VSRS Sodba I Ips 187/2007

I. Zahteva obsojenega J. K. se zavrne.

II. Zahtevi zagovornika obsojenega J. K. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 141/2004 z dne 3. 6. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1240/2005 z dne 10. 2. 2006 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 6/2006 z dne 15. 11. 2006 glede obsojenih J. K., Z. V. in M. K., v odločbi o krivdi, določeni kazni, enotni kazni ter o stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani;

obsojenemu J. K. se ob upoštevanju kazni, ki so mu bile določene za tri kazniva dejanja ugrabitve po členu 144/I KZ v višini po 5 (pet) let zapora in za kaznivo dejanje umora po členu 127/II točka 1 v višini 15 (petnajst) let zapora s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 293/2000 z dne 24. 12. 2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 461/2002 z dne 22. 8. 2002 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 6/2006 z dne 15. 11. 2006 na podlagi člena 47/II točka 1 KZ izreče

e n o t n a k a z e n

20 (dvajset) let zapora.

Po členu 49/I KZ se obdolžencu v izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu in čas že prestane kazni od 21. 3. 2000 od 7. ure dalje.

III. V preostalem delu se zahteva zagovornika obsojenega J. K. zavrne.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, I K 293/2000 z dne 24. 12. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 461/2002 z dne 22. 8. 2002, je bila obsojenemu J. K. zaradi kaznivih dejanj umora D. M. po 1. tč. drugega odst. 127. člena KZ in treh kaznivih dejanja ugrabitve D. M., D. G. in M. T. po prvem odst. 144. člena KZ izrečena enotna kazen 20 let zapora. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III K 141/2004, z dne 3. 6. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 1240/2005, z dne 10. 2. 2006, in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Kp 6/2006, z dne 15. 11. 2006, je bila J. K. v ponovljenem sojenju zaradi kaznivega dejanja umora M. T. po 1. in 2. tč. drugega odstavka 127. člena KZ izrečena kazen zapora 30 let, nato pa - ob upoštevanju določenih kazni za tri kazniva dejanja ugrabitve po čl. 144/I KZ po pet let zapora in za kaznivo dejanje umora po čl. 127/II točke 1 KZ v višini 15 let zapora iz prej navedene sodbe - izrečena enotna kazen 30 let zapora. V izrečeno kazen se všteje pripor, od 7. ure dne 2. 3. 2000 do 3. 2. 2000, in od 26. 9. 2003 dalje, ter prestana kazen od 3. 2. do 26. 9. 2003. Obsojeni K. je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. - 5. točke prvega odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni J. K. in njegov zagovornik, odvetnik B. G. iz S., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojeni J. K. zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odst. 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS) v povezavi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zagovornik obsojenega vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka po prvem odst. 371. člena ZKP ter kršitve določb 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom EKČP. Sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanju prvostopenjskemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi 2. odst. 423. čl. ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obsojenega J. K. za varstvo zakonitosti zavrne. Trditev vložnika o domnevni izenačitvi izločitvenih razlogov z zahtevo, da obsojenemu sodi nepristransko sodišče, po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni mogoče preizkusiti. Prav tako ne gre ugoditi očitkom, ki se nanašajo na "okuženost" članov senata zaradi tega, ker je obsojeni sam v spis vložil prepise že izločenih uradnih zaznamkov, saj je določba 83. člena ZKP namenjena varstvu obdolženca. Tudi sicer taka kršitev ne bi mogla vplivati na zakonitost sodbe, ker gre za način obrambe, ki si jo je ta sam izbral. Tudi sama udeležba nadomestnega sodnika pri odločanju ne pomeni bistvene kršitve, ker pomeni sojenje v širši sestavi načeloma večje jamstvo za pravilno odločitev, pa tudi sicer v spisu o tem ni podatka. Trditve vložnika, ki se nanašajo na spremembo obtožnice, so pavšalne, ker ne pojasni, v čem naj bi sodišče kršilo pravico do obrambe. Zahteva tudi ne vzpostavlja vzročne zveze med dejstvom, da je sodišče obsojencu dovolilo narekovati dokazne predloge na zapisnik in kršitvijo pravic obrambe, nepojasnjena pa je zahteva tudi v zatrjevanju, da je bilo obsojenemu onemogočeno izvajanje pravice do obrambe, ker pričam ni mogel postavljati vprašanj. V delih, ko zahteva polemizira z zaključki sodišča o motivu obsojenca, verodostojnosti izjav, oceni zagovora obsojenca, njegovi vlogi pri ugrabitvi M. T. in časovnih vidikov umora pa zahteva pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kakor tudi v delih, ko predlaga rekonstrukcijo in pridobivanje izpiskov odhodnih in dohodnih klicev za GSM številko obsojencev na dan ugrabitve M. T. Zahteva je tudi sama s seboj v nasprotju, ko zatrjuje, da bi moralo sodišče ob odločanju o vprašanju umora na grozovit način razpolagati z medicinskim in psihološkim znanjem, hkrati pa soglaša, da sodišče o tem odloča na podlagi objektivnih kriterijev.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi 2. odst. 423. čl. ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenega J. K. za varstvo zakonitosti zavrne. Navedbe v zahtevi po vsebini ne konkretizirajo uvodoma naštetih kršitev materialnega in procesnega zakona, pač pa predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z očitkom kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP pa je zahteva neutemeljena, ker vse sodbe vsebujejo popolne in skladne razloge o odločilnih dejstvih. Procesno vodstvo je zakonita pravica sodišča, prav tako to velja za pravico ocenjevati, katere dokaze bo izvajalo. Obsojenec je užival vse pravice, ki so navedene v Ustavi RS.

B. - I

5Vrhovno sodišče je s sklepom I Ips 187/2007 z dne 8. 10. 2008 na podlagi 156. člena Ustave RS in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekinilo postopek z zahtevama za varstvo zakonitosti in zahtevalo oceno ustavnosti 56. člena Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 107/2006-UPB6, 14/2007-ZVS). O zahtevi je Ustavno sodišče RS odločilo na seji dne 24. 3. 2011 z odločbo U-I-271/08-19. Vrhovno sodišče je odločbo prejelo dne 6. 4. 2011. Ker razlogov za prekinitev postopka več ni, je postopek z zahtevama nadaljevalo.

B. - II

6Vrhovno sodišče je najprej obravnavalo očitke, ki jih zoper izpodbijane sodbe uveljavlja obsojeni J. K. Pri tem je treba uvodoma opozoriti, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odst. 420. čl. ZKP), vložnik pa se mora na kršitve zakona določno, konkretizirano sklicevati (prvi odst. 424. člena ZKP).

7Vložnik navaja, da vlaga zahtevo zoper izpodbijane sodbe iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitev 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, v zvezi s 6. členom EKČP.

