240.a člen ZKP

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen. Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlog

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Po stališču sodne prakse so zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, kar pomeni, da za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je preverjanje resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče mogoče le, če je pri zaslišanju priče obtožencu in senatu omogočena neposredna zaznava njenega obnašanja, njenih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov, saj bi sprejetje takšnega stališča uporabo v določbi prvega odstavka 240. člena ZKP določenih zaščitnih ukrepov dejansko izključilo. ESČP možnosti uporabe zaščitnih ukrepov pri "priči - policistu" ni izključilo, temveč jim priznava legitimnost zaradi zaščite priče same ali njene družine. Zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240.a člena ZKP v konkretnem primeru niso namenjeni zakritju vloge prič, temveč zakritju njune identitete in fizične podobe.

Sodišče prve stopnje bo kljub temu, da bodo priče uživale določeno stopnjo zaščite njihove identitete, slednje zaslišalo na glavni obravnavi, v navzočnosti obtožencev in njihovih zagovornikov, ki se bodo sicer nahajali v drugem prostoru, pričam pa bodo lahko postavljali vprašanja in jih zasliševali ter se izjavljali o njihovih izpovedbah. Zaradi zaščite varnosti prič res ne bodo mogli neposredno zaznavati obnašanja prič, spremljati njihovih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov pri podajanju izpovedb in odgovorov na zastavljena vprašanja, vendar slednje po presoji višjega sodišča ne bo imelo vpliva na pravico obrambe, da zaslišuje obremenilne priče, sodišču prve stopnje pa ne bo okrnilo možnosti izdelati ocene dokaza. Zato ne bo prihajalo do zatrjevanje kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena ESČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, saj bodo obtoženci imeli možnost zaslišati vse štiri kriminaliste tako, da bo sodišče te priče zaščitilo, s tem pa bo tem kriminalistom omogočilo tudi v bodoče opravljati njihovo delo.

Zaščitni ukrep je sodišče na podlagi določil 240.a člena ZKP odredilo za pričo, katere identiteta je razkrita. Sodišče lahko na glavni obravnavi uporabi določila 327. člena ZKP in odloči, da se obdolženca za čas zaslišanja priče, odstrani iz sodne dvorane ali pričo zasliši preko videokonference (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).

Pri svojih zaključkih je sodišče prve stopnje izhajalo iz izjav obeh na naroku zaslišanih tajnih delavcev in na podlagi teh sklepalo o stopnji njune ogroženosti v smislu citirane zakonske določbe. Gre za potencialno ogroženost obeh tajnih delavcev glede na okoliščine primera kot jih je ocenilo prvo sodišče, seveda pa o konkretni ogroženosti še ni mogoče sklepati, saj identiteta tajnih delavcev obtožencem še ni bila razkrita.

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oz. ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka ali sodniške dolžnosti.

Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.

O konkretni ogroženosti tajnega delavca še ni mogoče govoriti, saj tajni delavec še ni bil identificiran s strani obtožencev. Je pa mogoče iz okoliščin in dejstev sklepati na resno nevarnost, ki bi ob razkritju identitete obstajala za življenje ali telo tajnega delavca oziroma njegovih sorodnikov, saj dosedanji dokazi nakazujejo na to, da naj bi šlo za dobro organizirano hudodelsko združbo, ki naj bi imela izdelana pravila in naj bi s posamezni člani od oškodovank spoštovanje teh pravil dosegali tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem.

Za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ni mogoče uporabiti ukrepov iz prvega odstavka 240. a člena ZKP.

Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita.

Določba 240.a člena ZKP se uporabi, če bi zaradi razkritja posameznih osebnih podatkov ali celotne identitete priče nastala utemeljena nevarnost za njeno življenje ali življenje njenega bližnjega sorodnika. Kot pravilno navaja prvostopenjsko sodišče, je ukrep smiseln le tedaj, kadar identiteta priče še ni razkrita, v postopku po vložitvi obtožnice le za pričo, ki v predhodnem postopku oziroma v preiskavi ni bila zaslišana. Priča A. P. je bil zaslišan pred preiskovalno sodnico. V spisu se nahajajo vsi njegovi osebni podatki, ki so pomembni za njegovo identifikacijo in za ugotavljanje njegove identitete. Pri zaslišanju priče po določbi 3. odstavka 240. člena ZKP sodišče ravno zaradi identifikacije priče pridobi od priče osebne podatke kot so ime in priimek, poklic, prebivališče, rojstni kraj in datum rojstva oziroma starost. Pridobitev takšnih podatkov zaradi ugotavljanja identitete priče in njene identifikacije v zvezi z zaslišanjem na sodišču pa pomeni, da je identiteta priče v celoti razkrita.