426. člen ZKP

Ustavno sodišče je odločilo, da morajo do uveljavitve drugačne zakonske ureditve, sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne odločbe. Višje sodišče ugotavlja, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena ZKP, ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Razlaga po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1 pa je v nasprotju z načelom določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zato že pretečene preizkusne dobe ni mogoče vštevati z ustavno skladno razlago 56. člena KZ-1. Višje sodišče ugotavlja, da je glede na določeno preizkusno dobo v ponovljenem postopku, ta že v celoti potekla, saj je od pravnomočnosti sodbe iz prvega sojenja do razveljavitve navedene sodbe, preteklo eno leto in devet mesecev preizkusne dobe, kar upoštevaje navedeno ustavno odločbo, narekuje vštevanje že pretečenega časa preizkusne dobe po prejšnji pravnomočni sodni odločbi do razveljavitve le-te.

V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.

Zaradi poprave obtožnice se identiteta ali kriminalna količina kaznivega dejanja ni v ničemer spremenila, saj gre tudi po popravku datuma kaznivega dejanja še vedno za isti historični dogodek in za enako pravno opredelitev dejanja. S takšnim popravkom datuma obtoženec ni bil v dvomu kateri historični dogodek je predmet obravnave in katero dejanje se mu z obtožbo očita, temveč je ohranil vsa procesna jamstva. Popravek datuma kaznivega dejanja pa obtoženca ni postavil v slabši položaj niti glede uveljavljanja domnevnega alibija. Sodišče prve stopnje je dolžno pri sojenju ocenjevati vse elemente kaznivega dejanja, pri čemer je njegova naloga tudi v tem, da opis kaznivega dejanja, kolikor se nanaša na zakonske znake v obtožbi tudi ustrezno "prečisti". S tem, ko je sodišče prve stopnje napačno navedbo iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, upoštevajoč, da je bilo po izvedenem dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, s katerim vozilom in registrskimi tablicami je kaznivo dejanje storil, ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja nedovoljenega posega v opis dejanja v obtoženčevo škodo.

Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče. V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri raz

Vrhovni državni tožilec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, v kateri je bilo že zavzeto stališče, ki ga zastopa z zahtevo, nima pravnega interesa, kar pomeni, da temeljna procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni izpolnjena.

Vložniki imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v

Vrhovno sodišče je pravnomočni sklep o odreditvi pripora zgolj razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil pripor v vmesnem času že podaljšan in za ponovno odločanje ni bilo več podlage. Ponovno odločanje o odreditvi pripora zato ni bilo zakonito.

Tako iz strokovne literature, kot tudi dosedanje sodne prakse izhaja, da prav fizični stik predstavlja razmejitev med kaznivim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in med kaznivim dejanjem po četrtem odstavku istega člena. Ugotovitve obeh sodišč o domnevno nižji intenzivnosti ravnanj, kljub izkazanim telesnim stikom, v okviru katerih je obsojenec "le" z rokami in "le" preko oblačil otipaval oškodovanke po intimnih predelih teles, ne morejo predstavljati zadostne podlage za milejšo pravno kvalifikacijo očitanih dejanj. Opisane ugotovitve bi lahko vplivale kvečjemu na odmero kazenske sankcije, ne pa tudi na milejšo pravno opredelitev dejanja.

Da so zakonski znaki pri kaznivem dejanju grožnje izpolnjeni, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega. Iti mora za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Obsojenka je z zapisom o tem, da je njen soprog nepredvidljive narave in da ne želi, da bi pristal v zaporu, udejanjila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Jasen je namreč namig, da bi bila zaporna kazen lahko obsojenkinemu možu izrečena zaradi dejanj, ki bi ogrozile življenje in telo oškodovancev. Utemeljeno pa vložnik opozarja, da del pisma, v katerem obsojenka oškodovanca označi za "morilca" njenih otrok in ju opozarja, da bosta odgovarjala, če se bodo ti znašli na cesti, ne pomeni grožnje v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1.

