147. člen ZKP

Nižji sodišči sta ugotovili, da pooblastilo oškodovane družbe navedenima zaposlenima izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo oziroma oddelkovodjo trgovine. Po pojasnilu družbe in predloženem opisu delovnih nalog so ti zaposleni, med drugim, zadolženi, da skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem v trgovini, kar zajema tudi podajo predloga za pregon. Sodišče je izpolnjenost procesne predpostavke dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovana družba za obsojenca kot storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom na narok, vročenim dne 1. 9. 2022, zaradi česar se glede na določilo prvega odstavka 52. člena ZKP šteje za pravočasnega tudi predlog za pregon podan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, ko je nanj pristopil pooblaščenec G. G. in priložil pooblastilo oškodovane družbe. Glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZKP je sodišče tudi v zvezi s tem dejanjem dodatno utemeljilo, da je oškodovana družba za storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom za narok na glavno obravnavo dne 30. 8. 2022, zaradi česar je predlog za pregon, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, na katerega je pristopil H. H. in priložil pooblastilo oškodovan

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodaj

Kazenska ovadba je obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen ZKP). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej toženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom pristojnega sodišča ter Okrožnega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta. Prav tako okoliščina, da je toženec vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi domnevno nezakonitega in pristranskega sojenja pristojnega sodišča (ki se po navedbah toženca obravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih obveznosti v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju TRR namreč ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu oziroma njegovim sodnicam in sodnikom namenjeni

Zagovornica napačno šteje, da telefonska prijava oškodovanke ne pomeni predloga za pregon, saj je takšno stališče v nasprotju z drugim odstavkom 53. člena ZKP in drugim odstavkom 147. člena ZKP. V primeru očitka obdolžencu, ki zajema tudi časovno obdobje v mesecu novembru 2019, gre za (bistveno) isto kaznivo ravnanje, za katerega je bil zoper A. A. že pravnomočno zaključen prekrškovni postopek z izrečeno globo. Zato je sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer v tretji vrstici besedo "novembra" nadomestilo z besedo "decembra". Tako prilagojeno časovno obdobje očitanega kaznivega dejanja izpušča očitek, ki je že zajet s pravnomočno odločbo o prekršku, zaradi zmanjšanja količine kriminalne dejavnosti pa je bilo treba ustrezno znižati tudi v pogojni obsodbi določeno zaporno kazen.

Formalni preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP, obsega presojo, ali ima obtožni akt morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik ugotovi, da formalne napake obstajajo, v skladu s tretjim odstavkom 76. členom ZKP pozove vložnika, da jih popravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, kamor spada tudi preverjanje konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. Za naznanitev kaznivega dejanja je mogoče v osnovi šteti pisno ovadbo, podajo ustne ovadbe na zapisnik ali podajo ovadbe v okviru katerega drugega postopka, v katerem sodelujejo osebe, ki so pooblaščene za sprejem ovadbe (policija, tožilec, sodišče - 147. člen ZKP), pri čemer se upoštevajo tudi vse druge oblike podaje ovadbe

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz (ni pa niti nezakonit dokaz), zato se sodba nanjo ne sme opirati. S tem, ko je sodišče vsebino kazenske ovadbe ne le povzelo, temveč tudi navedlo kot dokazno podlago za sklepanje o vlogi obdolženca v družbi R. d.o.o., je sicer ravnalo v nasprotju z omenjenim stališčem, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila vsebina kazenske ovadbe potrjena s procesno veljavnimi dokazi, zlasti z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter listinami spisa, kar vse predstavlja zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe obdolžencu. Navedba zagovornika, da se izpodbijana sodba pretežno oziroma izključno opira na kazensko ovadbo, zato ne drži.

