo zadevo nima pravno relevantnega pomena. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta priči L.B. in V.C. odšli iz R. pred 25.11.2009 ter so tudi druge priče bile v navedenem društvu le določen čas, vendar pritožnica nima prav, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o tem, na kakšen način je ugotovilo, da sta zakonca z izkoriščanjem prostitucije zaslužila 82.350,00 EUR. Pritožnica trdi, da je navedeni znesek povsem napačen in nerealen, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno ugotovilo in je v izpodbijani sodbi o tem navedlo prepričljive razloge na strani 36 do 39. Pritožnica ima prav, da nihče od prič ni izpovedal, da bi dekleta izročala K. več kot pol zaslužka, vendar sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, ampak je ugotovilo, da so oškodovanke morale izročati polovico zaslužka. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo vlogo obtoženke, ki je bila po trditvah pritožnice le v tem, da je organizirala srečanje deklet oziroma da je delala uslugo kakšnemu prijatelju, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je za svoje nasprotne zaključke podalo izčrpne in prepričljive razloge tako, da pritožbeno sodišče vanje ne dvomi. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče upoštevati tudi tiste prisluhe, ki so obdolženki v korist in ne samo tiste, ki so v škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi tako ravnalo, pravilno je ocenilo pogovor št. 690 in 695, ki ga izpostavlja pritožnica na 4. strani pritožbe, ravno tako je sodišče prve stopnje podalo pravilno oceno prisluhov št. 930, 936 ter 1281, kot tudi 2292 in 2669, kar je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo. Da je bil R. v avgustu 15 dni zaprt je sodišče prve stopnje ugotovilo (39. stran izpodbijane sodbe), zato ne drži pritožničin očitek, da je sodišče prve stopnje to spregledalo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo prisluhe št. 3037, 3038 in 1042. Pritožnica trdi, da so za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pomembni tudi prisluhi št. 3554, 3005, 1676, 2322 in 2558, za katere v pritožbi predlaga, da jih pritožbeno sodišče posluša in samo ustvari svojo oceno dejanskega stanja, vendar te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti, ker ni konkretizirana. Da je bil lokal zaprt od 5.5.2010 do 15.5.2010 je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da pa bi bil zaprt vse do 21.5.2010 pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, ampak izhaja, da se je tudi v tem času izvajala prostitucija, kar je obrazloženo na 29. strani izpodbijane sodbe. Ravno tako ni dvoma, da je bil klub zaprt tudi po 4. oktobru 2010, saj se očitki nanašajo le na obdobje do 4.10.2010. Pritožničina ocena, da je obtoženka „naredila ljudem le uslugo“ in da pri tem ni imela nobene koristi, nima podlage v izvedenih dokazih, tudi okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je bilo delo dobro utečeno in da fizični nadzor nad dekleti ni bil potreben, ne govori za zaključke, ki jih ponuja pritožnica. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo prisluhe iz katerih je razvidno, da so oškodovanke obtoženko obveščale o tem kam gredo in kdaj se vrnejo. Pritožnica tudi nima prav, da zaključek sodišča na straneh 31, 32 in 33, da so bila dekleta tista, ki so želela imeti čim več strank in da obtožena K. ni potrebovala skrbeti za stranke in posel „postavlja na glavo izrek izpodbijane sodbe in samo vlogo obtoženke pri očitanem kaznivem dejanju in postavlja na glavo trditev o izkoriščanju deklet in zlorabi le-teh“. Sodišče prve stopnje je temu dalo pravi pomen in je v izpodbijani sodbi izčrpno obrazložilo, med drugim tudi na 34. strani, ko je pojasnilo, da je bilo očitno, da sta obtoženca postala previdna glede tega, o čemer govorita po telefonih in da obtoženka ni želela govoriti po telefonu in po telefonu dajati posebnih navodil in na koncu tudi ni več govorila o ceni storitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot trdi pritožnica, da je bil lokal precej časa zaprt, sodišče prve stopnje je to upoštevalo in v izpodbijani sodbi, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, to utemeljilo. Kdaj je bil lokal zaprt je natančno ugotovilo, to obdobje je tudi upoštevalo pri izračunu protipravne premoženjske koristi oziroma pri izračunu zneska, ki sta ga obtoženca pridobila iz naslova izkoriščanja prostitucije. Pritožnica nima prav, da ni nobenega dokaza, da bi obtoženka dekleta, ki so navedena v izreku izpodbijane sodbe, pridobila in seznanila z načinom delovanja prostitucije in dala na razpolago prostor, kjer se je izvajala prostitucija ter jim tja pošiljala stranke ter jim omogočala izvajanje prostitucije v obliki spremstva na izbranih lokacijah, saj sodišče prve stopnje na več mestih, še posebej, ko je analiziralo posamezne prisluhe, ugotovilo nasprotno in to prepričljivo obrazložilo.

