301. člen ZKP

Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, č

Pač pa je pritožbeno sodišče, kot je že uvodoma navedeno, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo spremenjeni obtožbi in dejanju obdolženca pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena KZ-1. Dejanji sta namreč tudi v spremenjeni obtožbi opisani tako, da se kažeta kot celota in eno samo kaznivo dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Gre torej za en sam strnjen historični dogodek, ki se je sicer odvil na dveh različnih krajih in zoper dve osebi, vendar je opisan tako, da gre za kontinuirano protipravno ravnanje obdolženca, ki ima vse zakonske znake enega samega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1.

Tridesetdnevni rok je treba uporabiti tudi pri tožbah iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Pritožba zato nima prav, ko trdi, da je bila zasebni tožilki kršena pravica do pravičnega sojenja. Na glavni obravnavi jo je zastopala pooblaščenka, ki po vrnitvi zasebne tožilke v razpravno dvorano ni predlagala, da se jo ponovno zasliši ali da se ji predstavita izpovedbi navedenih prič, zato sedaj neutemeljeno navaja, da bi sodišče to moralo storiti. ZKP v četrtem odstavku 302. člena namreč določa, da če sodišče odstrani iz sodne dvorane oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ki nimata pooblaščenca ali če odstrani njunega zakonitega zastopnika, ki nima pooblaščenca, se glavna obravnava prekine oziroma preloži, dokler si ne vzamejo pooblaščenca. Ker ni šlo za takšen primer, saj je imela zasebna tožilka pooblaščenko, ki jo je na glavni obravnavi zastopala in zanjo opravljala procesna dejanja, pritožba neutemeljeno trdi, da je bila zasebna tožilka prikrajšana in da so bile kršene določbe kazenskega postopka.

Obdolženec je v pritožbi predlagal, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, vendar pa temu predlogu ni bilo ugodeno. Glede na vsebino pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da navzočnost strank ni potrebna, prav tako pa obdolženec sam v pritožbi ni podrobneje pojasnil, iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Kršitev načela javnosti ni podana. Nobenega dvoma namreč ni, da javnost glavne obravnave ni bila izključena in da so na vsakem naroku za glavno obravnavo tudi bili navzoči predstavniki javnosti. Kar zadeva stališče, da bi sodišče moralo omogočiti dostop večjemu številu javnosti, pa je le ugotoviti, da taka trditev v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa je bila obdolženčeva vloga odstopljena v reševanje predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v dopisu dne 23.5.2016 obdolžencu med drugim odgovorila tudi, da večje dvorane, ki bi lahko sprejela najmanj 50 ljudi, ne more zagotoviti, ker sodišče take dvorane sploh nima. Razlog za zavrnitev je torej bil tehnične oziroma objektivne narave in kadar sodišče iz teh razlogov omeji prisotnost javnosti, ni moč govoriti o kršitvi načela javnosti. Ob

Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

Za odločanje o zatrjevani kršitvi oziroma posegu v tožnikove ustavne pravice z dejanji vklepanja v zavodu in načinom prevoza od zavoda do sodišča oziroma do naroka za glavno obravnavo je (bilo) pristojno Upravno sodišče, saj ni bilo drugega učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje pa je ob obravnavi tožbe v tem delu napačno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in napačno zavrglo tožbo kot da očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Po tej določbi je mogoče tožbo zavreči, kadar gre za pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo, ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni na zakon oprti osebni koristi oziroma z dejanjem ni bilo poseženo v njegov pravni položaj. Že na prvi pogled mora biti očitno, da mu določena pravica ne pripada oziroma da izpodbijani akt (ali dejanje) ne posega v njegove pravne koristi. Glede zatrjevanih posegov v ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na glavni obravnavi pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku. V okvir vodstva glavne obravnave, kot

Zapisi na t.i. blog storitvah so bili objavljeni na svetovnem spletu, spletne strani pa sodijo med sredstva javnega obveščanja. Iz umestitve zakonskega besedila „ali na spletnih straneh“ v kvalificirano obliko kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja z novelo KZ-1B ni dopustno sklepati, da pri dejanjih, ki so bila storjena prek svetovnega spleta pred uveljavitvijo KZ-1B, ni bilo podlage za obravnavo po strožjih kvalifikacijah, tj. v okviru zakonskega znaka „drugo sredstvo javnega obveščanja“. Že sámo objektivno dejstvo storitve temeljnega kaznivega dejanja preko sredstev javnega obveščanja oziroma spletnih strani zadošča za pravno opredelitev po kvalificirani obliki kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Za obravnavanje hujših, kvalificiranih oblik kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja pa je na prvi stopnji podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. Za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime so v KZ-1 predpisane razmeroma blage kazenske sankcije, kar pa ne pomeni, da v primeru hujših dejanj ni dopustno zakonito izreči zaporne kazni. ESČP sicer v načelu dopušča široke meje izražanja, kar pa ne pomeni, da ni potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti teht

Vsaka omejitev pravice stranke, da se izvedejo predlagani dokazi, mora imeti ustrezno in legitimno podlago, oziroma sodišče pri tem, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, nima diskrecijske pravice. Če stranka predlaga zaslišanje očividca dogodka, pri čemer pred tem ponudi svojo tezo dogajanja, ni potrebno, da bi še posebej substancirala svoj dokazni predlog.