Društvo lahko opravlja gospodarsko dejavnost, vendar pa sam namen ustanovitve društva ni pridobivanje dobička. Bistvena je le ocena, ali konkretna dejavnost društva pomeni pridobitno dejavnost, pri čemer pa ni pomembno, ali društvo posluje z dobičkom. Zaradi široke opredelitve pojma gospodarske dejavnosti je mogoče delovanje igralca šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti, saj je proti plačilu poklicno opravljal naloge za športno društvo (mesto vratarja v igri). Kazenska ovadba oškodovanca se ne izloča iz spisa, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo po 148. členu ZKP. Za kazensko ovadbo je namreč značilna odsotnost sleherne pobude s strani državnih organov. Gre za samoiniciativno odločitev ovaditelja, da državnega tožilca neposredno ali preko pristojnega organa policije seznani z določeno informacijo.

V ponudbah se je obdolženec kot direktor zavezal, da bo družba S. d.o.o. naročena izdelka oškodovanima šolama po prejemu plačil tudi dobavila, česar pa, kljub prejetima plačiloma, ni storila. Ker ponudba veže ponudnika (račun in predračun družbe S. d.o.o. (prilogi A72 in A82)), pogodba pa je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema (za kar se šteje tudi plačilo cene (prilogi A73 in A83)), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec očitani dejanji storil pri sklenitvi posla, torej pri prevzemu naročila. Da kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, pač pa pomeni zgolj obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenih družbenikov tuje premoženje. Poslovodja je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Posojila, ki jih

V obravnavanem primeru gre za situacijo, predvideno v določbi petega odstavka 147. člena ZKP, ko oškodovanec ob podajanju ovadbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog izjavi, da ne želi kazenskega pregona, saj kot je bilo že poudarjeno zgoraj, oškodovankinega klica na policijo in izjave, ki jo je podala manj kot uro po klicu, ni mogoče obravnavati ločeno, se pravi, telefonski klic kot kazensko ovadbo s predlogom za pregon, poznejšo izjavo pa za umik predloga za pregon. V predmetni kazenski zadevi s strani policije ni bilo zadoščeno vsem kavtelam glede obličnosti izjave oškodovanke, ki jih predvideva citirani peti odstavek 147. člena ZKP.

V obravnavani zadevi ni šlo za situacijo, v kateri bi obsojenca ščitil privilegij zoper samoobtožbo, zato ga policisti ob podaji ovadbe niso bili dolžni poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Obsojenec je na zapisnik podal ovadbo. Slednja pa že po naravi stvari ni rezultat dela organov odkrivanja kaznivih dejanj, ampak je obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kot takšna je z vidika povprečno razumnega človeka plod ovaditeljeve svobodne odločitve, da bo državne organe seznanil z določeno informacijo. Glede očitkov zahtev, da naj bi državni tožilec in policija obsojencu B. K. obljubljala milejšo kazensko sankcijo v zameno za potrditev vsebine (samo)ovadbe, je potrebno pojasniti, da takšne obljube, kolikor bi se izkazalo, da so bile dejansko dane, vsakega obdolženca postavljajo pred določeno izbiro, saj se mora pri tem odločati ne zgolj o tem ali bo molčal, ampak tudi o tem, kakšno prednost mu prinaša morebitno izpovedovanje. S tem se pri obdolžencu zmanjšuje možnost pasivnosti in hkrati subtilno pritiska, da se odloči izpovedovati, ker se mu obeta določena nagrada. Navede

Grožnje, ki jih domnevni storilec izreče priči z namenom, da bi vplival na njeno pričanje v sodnem postopku, morajo biti objektivno resne, tj. takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku objektivno zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Če objektivna resnost vsebine groženj ni substancirana oziroma konkretizirana v opisu dejanja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu. Sodba se ne sme opirati na vsebino kazenske ovadbe in izjav, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja in pregona tekom predkazenskega postopka, kolikor te vsebine ne potrjujejo dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. Navedenega pravila ni dopustno zaobiti z zaslišanjem državne tožilke, ki je sprejela kazensko ovadbo.

Kazenska ovadba je procesno veljaven dokaz le, kolikor se nanaša na dokazovanje časa njene vložitve in tega, kdo jo je vložil, v polnem obsegu pa le, če gre za kaznivo dejanje krive ovadbe po 283. členu KZ-1. Sicer pa ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, prav tako pa ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi. Oškodovančeva kazenska ovadba ni surogat, s katerim bi bilo mogoče nadomestiti vsebino oškodovančeve izpovedbe v kazenskem postopku. Se pa navedbe v oškodovančevi kazenski ovadbi lahko uporabijo za oceno verodostojnosti oškodovanca kot priče, vendar se tudi v takem primeru sodba ne opira neposredno na ovadbo kot dokaz.