K pritožbi zagovornika obtoženega R.P., odvetnika B.G.:

Glede kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije kot se očita obtoženemu R.P., pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Razloge za pravno odločilna dejstva in zaključke je sodišče prve stopnje prepričljivo podalo na 41. do 46. strani izpodbijane sodbe, ko je analiziralo izvedene dokaze in z dokazno oceno, ki ji ni mogoče odreči razumne presoje, je prepričljivo zaključilo, da je obtožencu obravnavano kaznivo dejanje dokazano. Res je, kar trdi pritožnik v pritožbi, da priča O.G. obtoženega R.P. ni obremenila oziroma, kot trdi pritožnik, „ni niti enkrat povedala, da bi jo obtoženec pridobil zaradi izkoriščanja prostitucije, kakor tudi ne, da jo je pridobil zato, da se pri zakoncema K. prostituirala“, vendar je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi skrbne analize telefonskih pogovorov med pričo in obtožencem ter med obtožencem in soobtoženim K., zaključilo, da priča z zaslužkom od prostituiranja na dotedanjem delovnem mestu ni bila zadovoljna in se je zanimala za delo drugje, kjer bi bil njen zaslužek večji. In ravno tu se je izkazala vloga obtoženega P., ki je to oškodovanko seznanil z načinom delovanja prostitucije v K., jo pridobil k delu in je bil očitno pri tem uspešen, saj se je oškodovanka odločila za zamenjavo delodajalca in začela delati pri N. in G.K., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Res je nadalje, kar trdi pritožnik, da je oškodovanka nameravala oziroma šla v nakup družbe v lasti zakoncev K., vendar to dejstvo na drugačno odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva, saj je bilo to drugotnega pomena in povezano s problemi v zvezi z delovnim dovoljenjem navedene oškodovanke. Tudi če je obtoženi R.P. imel pri izvršitvi kaznivega dejanja tak motiv, kot ga izpostavlja pritožnik v pritožbi, da se je v oškodovanko zaljubil in si zato prizadeval, da navedena pride na O., ne izključuje naklepa pritožnika, ki mora biti podan pri očitanem kaznivem dejanju, saj je obtoženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vedel, s kakšno dejavnostjo se soobtožena K. ukvarjata, vedel je s čim se ukvarja G., da se prostituira pri drugi osebi, zato je s pridobitvijo O.G. tako, da je pričela delati pri soobtoženima K., ki sta pri njenem prostituiranju sodelovala zaradi izkoriščanja, pomagal navedenima obtožencema. Kakšen motiv ga je pri tem vodil ni pravno relevantno oziroma je relevantno le kot okoliščina pri izbiri kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Že zgoraj je bilo obrazloženo (25. točka), da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi R.P. oškodovanko tudi seznanil z načinom delovanja prostitucije pri zakoncih K. in pritožnik z nasprotno trditvijo ne more uspeti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, opravljena na podlagi 17. člena ZKP ter 355. člena ZKP je v obravnavani zadevi tako trdna, da pritožnik zgolj s trditvijo, da „prvostopno sodišče krivdo pritožnika ni oprlo na noben neposredni dokaz oziroma da bi moralo upoštevati pravilo in dubio pro reo, ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na natančni analizi izvedenih dokazov in na logičnem sklepanju.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah ter odvzemu premoženjske koristi