Uveljavljene kršitve v zvezi z dejanjem na škodo D. M. in D. G.:

8Na straneh II-VIII vložnik najprej obsežno navaja v zvezi s svojim delom v nočnem baru nekdanjega H. I. in o okoliščinah nakupa gostilne J., v nadaljevanju (do strani XII) pa se opredeljuje do dejstvenih sklepov sodišč v izpodbijanih sodbah o motivu za izvršitev kaznivih dejanj. S tem v zvezi vložnik zatrjuje, da so sodišča storila kršitev po 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodb nejasni oziroma naj bi si bili v precejšnji meri v nasprotju sami s seboj. Pri tem se vložnik sklicuje na str. 2 sodbe Vrhovnega sodišča, Kp 6/2006, kjer to le povzema vsebino vložnikove pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 1240/2005, in kjer (še) ne navaja razlogov za odločitev Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi.

9Tudi glede načina ocenjevanja in tehtanja izpovedb B. M. in M. K. obsojeni zgolj ponavlja pritožbene očitke, na katere je Vrhovno sodišče na pritožbo obširno odgovorilo na str. 17 prej navedene sodbe. Vložnik ne konkretizira, v čem naj bi bila kršitev 355. člena ZKP in kakšen naj bi bil njen vpliv na zakonitost izpodbijanih sodb. Razbrati je le, da z dejanskimi sklepi v izpodbijanih sodbah vložnik ne soglaša (str. XIII zahteve).

10V nadaljevanju, na str. XIII, IXX in XX vložnik ponovno napada ugotovitve v izpodbijanih sodbah o finančni stiski vložnika kot motivu za očitana mu dejanja. Vrhovnemu sodišču očita pristranskost in namerno zavajanje, pa tudi neskladje med razlogi sodbe in vsebinami zapisnikov (smiselno, 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP). A pri tem je treba ugotoviti, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi Kp 6/2006 na straneh 16 in 17 presodilo vsa dejstva, ki jih na strani XX navaja vložnik. Njegove navedbe je zato treba tudi v tem primeru razumeti kot nasprotovanje ugotovitvam o dejstvih v izpodbijanih sodbah.

11Enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za: (i) navedbe glede okoliščin utopitve D. M. in s tem povezanimi navedbami o izvedenstvu A. Š. (str. XXII-XXIV zahteve); (ii) navedbe o značaju B. M. in glede drugih okoliščin na str. XXV-XXVI zahteve; in (iii) navedbe glede dejanja na škodo D. G. (na str. XXVIII-XXX zahteve), zlasti v zvezi z mnenjem kriminalističnega tehnika A. K. in dokazne teže tega mnenja.

Očitki v zvezi z dejanjem na škodo M. T.:

12Vložnik glede sodb o kaznivih dejanjih na škodo M. T. navaja na str. 31-35 zahteve. Pri tem izpodbijanim sodbam očita: (i) pristranskost sodnice, ki naj bi se kazala v domnevno napačnem protokoliranju narokov glavne obravnave, zavračanju obrambnih dokaznih predlogov, neupravičenem pošiljanju obdolženca iz obravnavne dvorane; (ii) nezakonitost postopka, ker naj bi se Z. V. in M. K. lahko v priporu dogovarjala o zadevi; (iii) kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga o ponovnem zaslišanju V. P. in preučitvi njene vloge pri kaznivem dejanju, o branju intervjuja Z. V. za revijo M., o postavljanju vprašanj izvedencu P. K. in o rekonstrukciji, in (iv) neopredelitev Vrhovnega sodišča do vprašanja krvnih madežev v stanovanju na S. in do vprašanja lisic M. T.

13V zvezi s temi očitki se je Vrhovno sodišče že opredelilo na str. 24 in naslednjih straneh sodbe Kp 6/2006. Zgolj s ponavljanjem razlogov, o katerih so sodišča v izpodbijanih sodbah že odločila, ni mogoče uspeti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče tudi sicer ugotavlja, da vložnik ne konkretizira, v čem naj bi bila pravila odločanja o dokaznih predlogih kršena.

14Iz navedb v zahtevi J. K. z varstvo zakonitosti je torej razbrati, da vložnik v njej bodisi polemizira z dejanskimi sklepi v izpodbijanih sodbah, bodisi kršitev ne konkretizira v meri, ki bi Vrhovnemu sodišču omogočala njihovo meritorno presojo. Vrhovno sodišče je zato zahtevo J. K. v celoti zavrnilo (425. čl. ZKP).

B. - III

15Tudi drugi vložnik, zagovornik obsojenega, izpodbija tako sodbi okrožnega in višjega sodišča, ki se nanašata na kazniva dejanja ugrabitve in kvalificirane oblike umora D. M. in na tri dejanja ugrabitve D. M., D. G. in M. T., kot tudi zoper sodbe okrožnega, višjega in vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na kaznivo dejanje umora M. T.

16Iz zahteve zagovornika je mogoče razbrati, da ta zatrjuje naslednje kršitve:

a) kršitev pravice do nepristranskega sojenja, 23. čl. Ustave RS, ki naj bi jo storilo Vrhovno sodišče v sodbi Kp 6/2006, ko je zavzelo stališče, da izločitev sodnika in izločitveni razlogi v celoti izčrpajo uresničevanje te pravice;

b) kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ker naj bi bil podan razlog iz 4. a tč. 39. člena ZKP zato, ker so se sodniki seznanili z vsebino listin, uradnih zaznamkov policije, ki so bili izločeni;

c) kršitev po 1. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče odločalo v nepravilni sestavi; pri odločanju senata v zadevi III K 141/2004 naj bi sodeloval tudi nadomestni član senata;

č) kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, do katere naj bi prišlo zato, ker je tožilec dne 10. 12. 2001 spremenil obtožnico, in sicer potem, ko je obsojeni že podal zagovor, kar naj bi predstavljalo zlorabo pravice državnega tožilca, stališče Vrhovnega sodišča, da je v teh primerih pravica do obrambe zagotovljena s tem, da sodišče odloči o dodatnem roku za obrambo, pa je napačno;

d) kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče med tretjim sojenjem storilo zato, ker je obsojenega odstranilo z glavne obravnave.

V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo D. M. zatrjuje:

e) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, v zvezi z dejanskimi sklepi o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti zagovora obsojenega in izpovedbe B. M., v postopku zaradi kaznivih dejanj na škodo D. M., Vrhovno sodišče pa naj na pritožbene očitke s tem v zvezi ne bi odgovorilo razumno in določno;

f) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, v zvezi z dejanskimi sklepi o motivu ugrabitve, t. j. prezadolženosti obsojenega;

g) kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker sodišča niso ugodila dokaznemu predlogu glede premoženja obsojenega in glede zaslišanja B. F.;

h) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Kp 461/2002, v zvezi z ugotovitvami sodišča o tem, ali je obsojeni B. M. posojal denar ali ne.