Sodišče je sodbo v tem delu oprlo na vsebino kazenske ovadbe, ki jo je oškodovanec podal na policiji in ki v kazenskem postopku ni mogel biti zaslišan. Ovadba ni dokazno sredstvo, s katerim bi se dokazoval obstoj dejstev, ki so navedena v ovadbi, kar pomeni, da ovadba sama zase ni dokaz. Vsebuje sicer določene podatke in pomembna dejstva o storjenem kazenskem dejanju, vendar pa je le te potrebno v postopku šele dokazati in strinjati se je potrebno s pritožbo, da na podlagi izvedenih dokazov ni moč z zanesljivostjo zaključiti, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Ovadba je sporočilo državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, iz česar izhaja, da je potrebno kazensko ovadbo podati ali policiji ali državnemu tožilstvu, zato zapisa oškodovančeve izjave v zapisniku CSD ni mogoče šteti za kazensko ovadbo.

Za podajo kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon res ni potrebna neka posebna formalna oblika (način sestave, način podaje), mora pa biti volja za pregon jasno prepoznavna iz vsebine. Sklepanje o taki volji za nazaj zaradi nezadovoljstva z izidom (drugega) postopka (o prekršku), ne more nadomeščati pravočasne in nedvomno izražene volje za pregon storilca.

Inštitut izločitve dokazov je pravno sredstvo v primerih zlorabe policijskih pooblastil in kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku. V primeru, ko oseba podaja kazensko ovadbo zoper določeno osebo in pri tem predloži tudi dokaze, ki so kasneje uporabljeni v postopku zoper prijavitelja, policisti prijavitelja niso dolžni poučiti o pravicah, ki jih ima obdolženec (osumljenec). Predloženi dokazi se lahko uporabijo v postopku zoper prijavitelja. Ni namreč podan privilegij zoper samoobtožbo, saj prijavitelj še ni bil osumljenec niti ni sebe prijavil kot storilca kaznivega dejanja, sum zoper njega pa se je pojavil šele ob preiskavi kaznivega dejanja, ki ga je naznanil (podal) zoper določeno osebo.

S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero so bili podredni toženci oproščeni obtožb storitve kaznivih dejanj krive ovadbe, ni bilo rešeno predhodno vprašanje v tej zadevi. Ravnanje pri vlaganju kazenske ovadbe, ki lahko vzpostavi odškodninsko obveznost, ni protipravno le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa tudi v vseh drugih primerih, ko gre za (namerno) zlorabo tega instituta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010) kot tudi v primerih, ko nasprotuje običajni metodi dela ter službenim pravilom in standardom, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o (proti)pravnosti ravnanj tožencev pri vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika že odločeno s pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki je posledica njegovega neimenovanja na funkcijo državnega sekretarja, je namreč ključno, da minister oziroma vlada prosto izbirajo kandidata za državnega sekretarja (prim. tedaj veljavni prvi odstavek 19. člena Zakona o vladi) in da bi zato lahko minister predlog za imenovanje tožnika za državne

Samo če obtoženec, ki je v priporu, zahteva, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, ni dovolj, da mu sodišče dostavi obvestilo, temveč mora zavod, v katerem je obtoženec v priporu ali na prestajanju kazni, na ustrezen način zagotoviti njegovo navzočnost. Odsotnost pravne opredelitve krivde ne pomeni postopkovne kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kazenska ovadba pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Ovadba praviloma ni vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev kot so to npr. obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, izvedencev, listine in drugi dokazi. S kazensko ovadbo se predvsem dokazuje dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje ovadeno. Bistvena razlika med kazensko ovadbo in obvestilom na podlagi II. odst. 148. člena ZKP je tudi v tem, da je kazenska ovadba podana povsem prostovoljno in samoiniciativno. Zato kazenske ovadbe, čeprav jo je podala priviligirana priča, ki se je pozneje odrekla pričanju, ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz in jo uvrstiti med dokazne prepovedi po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.