Ob preizkusu pritožb v smeri pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji in po uradni dolžnosti v skladu 386. členom ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so izrečene kazenske sankcije, torej izrečeni zaporne kazni, izrečeni denarni kazni in izrečena pogojna obsodba obtoženemu R.P. ter določena zaporna kazen in preizkusna doba v okviru te pogojne obsodbe primerne in posledica pravilnega vrednotenja obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Okrožni državni tožilec v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče obtoženemu R.P. izreči kazen zapora, pri tem opozarja na okoliščino, da je v času, ko je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil bil policist, vendar s tem odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, ker ta sicer obteževalna okoliščina (kot jo razume tudi sodišče prve stopnje, le da ji ne da pomena „posebno obteževalne“ - 46. stran izpodbijane sodbe), še ne izključuje spoznanja sodišča prve stopnje, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, kar je bistven pogoj za izrek kazenske sankcije pogojne obsodbe. Določene zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe pritožnik ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi poseglo v odločitev sodišča prve stopnje glede kazenske sankcije izrečene obtoženemu R.P., ta je tudi na 46. strani izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložena in ni kaj dodati. Zagovornik obtoženega N.K., odvetnik B.P. ne more izpodbiti izrečene zaporne in denarne kazni temu obtožencu s trditvijo, da bi sodišče prve stopnje tudi pri tem obtožencu moralo upoštevati, da so se vsa dekleta že prej prostituirala, da bi moralo upoštevati krajši čas ukvarjanja žensk s prostitucijo ter da ne bi smelo upoštevati „velika števila deklet, ki so nudile spolne usluge strankam v Klubu R.“. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obteževalnim in olajševalnim okoliščinam dalo pravo težo in jih je pravilno ugotovilo, izpostavljene okoliščine, ki so po oceni pritožnika olajševalne, na znižanje zaporne kazni in znižanje denarne kazni nimajo relevantnega vpliva. Pritožnik je spregledal, da je sodišče ugotovilo „kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja“ ter sorazmerno visoko pridobljeno premoženjsko korist, pravilno je tudi upoštevalo visoko kriminalno količino, ki jo je prepoznalo v velikem številu deklet, ki so nudile spolne usluge strankam v Klubu R., zato je izrečena zaporna kazen dveh let posledica pravilnega vrednotenja obteževalnih in olajševalnih okoliščin, zato pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi v tako odločitev poseglo. Zagovornica obtožene G.K. odvetnica M.M. ne more uspeti s trditvijo, da je „kazenska sankcija previsoka“, ker bi bilo po oceni pritožnice potrebno upoštevati „same okoliščine očitanega kaznivega dejanja, dejstvo, da so si dekleta sama organizirala delo, postavljale ceno“. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje olajševalnim in obteževalnim okoliščinam dalo pravi pomen, izrečena zaporna kazen v trajanju dveh let je posledica ustreznega vrednotenja vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obema obtožencema izreklo kazen v enakem trajanju. Glede razlogov, ki jo je v zvezi s kazensko sankcijo - izrečeno zaporno kaznijo ter denarno kaznijo navedlo sodišče prve stopnje na 39. in 40. strani izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov in ugotavlja, da sta izrečena zaporna kazen in izrečena denarna kazen primerni.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi tako kot izhaja iz izpodbijane sodbe. To odločitev izpodbija zagovornik obtoženega N.K., vendar nima prav, da je sodišče prve stopnje to korist ugotovilo na podlagi nerazumljivih ali nejasnih okoliščin. Trditev pritožnika, da je odločitev izhodiščno napačna, ker je sodišče prve stopnje vzelo isti znesek kot je bil vsebovan v obtožnici, ni pravilna. Kako je državni tožilec obrazložil znesek premoženjske koristi v obtožnici ni relevantno, pomembno je, katere razloge je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev. Razlogi, ki so navedeni na 38. do 40. strani izpodbijane sodbe so po oceni pritožbenega sodišča prepričljivi in razumljivi in pri izračunu ni bila storjena napaka kot to zmotno trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in upoštevalo, da sta obtoženca zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji tudi drugih neznanih deklet, o čemer ima izpodbijana sodba razloge kot je bilo že zgoraj obrazloženo ter tudi okoliščino, da so dekleta tudi redno odhajale s strankami v hotele ter drugam izven kluba, pri čemer so bile te cene bistveno višje kot je obrazložilo sodišče prve stopnje na 39. strani izpodbijane sodbe. Okoliščina, da se je pri tem „porabilo znatno več časa“, kot trdi pritožnik, ni pomembna. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je naložilo vsakemu od obtožencev, da je dolžan plačati polovico ugotovljene premoženjske koristi, to je prepričljivo obrazložilo na 40. in 41. strani izpodbijane sodbe. Pri tem je namreč pravilno izhajalo iz vlog obeh obtožencev, kar je obrazložilo na 35. strani izpodbijane sodbe. Zagovornica obtožene G.K. v zvezi z premoženjsko koristijo trdi, da ne gre prezreti, da je bil lokal precej časa zaprt, zaradi česar se obtoženki ne more očitati storitve kaznivega dejanja za navedeno obdobje in tudi ne pridobitve premoženjske koristi, vendar s to trditvijo ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pri izračunu premoženjske koristi izvzelo časovno obdobje, ko je bil lokal zaprt.