Izostala je ključna ocena, ali je glede na položaj in pooblastila, ki jih je imela obsojenka kot gradbena inšpektorica po 150. in 152. členu ZGO-1, zatrjevani nastanek hujše kršitve pravic oškodovanke sploh lahko v kakršnikoli pravno upoštevni vzročni zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem ali pa ta sega izven njenega vplivnega območja. Odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je obsojenka naklepno (zahteva se vsaj eventualni naklep) zanemarjala svoje uradne dolžnosti v sodbi sodišča prve stopnje, kakor tudi pritožbenega sodišča, so neobrazložena.

Namen instituta beneficium cohaesionis je v tem, da se pod določenimi pogoji pravno sredstvo, ki ga je vložil eden od obdolžencev, razširi tudi na druge obdolžence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist.

Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca, razveljavitev na podlagi 427. člena ZKP ni mogoča zaradi prepovedi iz drugega odstavka 426. člena ZKP. Standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi moralo biti v konkretnem primeru storjeno, da bi bilo zdravljenje bolnika čim bolj uspešno, temveč, ali je bilo v konkretnem primeru v danih konkretnih okoliščinah storjeno tisto, kar so trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja narekovali, določali.

Ukrep odvzema premoženjske koristi je v razmerju do premoženjskega zahtevka subsidiarne narave. Ob dejstvu, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da so si obsojenci s kaznivim dejanjem prilastili stvari in denar v skupni vrednosti najmanj 65.429,88 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje glede na sprejeto (sicer nepravilno) odločitev, da oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ugotoviti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili podani pogoji za odvzem premoženjske koristi najmanj v višini, kot izhaja iz izreka sodbe ugotovljena vrednost premoženjske koristi, ki so si jo obsojenci pridobili s kaznivim dejanjem. Ker sodišče prve stopnje te premoženjske koristi obsojencem ni odvzelo, je kršilo prvi odstavek 75. člena KZ-1.

Če je višje sodišče odpravilo svojo odločbo prvostopenjskemu sodišču šele po izteku absolutnega zastaralnega roka, ni bila spoštovana zapoved poštenega postopka.

Opis dejanja v izreku sodbe mora obsegati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju to pomeni, da morajo vsa dejanja, ki so obsežena v njem, vsebovati vse znake določenega nadaljevanega kaznivega dejanja v temeljni, privilegirani ali kvalificirani obliki.

Izvršitev nezakonito izrečene sankcije ne odpravi nezakonitosti. Sankcijo, izrečeno v nasprotju z zakonom, je treba odpraviti.

Voznik oškodovane gospodarske družbe, ki je sicer podal kazensko ovadbo zaradi tatvine registrskih tablic, ni upravičen predlagatelj kazenskega pregona, če sam ni bil oškodovanec in niti ni imel oškodovančevega pooblastila. Temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne more storiti isti storilec, izvršitev temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne moreta biti isti historični dogodek, temeljno kaznivo dejanje (npr. tatvina ali zatajitev) in prikrivanje nista drugačni ampak različni kaznivi dejanji. V procesnem pogledu to pomeni, da posamezna ravnanja, usmerjena v pregon enega kaznivega dejanja, nimajo procesnih učinkov za pregon drugega in obratno.

Odvzem mamil je po 4. odstavku 196. člena KZ obvezen in je neodvisen od ugotovitve identitete osebe, ki je z mamili protipravno razpolagala. Ne izreka se v korist ali v škodo obsojenca, temveč zaradi splošne varnosti ljudi. Odvzem splošno nevarnih predmetov ni predpisan kot sankcija, zato se s posebnim sklepom take predmete lahko odvzame, če takšna odločba manjka v obsodilni sodbi, ter celo v primeru, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Zavezanec za vrnitev odvzete premoženjske koristi je lahko samo individualno določena oseba, tisti storilec kaznivega dejanja, ki je premoženjsko korist neposredno pridobil.

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je naložena posebna obveznost, in jo zajame v novi pogojni obsodbi, ob novi preizkusni dobi pa ne določi (prevzame) obsojencu naložene izpolnitve posebne obveznosti iz prejšnje pogojne obsodbe, preklic zaradi neizpolnitve posebne obveznosti ni mogoč.