300. člen ZKP

1. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način, da je nedopustno poseglo v obdolženkino pravico do obrambe, s tem ko ni dovolilo, da bi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 podala svoj zagovor kadar bi to želela in sicer po zaslišanju zanjo obremenilnih prič, s poukom, da če ga ne poda takoj, to pravico izgubi. Navedena kršitev ni podana. Po določbi 300. člena ZKP glavna obravnava poteka v tistem redu, ki je določen v tem zakonu, senat pa sme spremeniti določeni red obravnavanja zaradi posebnih okoliščin, zlasti če je veliko obdolžencev, veliko kaznivih dejanj ali če je dokazno gradivo obsežno. Nič od navedenega, kar bi narekovalo spremembo v zakonu določenega reda glavne obravnave, v obravnavani zadevi ni zaslediti.

Presoja kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ-1 in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ-1, ko gre za ravnanje državnega organa.

Za učinkovito uresničevanje pravice do obrambe, vključujoč pravico do izvedbe dokazov v lastno korist, je bistveno, da je posameznik seznanjen z vsemi podatki pravne ali dejanske narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi pripravi svojo obrambo. Zato je nujno, da državni organi, pristojni za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, omogočijo obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku, da se seznanita s celotnim relevantnim gradivom, s katerim razpolagajo. Ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v pravico obdolženca do nepristranskega sodnika, če je uresničevanje tega procesnega jamstva ogrozil ali onemogočil obdolženi sam (že izločene dokumente je sam vložil v spis). Poseg v pravico do sojenja v navzočnosti z odstranitvijo z glavne obravnave je dopusten le, če je nujen za nemoten potek kazenskega postopka. Poseg v pravico do obrambe mora biti sorazmeren s ciljem, ki ga ukrep zasleduje.

Čeprav iz opisa ravnanj izhaja, da sta obsojenca storila očitano kaznivo dejanje kot sostorilca, sodišče s tem, ko je razsodilo, da je storil vsak po eno kaznivo dejanje, ni kršilo kazenskega zakona, ker bi glede dejanja uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Konkretizacija naklepa (iz podobnih razlogov tudi malomarnosti) je stvar obrazložitve, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Tudi v primeru obarvanega naklepa situacija ni drugačna. Abstraktni opis ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja po 3. odstavku 186. člena KZ-77 ni potrebno še sklicevanje na 1. odstavek navedenega člena. S tem ko je sodišče glede na zahtevo 3. odstavka 300. člena ZKP-77 v zvezi z obstojem posebno tehtnih razlogov za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti obrazložilo le, da je zadeva nujna, ni navedlo razlogov o tem odločilnem dejstvu (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).