Glede oprostilnega dela sodbe ter obtožbenih očitkov izpuščenih iz izreka sodbe

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

Iz pritožbe je razbrati, da si pritožnik napačno razlaga vlogo pritožbenega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik poziva pritožbeno sodišče, da opravi „kontrolno funkcijo sodbe sodišča prve stopnje v okviru procesnega gradiva, ki ga je to sodišče opravilo za sojenje“ (tretja stran pritožbe) ter da „pojasni, kar ni storilo že sodišče prve stopnje, kje so ti znaki kaznivega dejanja oziroma kam je potrebno umestiti zatrjevano s strani sodišča prve stopnje“ (četrta stran pritožbe). Vloga pritožbenega sodišča je res kontrolne narave, vendar je pritožnik spregledal, da mejo preizkusa sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, določi pritožnik s pritožbo ter pritožbeno sodišče nima pooblastila, da bi po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja. Ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi državnega tožilca, vloženi v škodo obtoženca, tudi nima pooblastila iz tretjega odstavka 392. člena ZKP (če nastane pri odločanju o pritožbi precejšenj dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi). Pri pritožbi, podani v škodo obtoženca mora pritožbeno sodišče opraviti preizkus sodbe le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa preizkusi ali so podane kršitve določb kazenskega postopka navedene v 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP.

Kljub obsežnosti pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik s pritožbo v delu, ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, določil pritožbenemu sodišču tako ozek okvir preizkusa, skozi katerega se v izpodbijani sodbi ne vidi nepravilnost ali pomanjkljivost pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Zatrjevanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 iz sodbenega izreka kot nedokazane izpustilo obtožbene očitke, ki so se nanašali na obtožene N.K., G.K. in R.P. oziroma, ko je kot nedokazano (to je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP) obtožence oprostilo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1, ostaja zgolj na ravni splošnih zatrjevanj, so nekonkretizirana oziroma niso obrazložena s konkretnimi dejstvi. Citiranje posameznih stavkov iz izpodbijane sodbe, ki so povsem iztrgani iz konteksta sodbe, nekonkretizirano citiranje posameznih izsledkov oziroma posnetkov, pridobljenih z uporabo odrejenih ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, citiranje vsebine posamičnih v pritožbi izpostavljenih izsledkov, s podrobnim seznanjanjem pritožbenega sodišča z načeli mednarodnega prava, neposredno veljavnimi mednarodnimi pogodbami, strokovnimi mnenji, sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, direktivami evropskega parlamenta in sveta Evropske unije, ki se nanašajo na razumevanje pojma trgovine z ljudmi, s sklicevanjem na „Višjemu sodišču v Kopru že poznano stališče pritožnika v zvezi s trgovino z ljudmi“ ter izpostavljanjem dveh sodb Višjega sodišča v Kopru (opr. št. II Kp 2897/2009 in III Kp 20915/2010), ne predstavlja substancirane obrazložitve pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo, dokazno oceno je pojasnilo in izrazilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Sodišče prve stopnje je z vso gotovostjo ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo, pri tem pa ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo določno in popolno katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Da bi pritožnik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi.