V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo D. G. zatrjuje:

i) kršitev pravice do obrambe, zaradi zavrnitve dokaznega predloga rekonstrukcije ugrabitve kaznivega dejanja na škodo D. G.;

j) kršitev pravice do obrambe, v postopku I K 334/2002 zaradi zavrnitve dokaznega predloga pridobitve izpisa klicev obsojenih J. K. in M. K., in zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca za analizo mikrosledi v vozilu J. K.

V zvezi s kaznivimi dejanji na škodo M. T. zatrjuje:

k) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP zaradi nasprotja med sklepi sodišča o finančnem stanju J. K. kot motivu ugrabitve;

l) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker pritožbena sodišča niso zavzela jasnega stališča o pritožbenih navedbah glede tega, ali je obsojenec izdelal načrt ugrabitve oziroma da zanj sploh ni vedel, kar naj bi se kazalo zlasti ob oceni okoliščin v zvezi s prodajo avtomobila M. T.;

m) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 1240/2005 in Vrhovnega sodišča, Kp 6/2006, nimata razlogov o pritožbenih navedbah glede časa umora M. T.;

n) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker sodbi Okrožnega sodišča, III K 141/2004, in Višjega sodišča, I Kp 1240/2005, nimata razlogov o kraju, kjer se je nahajal Z. V. ob 18.39 uri, Vrhovno sodišče pa se o pritožbenih navedbah s tem v zvezi ni določbo opredelilo;

o) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker se sodišča niso opredelila do navedb v listini, imenovani "Kronologija", ki jo je spisala V. P., niti o tem, zakaj ni verjelo njenemu zagovoru o času, ko ji je obsojeni Z. V. povedal, da je M. T. mrtev;

p) kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS in določbe tč. d) tretjega odst. 6. člena EKČP, v zvezi s količkom, najdenim na naslovu S., ker obrambi ni bilo omogočeno preveriti zatrjevanja policije, da na količku najdeni lasje ne pripadajo M. T.;

r) kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS in določbe tč. d) tretjega odst. 6. člena EKČP, ker obrambi ni bilo omogočeno doseči zaslišanja osebe, s katero je policist B. S. opravil razgovor, njeno izjavo pa povzel v uradnem zaznamku na list. št. 57;

s) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče v sodbi, III K 141/2004, napačno povzelo vsebino zagovorov obsojenih Z. V. in M. K.;

š) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker sodišče ne obrazloži nasprotja med zagovorom Z. V. in zagovorom V. P., pač pa svoje ugotovitve opira le na listino "Kronologija", Vrhovno sodišče pa se o tem ni dovolj določno opredelilo;

t) kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z ugotovitvijo dejstev, ki kažejo na storitev umora na grozovit način.

17Tudi ob presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega Vrhovno sodišče opozarja, da se je pri odločanju omejilo le na preizkus tistih trditev vložnika, v katerih ta določno zatrjuje kršitve zakona, bodisi materialnega bodisi procesnega (prvi odst. 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče pri tem ni dolžno presojati navedb, ki jih vložnik ni konkretiziral oziroma obrazložil, v čem naj bi bila kršitev (glej, na primer, sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Ips 26/95 z dne 21. 9. 1995 in sodbo I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Vrhovno sodišče prav tako ni dolžno preizkušati navedb, iz katerih izhaja, da poskuša vložnik uveljavljati razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odst. 420. člena ZKP).

18V očitkih, ki so povzeti pod točkami e), f), h), k) in l) uveljavlja vložnik absolutno bistveno kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP in pri tem trdi, da je v navedenih primeru podano nasprotje med zapisniki oziroma listinami v spisu in razlogi v sodbi, oziroma da razlogi niso jasni. V skladu s citirano določbo 371. člena ZKP je ta kršitev podana, ob še drugih navedenih predpostavkah, če obstaja v sodbi precejšnje nasprotje med navedbami o vsebini listin in samimi listinami, razlogi pa morajo biti "popolnoma nejasni". V sklopu omenjenih kršitev pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik nikjer ne zatrjuje, da bi sodišča v dosedanjem postopku napačno povzela listine oziroma zapisnike. Vložnikove navedbe je treba razumeti kot izraz nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišč, kar pa po vsebini pomeni zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

19Enako velja tudi za očitke pod tč. o), š) in t), v okviru katerih vložnik polemizira z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno zagovorov Z. V., V. P., listine, imenovane "Kronologija" in izvedenskega izvida ter mnenja.

20Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da navedbe vložnika pod točkami g), i) in j), v katerih uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v lastno korist, niso konkretizirane. (Ustavno)sodna praksa je jasno konkretizirala merila odločanja o dokaznih predlogih obrambe (glej, na primer, odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-34/93, in sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Ips 488/2007). Vložnik zahteve na nobenem mestu ne navaja, katerega od kriterijev odločanja o obrambnih dokaznih predlogih naj sodišče ne bi upoštevalo oziroma naj bi ravnalo pravno zmotno. Z zgolj pavšalnimi navedbami pa vložnik, kot je že bilo pojasnjeno, ne more uspeti.

21Podobno velja tudi za tiste navedbe vložnika, v katerih trdi, da se Vrhovno sodišče ni določno opredelilo do navedb v pritožbi zoper sodbo in sklep Višjega sodišča, zaradi česar naj bi bila podana kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP in kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Vrhovno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da vložnik pravzaprav uveljavlja kršitev 395. člena ZKP, v skladu s katerim pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da vložnik v zahtevi ne konkretizira, v čem je kršitev pravice do pravnega sredstva, pač pa le ponavlja pritožbene navedbe in zatrjuje, da pritožbena sodišča nanje niso odgovorila "določno." Iz sodbe Vrhovnega sodišča Kp 6/2006 je razbrati, da se je Vrhovno sodišče s pritožbenimi navedbami natančno seznanilo, jih povzelo v sodbi in nanje obsežno odgovorilo. Kolikor zahteva ne konkretizira, kako se v obrazložitvi Vrhovnega sodišča kaže zatrjevana kršitev, pa tovrstnih očitkov tudi ni mogoče podrobneje preizkusiti.

22Očitek pod tč. m) vložnik zahteve obširno pojasnjuje na straneh 10-14 in napada ugotovitve v izpodbijanih sodbah o času smrti M. T. Vložnik podaja v obrazložitvi zahteve le lastno dokazno oceno, v kateri se z dokaznimi zaključki prvo- in drugostopenjskega sodišča ne strinja. Med te zaključke spada tudi ocena Višjega sodišča, da je navedba časa smrti M. T. v "Kronologiji" netočna. Trditev vložnika, da Višje sodišče za tak sklep ni podalo razlogov, ne drži, kot je razvidno iz obrazložitve na 19. strani sodbe I Kp 1240/05. Prav tako ne drži, da o pritožbenih navedbah nima razlogov sodba Vrhovnega sodišča Kp 6/2006. O pritožbenih očitkih glede ugotovitve časa smrti M. T. se je Vrhovno sodišče obširno, ob oceni podatkov o telefonskih klicih ter zagovorov obsojenih, opredelilo na strani 33 navedene sodbe.

