240. člen ZKP

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženi namreč prezre, da je oporekanje vsebini izvedenskega mnenja, načinu dela sodne izvedenke in njeni nepristranskosti stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo v okviru postopka dokazovanja po potrebi izvedensko delo (vnovič) dopolnilo ter sodno izvedenko (ponovno) zaslišalo ali morebiti izvedenstvo zaupalo še drugemu sodnemu izvedencu, nikakor pa gre ne za vprašanje (ne)zakonitosti dokaza, za katerega ni dvoma, da je v danem primeru pridobljen na zakonit način.

V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva. Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP. Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).

Dejstvo, da obtoženi B. B. v preiskavi ni mogel zaslišati C. C. iz objektivnega razloga, na uresničevanje njegove pravice ne vpliva, pač pa je zato pomembno le še vprašanje, ali je obtožencu ta pravica bila omogočena kasneje, na glavni obravnavi. Procesno gledano mu je ta pravica bila zagotovljena, saj je C. C. na glavni obravnavi 9.12.2021 poleg vprašanj, ki mu jih je zastavil državni tožilec, odgovoril tudi na vprašanja obtoženega B. B., vendar pa je bil njegov odgovor pričakovan - da se ničesar ne spominja. Pravica do zaslišanja prič še ne pomeni tudi pravice do odgovora. Priča se namreč lahko posluži zakonskih bonitet, na primer privilegirana priča, upravičena odklonitev odgovora, sklicevanje na pravico molka pri soobdolžencih, lahko pa se dejansko zgodi tudi, da se priča dogodka več ne spominja. Odločanje na korespondenčni seji je sicer zakonsko dopustno, vendar v obravnavanih okoliščinah taka seja ni bila smiselna in zato tudi v tem kaže na obtoženčevo zlorabo položaja, ki je v izreku sodbe tudi vsebovana z očitkom, da je sklenitev posla dosegel na korespondenčni seji. Z vidika presoje zlorabe položaja obtoženega A. A. pa je bistveno stanje stvari in pozn

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Višje sodišče ugotavlja, da v situaciji enotno vodenega kazenskega postopka zoper več soobtožencev, obtoženec ne more biti zaslišan kot priča niti glede kaznivega dejanja, ki je očitano le soobtožencu, v drugačni vlogi kot vlogi obtoženca.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec. S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo op

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje. V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, pr

Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena, ni dovoljeno. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

V sicer pravilnem hipotetičnem razglabljanju, zakaj v okviru opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj B. B. ni mogel prejeti pravnega pouka kot obdolženi po 227. členu ZKP, pritožba namreč povsem prezre zapovedano specifičnost procesne situacije, ko je treba (le) v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku o istih dejstvih zaslišan kot obdolženi, zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče, iz spisa izločiti.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze, jih je utemeljeno zavrnilo in takšno svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Pripomniti je le, da zaradi zapiskov med pričinim izpovedovanjem nista prizadeti ustnost samega izpovedovanja iz prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 240. člena ZKP in ne nevezanost izpovedovanja iz prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP. Drugače je, ko bi priča pripravljeno izpovedbo v preiskavi ali na glavni obravnavi zgolj prebrala, česar pa pritožniki končno ne zatrjujejo.

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bilo sodno pisanje oškodovanki vročeno preko detektivke B.B.B., za kar je navedena predložila tudi račun. Pritožbene trditve, da navedena detektivka oškodovanki ni ničesar vročila, so zato brez podlage. Kar se tiče pritožbenih navedb, da oškodovanka na danem naslovu ne živi že od maja leta 2019 pa je dodati, da je bila še 13. 5. 2019 zaslišana na glavni obravnavi, kjer je izpovedala, da so njeni podatki enaki kot pri prejšnjem zaslišanju. Ob tem je treba poudariti tudi, da je bila oškodovanka že ob prvem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku (list. št. 106) poučena, da je v skladu s tretjim odstavkom 240. člena ZKP dolžna sodišču sporočiti vsako spremembo svojega prebivališča, kar pa oškodovanka več kot očitno ni storila. Ker oškodovanka tudi ni z ničemer podkrepila svojih pritožbenih navedb v smeri, da je bila morda v kritičnem času hospitalizirana, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Sicer drži, kot opozarja pritožba, da je zaslišanje otroka, kadar je ta žrtev kaznivega dejanja, tudi njemu v korist in predvsem v pomoč, vendar je pri taki oceni treba upoštevati tudi naravo kaznivega dejanja in težo očitkov v obtožbi ter predvsem, ali je zaslišanje otroka res nujno potrebno za celovito in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Če je to možno zgolj s posrednimi dokazi potem je treba presoditi, ali interes postopka pretehta morebitne škodljive posledice, ki bi zaradi zaslišanja nastale pri otroku, ki bi oziroma, če bi sploh, pričal zoper svojo mater, s katero živi in je nanjo čustveno navezan.