113. člen KZ-1

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpos

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neusp

V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče namreč v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da so osumljenci izvršili kaznivo dejanje. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in vztrajanju okrožnega državnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 pa je dodati le, da bo končna pravna opredelitev dejanja mogoča šele v kasnejši fazi kazenskega postopka, ko se bodo izvajali dokazi, s katerimi se bo potrdila ali ovrgla teza tožilstva, da so osumljenci ravnali z oškodovanko na način, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi.

Po oceni pritožbenega sodišča v navedenih primerih ne gre za nobeno dovoljeno spremembo opisa kaznivega dejanj, temveč za povsem samostojne posege sodišča prve stopnje v opisu dejanja, ki jih je v škodo obdolženke sodišče napravilo v posledici izpovedbe oškodovanke. Sodišče prve stopnje je s tem v opis vneslo dodatna oziroma spremenjena dejstva in okoliščine, ki jih obtožba državnega tožilstva sploh ni zajemala, v tej posledici pa je obdolženko spoznalo za krivo dejanja, ki se ji sploh ni očitalo. Zaradi navedenega je izrek izpodbijane sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člen ZKP, saj je sodišče prve stopnje opis dejanja spremenilo tako, da med obtožbo in sodbo več ni objektivne identitete, s čimer je bila obtožba prekoračena.

Za oceno smotrnosti odstopa iz tretjega odstavka 84. člena ZSKZDČEU vsebina obdolženčevega zagovora z zanikano storitvijo kaznivega dejanja ni pomembna, je pa pomembno, da je obdolženi zagovor podal pred skoraj tremi leti po izdanem Evropskem nalogu za prijetje in predajo ter po sklepu o priporu v drugi kazenski zadevi in da se po pritožbeni obrazložitvi sedaj znova nahaja v Republiki Češki.

1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je v nasprotju z 11. členom Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Odkup spolne storitve ni pomenil zakonit pravni promet, ampak je šlo za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delova

Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča. Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.

V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna. Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravn

Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja. Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finanč

Ocenjevanje zadostne določnosti določbe 116. člena Kazenskega zakonika Republike Kazahstan presega okvir presoje v okviru ugotavljanja izpolnjenosti pogoja po 3. točki 522. člena ZKP v postopku izročitve tujca, saj navedena zakonska določba zahteva le, da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države v kateri je bilo storjeno. Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice se sicer ne nanašajo na tretje države, ki so udeležene v postopkih odločanja o izročitvi obdolžencev in obsojencev v razmerju do konkretne države izvršitve, ki je sicer članica unije, vendar pa so navedeni akti ESČP ustrezna usmeritev glede na pomen varovanja posameznih človekovih pravic - v obravnavanem primeru možnosti kršitve pravic zahtevane osebe, da bi bilo z njo nečloveško ali ponižujoče ravnano oziroma da bi se jo na ta način kaznovalo. Zagotovila naj bodo dana s strani tistih, ki so jih dejansko pristojna dati in učinkovito izvajati. Le na ta način se bo izvršitvena država lahko zanesljivo prepričala o tem, da z izvršitvijo tudi sama ne bo kršila človekovih pravic.

Pravna dobrina, ki je zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Gre za posege v njeno ekonomsko svobodo in za posege v njeno splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Za izkoriščanje prostitucije ni mogoče šteti zgolj kakršnokoli obliko sodelovanja pri prostituciji druge osebe, od katere ima storilec neko premoženjsko korist. Z izkoriščanjem je mišljena tista udeležba pri prostituciji druge osebe, pri kateri so medsebojne koristi in dajatve obeh udeleženih oseb v tako očitnem nesorazmerju, da je oseba, ki se prostituira, zaradi tega lahko omejena v svoji osebni in ekonomski svobodi. Izkoriščanje prostitucije predstavlja bistvo izvršitve tako kaznivega dejanja zlorabe prostitucije kot tudi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, vendar se pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi s posameznikom razpolaga kot z blagom, pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa posameznik ohrani določeno stopnjo suverenosti.

Standard kvalificirane napačnosti pomeni, da protipravnost ravnanja državnih organov ni podana zgolj zato, ker je bil kazenski postopek uveden, pa potem ni prišlo do obsodbe, temveč mora ravnanje državnih organov prekoračiti mero dopustnega. Okoliščina, da je v oprostilni sodbi kazensko sodišče druge stopnje v večji meri verjelo drugim dokazom v kazenskem postopku in upoštevalo spremembo kazenske zakonodaje ter zaključilo, da tožilstvu ni uspelo s stopnjo gotovosti dokazati krivde obtoženih, ne pomeni, da je zgolj na tej podlagi ravnanje organov pregona oziroma prvostopenjskega sodišča protipravno.