23Prav tako ni utemeljen očitek pod tč. n). Vrhovno sodišče je v sodbi Kp 6/2006 obširno podalo razloge, s katerimi se je odzvalo na pritožbene navedbe, da naj bi klic ob 18.39 uri dne 28. 11. 1999 s telefonskega aparata obsojenega Z. V. dokazoval, da se je ta nahajal na naslovu S. že pred 20. uro. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi podalo razloge na straneh 29 in 33 navedene sodbe, s čimer je odgovorilo na očitke, da nižji sodišči nista pravilno in popolno ugotovili dejansko stanje. Kolikor se vložnik ne strinja z zaključki Vrhovnega sodišča, da to dejstvo ne more vplivati na oceno zagovorov obsojenih Z. V. in M. K. o času sestanka, ki ga je sodišče podprlo s podatkom o telefonskem pogovoru med omenjenima ob 19.58 uri, pa napada dokazno oceno sodišča in torej zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

24Podobno velja tudi za navedbe vložnika pod tč. s). Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. Kp 6/2006 na straneh 29-30 pojasnilo, zakaj navedba prvostopenjskega sodišča na strani 28 ne more predstavljati zatrjevane kršitve 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, zaradi česar tudi ne more biti podana kršitve pravice do pravnega sredstva.

K tč. a):

25Prvi očitek zagovornika se nanaša na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi Kp 6/2006, ki ga je to zavzelo v zvezi s pritožbenimi očitki kršitve pravice do nepristranskega sodnika v postopku. Vrhovno sodišče je v sodbi Kp 6/2006 na strani 9, 13 in 25-27 povzelo s tem povezane pritožbene navedbe in očitke zavrnilo.

26Vložnik meni, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do nepristranskega sodišča s tem, ko naj bi zavzelo stališče, da je varstvo pravice do nepristranskega sodišča v celoti zagotovljeno in s tem izčrpano skozi zakonska določila ZKP o izločitvenih razlogih. Vrhovno sodišče je namreč navedbe pritožnika obravnavalo v okviru izločitvenih razlogov iz 1.-6. tč. 39. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da je mogoče navedbe pritožnika kvalificirati v okviru 6. tč. 39. člena ZKP. Po mnenju vložnika gola ugotovitev neobstoja izločitvenih razlogov ne zadošča in naj bi bila podana tudi kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. čl. ZKP, ker sodba Vrhovnega sodišča na pritožbene očitke ne odgovarja.

27Ugotoviti je treba, da vložnik v zahtevi ne trdi, da je Vrhovno ali katero drugo sodišče kršilo pravico do nepristranskega sodnika s stališči, ki so jih ta zavzela ob odločanju o zahtevi za izločitev sodnika, t.j. ne zatrjuje, da je katero od sodišč napačno pravno presodilo okoliščine, ki jih je obramba navajala kot izločitvene razloge. Prav tako vložnik ne povzema ustrezno stališča Vrhovnega sodišča - slednje je namreč svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da pritožnik v pritožbi ni zatrjeval okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče očitke o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika spoznati za utemeljene (str. 9 izpodbijane sodbe Kp 6/2006).

28Saniranje kršitve tega procesnega jamstva, v okviru 6. tč. 39. člena ZKP, je v pritožbenem postopku mogoče bodisi kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve po 1. tč. prvega odst. 371. člena ZKP (če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki je bil pravnomočno izločen iz tega razloga) bodisi kot relativno bistvena kršitev po drugem odst. 371. člena ZKP (če je bila zahteva za izločitev sodnika iz tega razloga ZKP nepravilno zavrnjena). Vrhovno sodišče pri tem opozarja, da pravice do nepristranskega sodnika ni mogoče uresničevati zgolj na podlagi ustavnih določil, pač pa mora način njenega izvrševanja predpisati zakonodajalec (odločba US RS, št. U-I-149/99, obrazl. tč. 9), kar zadeva tudi način saniranja kršitev procesnih določil, ki so namenjene njenemu uresničevanju v postopku s pravnimi sredstvi. V pritožbenem postopku je zakonodajalec predvidel zgoraj opisani način uveljavljanja varstva pravice do nepristranskega sodnika v primeru razlogov iz 6. tč. 39. člena ZKP. V skladu s tem je tudi stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi in zahtevi v tem delu ne gre ugoditi.

K tč. b):

29Tudi drugi očitek vložnika meri na zagotavljanje pravice do nepristranskega sodnika, le da vložnik tokrat zatrjuje pravno napačno stališče Vrhovnega sodišča ob odločanju o tem, ali je izločitveni razlog podan. Očitek utemeljuje vložnik z okoliščinami, ki kažejo na izključitveni razlog po 4. a tč. 39. člena ZKP, in sicer z dejstvom, da je bilo na glavni obravnavi dne 23. 5. 2005 ugotovljeno, da so v spisu prepisi listin, ki so bile v skladu s 83. členom ZKP iz spisa že izločene. Ugotovljeno je bilo, da se v spisu nahajajo prepisi uradnih zaznamkov o izjavah in lastnoročno napisanih izjav obsojenega Z. V. z dne 21. 3. 2000 (list. 4111, 4112 in 4137), obsojene I. K. z dne 19. 5. 2000 in obsojene V. P. z dne 16. 2. 2000 (list 4123). V spis jih je vložil obsojeni J. K. v zaključni besedi in ob pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III K 334/2002. Zagovorniki obsojenih so predsednici senata v tretjem sojenju, III K 141/2004, predlagali, naj se spis predloži preiskovalnemu sodniku, ki naj primerja prepise in izvirnike uradnih zaznamkov ter jih izloči. Predsednica senata je ta predlog zavrnila s sklepom, izdanim na podlagi 340. člena ZKP. Vložnik zatrjuje, da vsebina teh listin taka, da lahko vpliva na odločitev sodnika ali sodnika porotnika, kar naj bi izhajalo iz samega dejstva, da so bili izvirniki teh listin izločeni, in napada stališče Vrhovnega sodišča, da prepisov in izvirnikov ni mogoče enačiti. Bistvena naj bi bila vsebina listine.

30Predsednica senata je predlog za izločitev teh listin zavrnila z utemeljitvijo, da teh listin ni prebrala. Višje sodišče je pritožbene očitke v tej smeri zavrnilo z argumentom, da ne gre za gradivo, ki bi moralo biti izločeno, ker bi takšna razlaga omogočala zlorabo procesnih pravic, ki pa jo je sodišče po 15. členu ZKP dolžno preprečiti, hkrati pa pritožnik ni konkretno zatrjeval, zakaj naj bi seznanitev s temi listinami vplivala na člane senata, niti ni mogoče trditi, da so prepisi istovetni z izvirniki. Vrhovno sodišče je temu stališču pritrdilo.