Glede obtožbenih očitkov izpuščenih iz izreka izpodbijane sodbe

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je iz izreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, kot je obtožba očitala obtoženima N.K. in G.K., to je:

- da so dekleta morala obtožencema izročati najmanj polovico zaslužka:

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje na 41. strani izpodbijane sodbe, je očitek „najmanj polovico zaslužka“ nedoločen. Ker je sodišče zanesljivo ugotovilo, da so dekleta morale izročati obtožencema polovico zaslužka, je ravnalo pravilno, ko je iz sodbenega izreka izpustilo besedo „najmanj“. Ker pritožnik v pritožbi, kot tako odločitev sodišča prve stopnje izpodbija, izhaja iz širšega obtožbenega očitka, to je, da so morale oškodovanke plačevati „več kot polovico“, s pritožbo ne more uspeti;

- da sta s prejetim denarjem od prostitucije razpolagala obtoženca: Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo in to v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, da oškodovanke celoten znesek od prostitucije niso izročale obtožencema, temveč polovico tega zneska. Ko pritožnik izpodbija to ugotovitev sodišča prve stopnje, izhaja iz razumevanja, ki ga neutemeljeno (protispisno) pripisuje sodišču prve stopnje, da „ravnanja obtoženih in dejavnost prostitucije razume kot „drugi zaposleni v službi“, iz česar nato pritožnik izpelje nerazumljiv zaključek, da to pomeni, da sta obtoženca kot delodajalca „razpolaga z prejetim denarjem, saj sta onadva določala pogoje prostitucije in ne oškodovanke“;

- da so oškodovanke morale biti zaradi prostitucije na razpolago cel dan, vse dni v tednu, pri tem pa dekletom nista nudila nobene varnosti (zdravstvene, socialne, delovne ali odškodninske):

Razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje iz izreka izpodbijane sodbe izpustilo ta očitek, so prepričljivo navedeni na 41. strani izpodbijane sodbe, kot tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Kateri so tisti „številni prisluhi, predvsem SMS, kjer se poroča o gibanju oškodovank in zahtevah po prihodu v klub, kjer so stranke“, pritožnik ne pove, nasprotno pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno analizirano in so o tem podani jasni zaključki, ki jih pritožnik s citiranjem dveh stavkom iz izpodbijane sodbe, ki sta po oceni pritožnika tako pomembna, da ju večkrat izpostavlja, ne more izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je obtoženega R.P. spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. in 38. člena KZ-1 tako kot je opisano v točki II izreka izpodbijane sodbe. Širše pritožbene očitke je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, to je, da je obtoženi R.P. kot policist gotovo vedel, da obtoženca izvršujeta kaznivo dejanje povezano z izkoriščanjem prostitucije in da sta oba soobtoženca tudi vedela, da je obtoženi P. policist, ne terja zaključka, da je obtoženi P. „najmanj vnaprej obljubil, da ne bo odkril - prikril kaznivo dejanje in storilca“. Sodišče prve stopnje je na 41. do 46. strani izpodbijane sodbe navedlo razloge, ki prepričljivo ovržejo trditev pritožnika, da gre pri tem obtožencu glede oškodovanke O.G. za storilca kaznivega dejanja po prvem odstavku 175. člena KZ-1 in ne pomagača. Ravno tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obtožbeni očitki, ki jih je izpustilo iz obtožbe, to je, da je obtoženec „dekleta seznanjal z delovanjem prostitucije, obljubljal obtoženima K., da bo prikril kaznivo dejanje, da bo v času, ko ne bosta mogla izvajati aktivnosti, komuniciral s strankami, dajal navodila, ugotavljal in prevzemal zaslužek ter deloval z namenom izkoriščanja ter pričakoval dobiček“, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Zgolj naštevanje dokazov (izsledkov PERCI-1) ter povzemanje vsebine nekaterih izsledkov, ki jih je sodišče prve stopnje presodilo, pa jim je po oceni pritožbenega sodišča dalo pravilen drugačen pomen od pritožnika, ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je, kot je razvidno iz 42. do 45. strani izpodbijane sodbe, opravilo analitično oceno prisluhov (posnetkov) in sporočil, ki se nanašajo na tega obtoženca, te dokaze je presodilo tudi v povezavi z izpovedbami prič ter drugimi dokazi ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženi R.P. ni pričakoval deleža prihodka od dejavnosti, najmanj od storitev O.G., glede slednjega zaključka pritožnik ponuja drugačen zaključek, pri tem pa izpostavlja dva izsledka – PERCI-1 št. 2186 in 2188, ki ju je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno umestilo v dokazno oceno (44. in 45. stran izpodbijane sodbe).

Glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi:

V času, ko se obtožencem očita, da so storili obravnavano kaznivo dejanje, je veljal Kazenski zakonik (KZ-1), ki, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje na 46. strani izpodbijane sodbe stori, (med drugim) tudi tisti, kdor zaradi izkoriščanja prostitucije drugo osebo kupi, prevzame, nastani, pripelje, prodaje ali z njo kako drugače razpolaga (prvi odstavek 113. člena KZ-1). Če je tako dejanje storjeno s silo, grožnjo, preslepitvijo, ugrabitvijo ali zlorabo podrejenega ali odvisnega položaja, je podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz drugega odstavka 113. člena KZ-1). Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika – KZ-1B (Uradni list RS, št. 91 z dne 14.11.2011) je prišlo do delne spremembe obravnavanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, med drugim je določeno, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 113. člena storjeno „ne glede na morebitno privolitev te osebe“.

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, mora biti pri izvršitveni obliki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ko se očita ravnanje oziroma izvršitvena oblika „zaradi izkoriščenja prostitucije“, podano tudi „razpolaganje z ljudmi“ na način, da je to mogoče razumeti kot trgovino z ljudmi, oziroma kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi za „razpolaganje z oškodovano osebo“. Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je podrobno analiziralo že v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe prostitucije (in ne le na „slabih štirih straneh“, kot pritožnik očita sodišču prve stopnje), je sodišče prve stopnje, potem, ko je opravilo oceno v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka 355. člena ZKP, ugotovilo, da zakonski znak kaznivega dejanja trgovina z ljudmi – razpolaganje, obtožencem ni dokazan ter je bilo ravnanje obtoženih N. in G.K. usmerjeno le v sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja oziroma ravnanje obtoženega R.P. k pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po 1. odstavku 175. člena KZ-1. Ocena, ali je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi sodbe ravnalo v skladu s 364. členom ZKP ter ocena ali je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ni odvisna od števila strani, ampak od tega, ali je sodišče prve stopnje odločilna dejstva, ki pomenijo objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja, pravilno in popolno ugotovilo ter ali je dokazna ocena logična in prepričljiva. Pritožnik izpodbija oprostilni del sodbe na osmih straneh pritožbe, vendar z bistveno večjim obsegom od „osrednje obrazložitve oprostilne dela izpodbijane sodbe“, ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pritožnik pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ne izpodbija s konkretnimi navedbami oziroma s takimi, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, temveč ostaja na ravni splošnosti in poučevanja sodišča o tem, kdo so običajno žrtve trgovine z ljudmi, kakšen je namen boja proti trgovini z ljudmi ter s citiranjem posameznih stavkov iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so iztrgani iz konteksta. Pritožnik v pritožbi tudi izhaja iz očitkov, ki obtožencem v obtožbi niso bili očitani. Tako je pritožnik spregledal, da obtožnica obtožencem ni očitala izvršitvenih dejanj iz drugega odstavka 113. člena KZ-1, to je, da so dejanje storili s preslepitvijo z zlorabo podrejenosti in odvisnosti oškodovank, temveč jim je bilo v obtožnici očitano izvršitveno dejanje iz prvega odstavka 113. člena KZ, kot izhaja iz izreka obtožnice in sodbe. Očitek izvršitvenih dejanj iz drugega odstavka 113. člena KZ-1 (preslepitev, zloraba podrejenosti in odvisnosti oškodovank) je v opisu obravnavanega kaznivega dejanja naslovljen na osebe (M.K., M.J., B.J. in B.Z.), ki v obravnavani zadevi niso obtoženci, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine v tej zvezi nerelevantne. Pritožnik trdi, da pozna sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 1, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 20915/2010 (tudi v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20915/2010 z dne 11.7.2012), pri tem pa zaobide, da je ta v delu, ki se nanaša na oškodovanke, ki naj bi jih obtoženima N. in G.K. izročil M.K., za popolnoma enak historični dogodek kot je opisan v točki III/1, 2, 3 izreka izpodbijane sodbe, glede katerega je bilo že z zgoraj navedeno sodbo pravnomočno ugotovljeno, da M.K. teh dejanj ni storil, saj je bil oproščen obtožbenih očitkov. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, se pritožnik s tako (pravnomočno) odločitvijo še vedno ne strinja, saj jo s pritožbo zoper obravnavano izpodbijano sodbo ponovno izpodbija. S tem pa izpodbijane sodbe v oprostilnem delu ne more izpodbiti, saj očitki, ki so naslovljeni na M.K. niso naslovljeni tudi na obtožence v obravnavani zadevi. Glede vseh treh obtožencev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zakonski znak kaznivega dejanja trgovine z ljudmi - razpolaganje, ni dokazan. Sam pritožnik v pritožbi izpostavlja, da je trgovina z ljudmi „zelo podobna suženjstvu, saj imajo trgovci moč, ki je enaka lastništvu“, pravilno tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika povzame, da beseda „razpolagati“ pomeni „imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj“, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da oškodovanke niso bile žrtve take trgovine, niso bile tretirane kot „kaj“, torej blago (stvar) in obtoženci nio imeli nad njimi premoč (v Slovarju slovenskega knjižnega jezika „razpolagati“ pomeni tudi „imeti premoč“). Pritožnik trdi, da je posameznikova privolitev v izkoriščanje, bodisi hotena bodisi dejanska, nerelevantna, kar ima glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije tudi prav, glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi pa mora biti podan še znak razpolaganja s takim posameznikom, slednje pa obtožencem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da oškodovanke niso bile preslepljene in tako s kakšno prisilo spravljene v to, da se prostituirajo, z njimi ni nihče trgoval tako kot z blagom, v gibanju niso bile omejene, za delo so prejemale plačilo od strank, vse so v Slovenijo prišle prostovoljno ter jim je že ob prihodu bilo jasno, zakaj prihajajo, poleg tega je bilo ravnanje obtožencev usmerjeno le v izkoriščanje prostitucije in ne v trgovino z oškodovankami. Pritožnik teh ugotovitev konkretizirano ne izpodbija temveč ostaja na ravni splošnosti. Trdi, da dokazi s katerimi je sodišče obrazložilo storitev kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 omogočajo gotov zaključek, da so storili tudi kaznivo dejanje po 113. členu KZ-1, ob tem pa navaja dejstva, ki jih sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov ni ugotovilo ter z obravnavano konkretno zadevo niso povezana. Povsem neutemeljena in protispisna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje obtožence oprostilo obravnavanega kaznivega dejanja iz „osebnega prepričanja, da je škodljiva le prisilna prostitucija“, kar nima podlage v izpodbijani sodbi, saj so bili obtoženci spoznani za krive, da so storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije oz. pomoč pri tem kaznivem dejanju z izvršitveno obliko, pri kateri prostovoljnost ni relevantna. Sodišče prve stopnje je tako v obsodilnem kot tudi v oprostilnem delu, v celoti ravnalo v skladu s 355. členom ZKP in sodba ne temelji na „osebnem prepričanju“. Sodišče prve stopnje je oprlo sodbo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, vestno je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storilo po oceni pritožbenega sodišča pravilen sklep, katero dejstvo je dokazano in katero dejstvo ni dokazano. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je v celoti ravnalo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, kot je bilo zgoraj že obrazloženo.

V pritožbi uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje obtožence ni oprostilo obtožbe, ker opisano dejanje ne bi imelo znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ampak zato, ker jim to ni dokazano.

Uradni preizkus po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženci s pritožbo svojih zagovornikov niso uspeli, so v skladu z 98. členom v zvezi z 95. členom ZKP, dolžni plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.