146. člen ZKP

Kazenska ovadba je obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen ZKP). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej toženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom pristojnega sodišča ter Okrožnega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta. Prav tako okoliščina, da je toženec vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi domnevno nezakonitega in pristranskega sojenja pristojnega sodišča (ki se po navedbah toženca obravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih obveznosti v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju TRR namreč ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu oziroma njegovim sodnicam in sodnikom namenjeni

Določena stopnja tajnosti za posamezne dokumente in podatke sama po sebi ne more predstavljati ovire za izvedbo (pred)kazenskega postopka ali razloga za izločitev dokazov, saj je tovrstne dokumente in podatke sodišče prve stopnje dolžno presojati enako kot druge dokaze, pri čemer jih je pri svojem delu dolžno varovati ob upoštevanju ZKP in Zakona o tajnih podatkih oziroma relevantne zakonodaje, ki ureja delo s tajnimi podatki.

V skrajšanem kazenskem postopku mora biti navzočnost strank na seji koristna za razjasnitev stvari, kar je najprej odvisno od vrste izpodbojnih razlogov in nato še od njihove vsebine (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije UP-700/16 z dne 28. 5. 2020). Pritožnika sicer razmeroma obsežno uveljavljata izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar brez artikuliranih novih dejstev ali dokazov, o katerih se ne bi izreklo že sodišče prve stopnje in ne na način, da bi bilo navedeno stanje stvari po ali zaradi navzočnosti strank in pritožnikov na seji, še bolj jasno od stanja, ki tako ali tako izhaja iz napadene sodbe, obeh pritožb in odgovorov na pritožbi. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno podmeno, da naslovnik človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz drugega poglavja Ustave R Slovenije (Ustava) niso zgolj posamezniki ali fizične osebe, ampak še določene civilnopravne osebe, kot so denimo gospodarske družbe in druge. Le tedaj, ko je predlagani dokaz mogoč, ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi, ko ta niso bila ugotovljena že z drugimi dokazi in ko dokaz tudi sicer utegne prispevati k popolni ugotovitvi dejanskega stanja, je

S tem, ko je obdolženka na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni storila kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 23. člena ZIntPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje.

V obravnavani zadevi ni šlo za situacijo, v kateri bi obsojenca ščitil privilegij zoper samoobtožbo, zato ga policisti ob podaji ovadbe niso bili dolžni poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Obsojenec je na zapisnik podal ovadbo. Slednja pa že po naravi stvari ni rezultat dela organov odkrivanja kaznivih dejanj, ampak je obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kot takšna je z vidika povprečno razumnega človeka plod ovaditeljeve svobodne odločitve, da bo državne organe seznanil z določeno informacijo. Glede očitkov zahtev, da naj bi državni tožilec in policija obsojencu B. K. obljubljala milejšo kazensko sankcijo v zameno za potrditev vsebine (samo)ovadbe, je potrebno pojasniti, da takšne obljube, kolikor bi se izkazalo, da so bile dejansko dane, vsakega obdolženca postavljajo pred določeno izbiro, saj se mora pri tem odločati ne zgolj o tem ali bo molčal, ampak tudi o tem, kakšno prednost mu prinaša morebitno izpovedovanje. S tem se pri obdolžencu zmanjšuje možnost pasivnosti in hkrati subtilno pritiska, da se odloči izpovedovati, ker se mu obeta določena nagrada. Navede

Kaznivost kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1

Prijava kaznivega dejanja ni dokazno sredstvo in ni nedovoljen dokaz. Ekskluzija dokazov ščiti obdolženca predvsem pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku.

S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero so bili podredni toženci oproščeni obtožb storitve kaznivih dejanj krive ovadbe, ni bilo rešeno predhodno vprašanje v tej zadevi. Ravnanje pri vlaganju kazenske ovadbe, ki lahko vzpostavi odškodninsko obveznost, ni protipravno le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa tudi v vseh drugih primerih, ko gre za (namerno) zlorabo tega instituta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010) kot tudi v primerih, ko nasprotuje običajni metodi dela ter službenim pravilom in standardom, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o (proti)pravnosti ravnanj tožencev pri vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika že odločeno s pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki je posledica njegovega neimenovanja na funkcijo državnega sekretarja, je namreč ključno, da minister oziroma vlada prosto izbirajo kandidata za državnega sekretarja (prim. tedaj veljavni prvi odstavek 19. člena Zakona o vladi) in da bi zato lahko minister predlog za imenovanje tožnika za državne

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).