31Tudi na tej podlagi zahtevi vložnika ni mogoče ugoditi. Vložnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 in trdi, da so bili člani senata seznanjeni s prepovedanimi dokazi. Citirana odločba Ustavnega sodišča poudarja že omenjeno dolžnost zakonodajalca, da kazenski postopek, konkretneje postopek izločanja obvestil, zbranih v predkazenskem postopku, uredi na tak način, da bo zagotovljeno varstvo pravice do nepristranskega sodnika. Smisel prepovedi seznanitve z obvestili, zbranimi v predkazenskem postopku, vidi sodišče v zagotavljanju načela neposrednosti sojenja, ki zahteva, da se sme sodba opirati le na dokaze, ki so pretreseni na glavni obravnavi. Ureditev, ki je bila zaradi citirane odločbe spremenjena, je omogočala, da se je v določenih primerih sodeči sodnik še pred glavno obravnavo seznanil z obvestili in si vnaprej ustvaril mnenje o predmetu odločanja. V tej luči je treba razumeti tudi izločitveni razlog po 4. a tč. prvega odst. 39. člena ZKP. Ta pod določenimi pogoji prepoveduje sodniku, da bi odločal o obtožbi, če se je z gradivom, ki mora biti izločeno, seznanil v postopku "pri odločanju o kateremkoli vprašanju."

32V obravnavi zadevi ne gre za dejanski stan, na katerega se nanašata citirana odločba Ustavnega sodišča in izločitveni razlog po 4. a tč. 39. člena ZKP. Obravnavani primer se razlikuje v dveh temeljnih potezah: prvič, sodišča so postopala pravilno, ko so izvirnike navedenih uradnih zaznamkov izločila na tak način, da se pred prvim odločanjem o obtožbi z njimi člani senata niso mogli seznaniti; in drugič, sporno gradivo je v spis vložil eden od soobdolženih, sedaj obsojeni J. K. Vrhovno sodišče se zato v tej odločbi pridružuje stališčem nižjih sodišč. Pri tem poudarja, da je treba tako institut zahteve za izločitev sodnika (41. člen ZKP) kot tudi institut zahteve za izločitve nedovoljenih dokazov in uradnih zaznamkov (drugi odst. 83. člena ZKP) prvenstveno razumeti kot obliki pravice do sodnega varstva človekovih pravic in odprave njihovih kršitev (četrti odst. 15. člena Ustave RS; primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-6/92). V tem konkretnem primeru je treba zato ugotoviti: prvič, sodišča so ravnala z vso potrebno skrbnostjo in na zakonit, ustavnoskladen način; in drugič, ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v pravico obdolženca do nepristranskega sodnika, če je uresničevanje tega procesnega jamstva ogrozil ali onemogočil obdolženi sam, kot se je zgodilo v tem primeru, ko je obsojeni J. K. sam vložil v spis zgoraj navedene listine (volenti non fit iniuria). Zato tudi zahtevi za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika v tem delu ni mogoče ugoditi.

K tč. c):

33Vložnik nadalje napada ugotovitve Vrhovnega sodišča v zvezi z zatrjevano kršitvijo po 1. tč. prvega odst. 371. člena ZKP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče v postopku III K 141/2004 sodilo v nepravilni sestavi, s tem pa naj bi bila kršena tudi pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Konkretneje, nadomestni sodnik porotnik F. B., ki je člana senata F. M. nadomestil šele 1. 6. 2005, naj bi že prej sodeloval pri odločanju senata na glavni obravnavi. Svoje trditve vložnik opira na zapisnike o glavni obravnavi, iz katerih naj ne bi bilo razvidno, da se je tudi nadomestni član senata umaknil iz razpravne dvorane. Vrhovno sodišče je na pritožbene navedbe izčrpno odgovorilo na strani 25 sodbe Kp 6/2006.

34Iz navedb vložnika je razvidno, da ne soglaša z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je pritožbene navedbe o domnevni kršitvi po 1. tč. prvega odst. 371. člena ZKP zavrnilo z utemeljitvijo, da v spisu, točneje v zapisnikih o glavni obravnavi, podatkov o domnevnem sodelovanju nadomestnega sodnika pri odločanju senata, ni. Pri tem vložnik ne pojasni, katero določbo zakona naj bi Vrhovno sodišče kršilo oziroma zakaj naj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v tem delu pravno napačna. Vložnik Vrhovnemu sodišču očita, da ni uporabilo določbe četrtega odst. 377. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču dopušča, da si sodnik poročevalec po potrebi, torej po prosti presoji, priskrbi poročilo predsednika senata o kršitvah določb kazenskega postopka. V čem naj bi bila kršitev te določbe, katere uporaba je prepuščena presoji in oceni pritožbenega sodišča, vložnik ne opredeli. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da zahtevi tudi v tem delu ne gre ugoditi.

K tč. č):

35Tudi očitkom kršitve pravic obrambe v zvezi s spremembo obtožnice z dne 10. 12. 2001 ne gre ugoditi. Vložnik navaja, da naj bi bila obramba postavljena v položaj presenečenja in zato prikrajšana že s tem, da je državni tožilec spremembo obtožbe vložil po zagovoru obsojenega J. K. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v zahtevi pravzaprav opisan tipičen procesni položaj v zvezi s spremembo obtožbe. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 že presojalo ustavnost določbe 344. člena ZKP. Sodeči sodnik mora ravnati tako, da obdolženec zaradi spremembe obtožnice ne bo "prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja."

36V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da veljavna ureditev spremembe obtožbe ni v nasprotju z Ustavo RS. Presoja, kdaj je ravnanje državnega tožilca pri spremembi obtožnice takšno, ki na opisan način posega v pravice obrambe, pa je pridržana sodiščem v konkretnih primerih. To hkrati pomeni, da mora vložnik konkretizirati, v čem naj bi bila obramba prikrajšana. Gotovo je, da z zatrjevanjem tipične procesne situacije, ki je že bila predmet presoje Ustavnega sodišča RS, vložnik ne more uspeti. V čem pa naj bi bila obramba zaradi takega ravnanja prikrajšana, pa vložnik ne konkretizira.

K tč. d):

37Naslednji očitek vložnika se nanaša na kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče kršilo zato, ker je obsojenca odstranilo s sojenja in mu tako onemogočilo sodelovanje na glavni obravnavi. Vložnik navaja, da je bil obsojenec k motenju reda na glavni obravnavi prisiljen zato, ker mu predsednica senata ni omogočila predstavitve dokazov za lastno obrambo. Ker se Vrhovno sodišče do teh očitkov v sodbi Kp 6/2006 ni razumno opredelilo, naj bi bila podana tudi kršitev po 11. tč. prvega odst. 371. člena ZKP.