Sodišču prve stopnje je s tem, ko je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožilstva in je pripor podaljšalo tudi po vložitvi obtožbe, ne da bi počakalo na iztek roka, ki ga je imela obramba za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, prekršilo obdolženkino pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je obdolženki onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in ji s tem odvzelo možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Na ravni utemeljenega suma so podana pravno odločilna dejstva, ki kažejo na zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako, s čimer je jasno izrazilo svojo oceno, da je utemeljen sum še vedno podan.

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil. Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega i

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem, da je odločilni razlikovalni element med kaznivima dejanjema trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1B in zlorabo prostitucije po 175. členu KZ-1B v ugotovitvi stopnje suverenosti oškodovank, deklet, ki so se prostituirale in kakšna je bila njihova dejanska spolna samoodločba pri ugotovljenem prostituiranju. Skratka, ali so imele možnost, da same določajo tudi pravila prostituiranja ter drugače povedano, ali so bil oškodovanke, ki so navedene v izreku sodbe v točki I, objekt ali subjekt dejstvenih opisov kaznivih dejanj. Spolna samoodločba, ekonomski interes, prosto razpolaganje s prihodi in odhodi iz prostorov, kjer se nudijo plačljive spolne usluge, možnost zavrnitev strank, kar so vse to najmanj imele oškodovanke, so okoliščine, ki ne utemeljujejo obstoja kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, ampak le kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1.

Po jezikovni razlagi prvega odstavka 113. člena KZ-1 je predmet storilčevega napada posamezna-druga oseba. Storjenih zategadelj je lahko toliko kaznivih dejanj po navedeni zakonski določbi, koliko je teh drugih oseb, sicer je njihova individualizacija v zakonskem opisu nesmiselna. Strinjalo se je namreč s pritožnikom, da je mogoče premoženjsko korist odvzeti na način, kot je to v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje, le tedaj, ko storilcu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ni mogoče odvzeti neposredno (drugi odstavek 75. člena KZ-1), ker jo je denimo že zapravil, uspešno skril itd. in ne posredno (nadomestno) z odvzemom premoženja, ki ustreza s kaznivim dejanje pridobljeni premoženjski koristi (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Ker pa obdolžena s takšnim premoženjem razpolaga, nenazadnje je bilo to predmet začasnega zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo po razlogih sodbe podaljšano, je bilo treba po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi odvzeti to premoženje in ne že kot zadnjo nadomestno možnost iz drugega odstavka 75. člena KZ-1 določiti plačilo denarnega zneska, ki ustreza premoženjski koristi. Pri tem je najprej neod

V konkretni zadevi je obtožnica obtožencem očitala storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, v tem opisu pa so bili že vsebovani tudi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je samo poseglo v opis dejanja, nato pa ravnanje obtožencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, obtožencev ni obsodilo za dejanje, ki ni bilo zaobseženo z obtožbo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da gre za izkoriščanje prostitucije v primerih, ko storilec sodeluje pri prostituiranju drugih oseb na način, da ustvarja zaslužek, pri čemer gre za kontinuirano izvrševanje, ki predstavlja utečen in donosen posel ter za vodenje in nadziranje izvrševanja prostitucije oziroma, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja" pomeni, da ima storilec korist od prostituiranja in prejema denar. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja bistven zaslužek deklet. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije je trajajoče in tudi kolektivno kaznivo dejanje, ki sta, po ustaljenih stališčih kazenskopravne teorije in sodne prakse, dokončani takrat, ko protipravno stanje preneha, ozirom

Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je prikrite preiskovalne ukrepa po 151. členu ZKP v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi. Ravnanje policije, ki ga pritožniki poimenujejo goljufija oziroma prevara, ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Vendar pa v obravnavanem primeru obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.

Da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 samo po sebi le pripravljalno dejanje, ne drži. Gre namreč za samostojno kaznivo dejanje, ki predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin. Izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi. In prav to se obdolžencema tudi očita v izreku napadene sodbe. Zato o načelu subsidiarnosti oziroma, da bi bili očitani kaznivi dejanji le predhodna faza kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, po prvem odstavku 113. člena KZ-1, ki se obdolžencema prav tako očitajo, nikakor ni mogoče govoriti. Obravnavano kaznivo dejanje je podano ne glede na morebitne privolitve oseb, ki so predmet trgovine z ljudmi, kar sicer v pritožbah problematizirajo zagovorniki. Kot je posebej poudarjeno, torej pristanek žrtve ne izključuje kaznivega dejanja.