38Iz zahteve je razvidno, da vložnik vprašanja, ali je obsojenec motil red na glavni obravnavi, sploh ne problematizira. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da so bile okoliščine, ki narekujejo uporabo posebnih ukrepov za zagotavljanje reda v sodni dvorani na podlagi 301. in 302. člena ZKP, podane. Dolžnost skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča je del pooblastil formalnega procesnega vodstva, ki med drugim vključuje tudi pooblastilo sodišču, da daje besedo strankam in drugim udeležencem v postopku (299. člen ZKP) in da določa potek glavne obravnave (300. člen ZKP). Za namen zagotavljanja reda v sodni dvorani sme sodišče, predsednik senata oziroma senat, zoper obdolženca, ki moti red, uporabiti ukrepe, ki so našteti v 302. členu ZKP, t. j. ukaz, s katerim predsednik senata zahteva od obdolženca, naj preneha z motilnimi ravnanji, opomin, kot ukrep, ki ga predsednik senata uporabi v primerih, ko ukaz ne zaleže, izrečen opomin pa predstavlja pogoj za nadaljnjo uporabo strožjih ukrepov, kot sta odstranitev z naroka za določen čas ali odstranitev do konca naroka za glavno obravnavo.

39Vložniku gre pritrditi v delu, ko trdi, da pomeni odstranitev z glavne obravnave poseg v pravico do obrambe, ki je najtesneje povezana s pravico obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Vendar pa te pravice ni mogoče razumeti absolutno. Uresničevanje te pravice na način, ki moti red na glavni obravnavi in sodišču s tem onemogoča vodenje postopka ter izvajanje sodne oblasti, pomeni takšno konkretizacijo omenjenega procesnega jamstva, ki ne zasluži varstva. Zato bo poseg v pravico do sojenja v navzočnosti z odstranitvijo z glavne obravnave dopusten, a le, če bo nujen za nemoten potek kazenskega postopka, poseg v pravico do obrambe pa mora biti sorazmeren s ciljem, ki ga ukrep zasleduje. Načelo sorazmernosti je vgrajeno že v določbe ZKP, ki v ta namen predvideva že omenjeno vrsto blažjih in strožjih ukrepov, ki so na voljo predsedniku senata oziroma senatu. Iz spisovnega gradiva, zlasti zapisnikov o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2005, 15. 4. 2005, 22. 4. 2005 in 6. 5. 2005 je razvidno, da je predsednica senata ukrepala teži in pogostosti motilnih ravnanj primerno, večkrat predhodno pozvala obsojenca k prenehanju motenja reda in ga tudi opomnila. Iz zapisnikov je razbrati, da se obsojeni na ukaze in opomine s strani predsednice senata ni odzval, zaradi česar je senat večkrat odredil, da se obsojeni odstrani z glavne obravnave. V času, ko je bil obsojeni odstranjen z glavne obravnave, je bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik in iz zapisnikov je razvidno, da je aktivno sodeloval pri zasliševanju prič in izvedencev. Po koncu dokaznega postopka je bil obsojenec poklican v razpravno dvorano, kjer mu je bil predstavljen potek dokaznega postopka, pri čemer se je imel obsojenec možnost izjaviti o izpovedbah prič in izvedencev.

40Vložnik še navaja, da je bil obsojenec v motenje reda na glavni obravnavi "prisiljen" z načinom procesnega vodenja predsednice senata. Vrhovno sodišče ob tem pripominja le, da imata tako obsojeni kot njegov zagovornik za saniranje morebitnih kršitev kazenskega postopka na voljo ustrezna pravna sredstva. Ta pravna sredstva sta tudi izkoristila in obravnavano domnevno kršitev uveljavljala tudi pred Vrhovnim sodiščem v pritožbi zoper sodbo druge stopnje. V sodbi Kp 6/2006 je Vrhovno sodišče na strani 5 te navedbe povzelo in nanje odgovorilo na strani 28, v okviru presoje očitkov o neutemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov za ponovitev dokazov, izvedenih medtem ko je bil obsojeni odstranjen z glavne obravnave. Vrhovno sodišče je ob tej priložnosti kot odločilno izpostavilo dejstvo, da se je obsojeni branil z zagovornikom, iz česar je razvidno, da je tehtalo dopustnost posega v pravico do sojenja v navzočnosti, s tem pa se je ustrezno odzvalo na pritožnikove navedbe. Glede na to Vrhovno sodišče ocenjuje, da očitek kršitev pravice do obrambe zaradi odstranitve z glavne obravnave ni utemeljen.

K tč. p):

41Prav tako ne gre slediti očitkom vložnika v zvezi z identiteto količka, najdenega na S. in očitkom, da obrambi ni bila omogočena naknadna analiza sledi, najdenih na količku. Vložnik izpostavlja spornost identitete količka, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje dejanskega stanja. V izpodbijani sodbi Kp 6/2006 je Vrhovno sodišče na podobne navedbe vložnika že obširno odgovorilo, zgolj s ponavljanjem pritožbenih navedb pa vložnik na more uspeti.

42Na drugi strani pa vložnik zatrjuje, da so bile pravice obrambe kršene s tem, da ji ni bila omogočena naknadna analiza sledov, najdenih na količku. Pri tem vložnik ne konkretizira, v čem naj bi bila obramba prikrajšana nasproti drugi stranki, tj. državnemu tožilcu pred sodiščem. Kolikor pa gre obrambne navedbe razumeti kot zatrjevanje kršitev odločanja o dokaznih predlogih obrambe, je treba ugotoviti, da vložnik ne konkretizira, katera pravila odločanja o dokaznih predlogih so sodišča prekršila s tem, ko ni bila opravljena naknadna analiza sledov.

K tč. r):

43Vrhovno sodišče je zahtevi zagovornika ugodilo glede očitka kršitve pravice do izvajanja dokazov v lastno korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS) in z njo tesno povezane pravice obdolženca, da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče po tč. d) tretjega odst. 6. člena EKČP.

44Vložnik zatrjuje, da so bila obsojencu navedena procesna jamstva kršena s tem, da mu ni bila dana možnost doseči zaslišanja osebe, katere identiteta sodišču in obrambi še vedno ni znana, s katero je policist B. S. opravil v predkazenskem postopku neformalen razgovor in njegovo vsebino povzel v uradnem zaznamku, ki se v spisu nahaja pod list. št. 57. Vložnik navaja, da je za njegovo obrambo bistvena navedba v tem zaznamku, da je eden od soobsojencev, Z. V., na kraj, kjer je bilo odvrženo, pripeljal truplo M. T., kar naj bi potrjevalo obrambno tezo, da M. T. ni bil usmrčen z utopitvijo v Savi. Vložnik nadalje povzema svoja prizadevanja in prizadevanja sodišča pridobiti od Policije, zlasti policista B. S., ime in priimek te osebe, ter odgovore, ki jih je sodišče ob tem dobilo s strani Policijske uprave Ljubljana. Tako policist B. S. kot tudi PU Ljubljana sta posredovanje podatkov o tej osebi zavrnila s sklicevanjem na 56. člen ZPol. Vložnik ob tem sodišču očita, da je zavrnilo predlog zagovornika, naj se ministra za notranje zadeve pozove k razrešitvi B. S. varovati tajnost vira, sporočila ali prijave, ki policista zavezuje v skladu z drugim odst. 56. člena ZPol. Po mnenju vložnika je stališče višjega sodišča v odločbi I Kp 1240/2005, da sodišče ob navedenih okoliščinah ne more kršiti zakonskih, konvencijskih ali ustavnih določil, zmotno. Za presojo omenjene kršitve je po mnenju vložnika nepomembno, kateri državni organ naj bi jo povzročil.

45Iz podatkov v spisu je mogoče razbrati, da si je obramba ves čas, tekom vseh treh dosedanjih sojenj, prizadevala pridobiti podatek o identiteti osebe, s katero je govoril policist B. S. V ta namen je obramba že v prvem postopku na glavni obravnavi dne 1. 6. 2001 podala predlog za zaslišanje B. S., predlog obrazložila z vsebino uradnega zaznamka, ter predlagala tudi zaslišanje osebe, ki je B. S. posredovala te podatke (list. 1851). Priča B. S. je bila zaslišana v celotnem postopku trikrat (gl. zapisnik o glavni obravnavi z dne 29. 6. 2001, list. 1951, dne 12. 12. 2003, list. 3556, in dne 14. 3. 2005, list. 4537). Ker slednji že pri prvem zaslišanju ni hotel izpovedati o identiteti osebe, katere izjavo je zapisal v uradni zaznamek na l. 57, sklicujoč se pri tem na njeno ogroženost, je obramba predlagala sodišču, naj pričo kaznuje, česar sodišče ni storilo (list. 1951). Tudi na drugem zaslišanju priča ni želela izpovedati o identiteti osebe z uradnega zaznamka na list. 57. Na tem zaslišanju se je B. S. v celoti skliceval na prej podano izpovedbo, ni pa vedel povedati, ali je ta podatek uradna tajnost, niti se ni spomnil, da bi bile na to osebo naslovljene kakšne grožnje. Povedal je še, da je s temi razgovori seznanil vodjo skupine, Z. V. Identitete neimenovane osebe B. S. ni povedal niti v tretjem zaslišanju. V drugem postopku je obramba na glavni obravnavi dne 14. 4. 2004 (list. 3756) opozorila sodišče na razhajanja med uradnim zaznamkom na list. 57 in pobudo Policije državnemu tožilcu, naj predlaga izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov z dne 20. 1. 2000, iz katere je mogoče - v nasprotju z izpovedbo policista B. S. - razbrati, da je razgovore opravljalo več kriminalistov, pa tudi sicer pobuda vsebuje večjo količino podrobnejših informacij, ki jih je ta oseba podala policiji, in ki na uradnem zaznamku na l. 57 niso zapisane. Obramba je pri tem neuspešno predlagala ponovno zaslišanje B. S. glede teh okoliščin (še v drugem postopku), a je bil predlog zavrnjen (zapisnik o glavni obravnavi z dne 7.5.2004, list. 3797). Med tretjim postopkom je obramba dvakrat predlagala sodišču, naj ministra za notranje zadeve pozove k razrešitvi B. S. dolžnosti varovanja tajnosti vira (zapisnik o gl. obravnavi, list. 4582, in dokazni predlog obrambe na list. 4852) in predlagala sodišču, naj se odloči za uporabo ukrepov po 240. a členu ZKP, o tem obvesti Policijo ter poskuša pridobiti podatke o priči (list. 4582). Sklep, da je bilo zaslišanje te neimenovane osebe osrednjega pomena za obrambo obsojenega J. K. nenazadnje potrjuje tudi končna beseda zagovornika v tretjem postopku, v kateri opozarja izključno na to okoliščino.

46Sodišče se je v postopku odločilo, da opravi ustrezne poizvedbe pri PU Ljubljana. V prvem odgovoru Urada kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana (UKS PU Ljubljana) je bila zahteva sodišča, naj se posredujejo podatki o neimenovani osebi, zavrnjena s sklicevanjem na 7. člen takrat veljavnega Pravilnika o varovanju podatkov policije (Ur. l. RS, št. 79/99). V odgovoru predstojnik Urada, D. M., citira 56. člena ZPol ter pojasni, da minister za notranje zadeve policista ni razrešil varovanja tajnosti. Kakšno tajnost naj bi podatek o identiteti te osebe predstavljal, ne pojasni. V drugem odgovoru sodišču z dne 3. 3. 2004, se predstojnik UKS PU Ljubljana sklicuje na drugi odstavek 56. člena ZPol in na dejstvo, da bi bilo v primeru razkritja njene identitete življenje in zdravje te osebe ogroženo. V tretjem dopisu sodišču, v zvezi z razhajanji med uradnim zaznamkom na list. 57 in pobudo policije z dne 20. 1. 2000, pojasni, da gre pri navedbi, da je razgovore opravljalo več policistov, za slovnično napako. V četrtem dopisu sodišču se predstojnik UKS PU Ljubljana v celoti sklicuje na odgovor z dne 3. 3. 2004.

47Ustava RS v 29. členu določa, da se mora obdolžencu ob popolni enakopravnosti zagotoviti pravica do izvajanja dokazov v lastno korist. EKČP v tč. d tretjega odst. 6. člena konkretneje zagotavlja pravico za zasliševanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji, kot to velja za obremenilne priče. V središču obeh določb je torej postulirano načelo enakosti orožij obeh strank v kazenskem postopku, t. j. države, katere kazenskopravni zahtevek zastopa državni tožilec, in obdolženca. Enakost orožij je temeljna predpostavka za zagotovitev kontradiktornega kazenskega postopka, s tem pa za učinkovito uresničevanje pravice do izjave (22. člen Ustave RS), konkretneje pravice do obrambe v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS). Zagotavljanje pravice do kontradiktornega postopka zato ne pomeni le, da morata imeti obe stranki načeloma možnost seznaniti in izjaviti se o relevantnem procesnem gradivu, zlasti s trditvami in dokaznim gradivom, s katerim razpolaga nasprotna stranka. Za učinkovito uresničevanje pravice do obrambe, vključujoč pravico do izvedbe dokazov v lastno korist, je bistveno, da je posameznik seznanjen z vsemi podatki pravne ali dejanske narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi pripravi svojo obrambo (gl. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-289/95). Zato je nujno, da državni organi, pristojni za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, omogočijo obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku, da se seznanita s celotnim relevantnim gradivom, s katerim razpolagajo.

48Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-271/08-19 z dne 24. 3. 2011 ugotovilo, da je bil tretji odstavek 56. člena ZPol, na katerega se opirajo izpodbijane sodbe, v neskladju z Ustavo RS (1. tč. izreka). Enako je ugotovilo glede četrtega odst. 56. člena ZPol (Uradni list RS, št. 66/09 – uradno prečiščeno besedilo in 22/10) in ga razveljavilo v delu, ki se nanaša na pogoje in postopek odločanja o razrešitvi dolžnosti varovanja tajnosti podatkov v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem delavca policije v kazenskem postopku (2. tč. izreka). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS med drugim ugotovilo:

da gre za poseg v pravico obdolženca do primernih možnosti za pripravo obrambe, če se obdolženec s podatki, ki so pomembni za njegovo obrambo, ne seznani, ker se ti nahajajo v rokah državnih organov in zanje velja dolžnost varovanja tajnosti, in jih ne more vključiti v pripravo lastne obrambe (obrazložitev tč. 22);

da je nerazkritje podatkov o delu policije lahko legitimno, kadar izhaja iz pomembnih ustavnopravnih vrednot, kot so na primer: varnost države, zaščita posameznika pred posegi v njegovo življenje ali telo, varstvo taktike in metod policijskega dela (obrazložitev tč. 25); in

da je razglasitev tajnosti podatka, ki obdolžencu koristi, in zavrnitev njegovega razkritja, ovira za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe, pri čemer je dolžnost državnih organov, da ocenijo nevarnosti, ki bi sledile takšni ali drugačni izbiri, in se odločijo za ukrep, ki se ob tehtanju legitimnih interesov in vrednot izkaže za najmanj bolečega, in pri tem skrbno tehtajo razloge javnega reda in/ali osebne varnosti posameznika s pravico obdolženca do obrambe, upoštevajoč okoliščine posameznega primera, vključno s kaznivim dejanjem, ki je predmet obtožbe, možnimi načini obrambe, pomenom pričanja in drugimi pomembnimi elementi (obrazložitev tč. 28).

49Določba 56. člena ZPol je v neskladju z Ustavo RS, med drugim tudi zato, ker je bila končna odločitev o razkritju podatkov pridržana ministru, ki ne uživa enake stopnje neodvisnosti in nepristranskosti kot sodna veja oblasti (obrazložitev tč. 29 navedene odločbe). Ustavno sodišče RS je zato v 3. točki izreka določilo način izvršitve odločbe tako, da je določilo postopek odločanja o zahtevi sodišča za odvezo dolžnosti delavca policije varovati tajnost podatkov iz prvega odstavka 56. člena ZPol. Skladno z izrekom odločbe Ustavnega sodišča mora vse do drugačne zakonske ureditve minister za notranje zadeve, ki meni, da obstajajo razlogi, iz katerih delavca policije deloma ali v celoti ni mogoče razrešiti dolžnosti varovanja tajnosti podatka, s tem in z razlogi za takšno mnenje najkasneje v roku osmih dni po prejemu zahteve seznaniti predsednika pristojnega višjega sodišča. Predsednik višjega sodišča lahko po vpogledu v kazenski spis in po vpogledu v zaupni podatek, za katerega minister meni, da ga ni mogoče razkriti, odredi, da se zaupni podatek razkrije, ter določi tudi obseg in pogoje njegovega razkritja ter morebitno uporabo zaščitnih ukrepov ob pogojih in na način, kot izhajajo iz 34. do 36. točke obrazložitve te odločbe. Policija mora predsedniku višjega sodišča omogočiti, da se seznani z zaupnim podatkom, ki je predmet zahteve sodišča.

50Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je očitek kršitev pravice do obrambe, ki ga uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, utemeljen. Izpodbijane sodbe, navedene v točki II. izreka te sodbe, temeljijo na zakonski ureditvi, ki je bila v nasprotju z 29. členom Ustave RS in tretjim odstavkom 6. člena EKČP. V novem postopku glede kaznivega dejanja na škodo M. T. bo zato sodišče moralo ponovno, skladno z merili odločanja o dokaznih predlogih, odločiti o predlogu obrambe za zaslišanje osebe, ki je kriminalistu B. S. dala izjavo, zapisano na uradnem zaznamku na list. št. 57, na način, ki zagotavlja ustavnoskladno tehtanje interesov obrambe in interesov osebe, ki je dala navedeno izjavo. Pri tem bo moralo sodišče upoštevati bodisi 3. tč. izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-271/08, bodisi v času ponovnega sojenja veljavno zakonsko ureditev, ki bo na ustavnoskladen način uredila postopek in merila za razrešitev kolizije omenjenih interesov.

B. - IV

51Ob odločanju o zahtevi zagovornika obsojenega J. K. je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odst. 424. člena ZKP v obsegu navedenem v izreku sodbe, razveljavilo tudi odločitev glede soobsojencev Z. V. in M. K., ki zahteve za varstvo zakonitosti nista vložila. Izpodbijane sodbe so bile razveljavljene iz razloga, ker obsojenemu J. K. ni bila dana možnost doseči zaslišanje razbremenilne priče, ki bi vedela povedati o kraju in času smrti M. T. To pa so dejstva, s katerimi je, upoštevajoč opis dejanja v izpodbijanih sodbah, neločljivo povezano ugotavljanje tistih dejstev, ki predstavljajo izvršitvena ravnanja Z. V. in M. K. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da so razlogi, ki govorijo za razveljavitev sodbe glede obsojenega J. K., v korist tudi obsojenima Z. V. in M. K.

52Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odst. 426. člena ZKP ob odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III K 141/2004, z dne 3. 6. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Kp 1240/2005, z dne 10. 2. 2006, in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Kp 6/2006 z dne 15. 11. 2006 v navedenem obsegu ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v preostalem delu pa zahtevo zagovornika zavrnilo. Zahtevo obsojenega J. K. je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo v celoti. Vrhovno sodišče je ob razveljavitvi odločbe o krivdi za obsojene J. K., Z. V. in M. K. razveljavilo tudi odločbo o določitvi kazni obsojencem za kaznivo dejanje umora M. T. Nadalje je razveljavilo odločbe o enotnih kaznih, izrečenih obsojencem ter odločbo o stroških postopka za vse obsojence. Obsojena Z. V. in M. K. sta enotni kazni štiri leta in šest mesecev zapora oziroma pet let zapora, izrečeni s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 461/2002, ki sta postali z razveljavitvijo odločbe o krivdi in kazni za kaznivo dejanje umora M. T. že zopet samostojni, že prestala, obsojenemu J. K. pa je Vrhovno sodišče po določbah o steku izreklo novo enotno kazen za tri kazniva dejanja ugrabitve po prvem odstavku 144. člena KZ in kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ na škodo M. T. ob upoštevanju že določenih posamičnih kazni. Pri izreku enotne kazni obsojenemu J. K. je Vrhovno sodišče upoštevalo težo kaznivih dejanj, stopnjo obsojenčeve krivde ter olajševalne in obteževalne okoliščine kot sta vse to ugotovili sodišče prve in druge stopnje.