VSM Sodba II Kp 54651/2018

I. Ob delni ugoditvi pritožbam zagovornika obdolžene C. C. ter zagovornika obdolženega Č. Č. ter za obdolženo C. C. tudi po uradni dolžnosti, se obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, glede obdolženih C. C. in Č. Č. v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se:

- obdolženi C. C. namesto prostostne kazni na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se ji po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika določi kazen 8 (osem) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Izrečena stranska denarna kazen ostane v celoti nespremenjena;

- obdolženemu Č. Č. namesto prostostne kazni na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu za kaznivo dejanje iz točke 1.2 izreka izpodbijane sodbe po drugem odstavku 241. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika upoštevaje na prvi stopnji določeno kazen 3 (tri) mesece zapora ter za kaznivo dejanje iz točke 2.3 izreka izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 242. člena Kazenskega zakonika določeno kazen 7 (sedem) mesecev zapora, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen 8 (osem) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Določena in nato izrečena enotna stranska denarna kazen ostane v celoti nespremenjena.

II. V preostalem se pritožbi obdolžene Nataše Matijevič in njenega zagovornika ter zagovornika obdolženega Č. Č. ter v celoti pritožbe zagovornika obdolženega A. A., okrožne državne tožilke in oškodovanega E. E. zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 885,00 EUR.

IV. Potrebni izdatki obdolženih B. B. in D. D. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe, bremenijo proračun. Oškodovani E. E. nosi sam svoje stroške.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 54651/2018 z dne 3. 3. 2023 pod točko I spoznalo: obdolženega A. A. za krivega storitve treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točke 1.1, 3/a in 3/b) in pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka 2.2), obdolženo C. C. za krivo storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točka 2.1) ter obdolženega Č. Č. za krivega pomoči pri storitvi kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka 1.2) ter storitve kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 (točka 2.3).

Obdolženemu A. A. je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje iz točke 1.1 določilo kazen sedem mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 60,00 EUR (skupno 6.000,00 EUR), za kaznivo dejanje iz točke 2.2 mu je določilo kazen osem mesecev zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 60,00 EUR (skupno 6.000,00 EUR), za kaznivo dejanje iz točke 3/a mu je določilo kazen šest mesecev zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 60,00 EUR (skupno 6.000.00 EUR), za kaznivo dejanje iz točke 3/b pa kazen štiri mesece zapora in denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 60,00 EUR (skupno 3.000,00 EUR). Nato mu je na podlagi 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 60,00 EUR, skupaj torej 18.000,00 EUR.

Obdolženi C. C. je bila izrečena kazen osem mesecev zapora in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 60,00 EUR, kar skupaj znaša 12.000,00 EUR.

Obdolženemu Č. Č. je bila za kaznivo dejanje iz točke 1.2 določena kazen tri mesece zapora in denarna kazen 30 dnevnih zneskov po 40,00 EUR (skupno 1.200,00 EUR) in za kaznivo dejanje iz točke 2.3 kazen sedem mesecev zapora in denarna kazen 150 dnevnih zneskov po 40,00 EUR (skupno torej 6.000,00 EUR). Na podlagi 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je nato sodišče prve stopnje izreklo enotno kazen osem mesecev zapora in stransko denarno kazen 160 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar skupaj znaša 6.400,00 EUR.

Obdolženemu A. A. je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno glavno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 27. 11. 2018 do 27. 2. 2019. Na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 je obdolžencem naložilo, da morajo izrečene denarne kazni plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe. Če denarnih kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jih bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1 je obdolženi C. C. odvzelo sprejeto nedovoljeno nagrado, tako da je po drugem odstavku 75. člena KZ-1 dolžna plačati 4.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Pod točko II izreka izpodbijane sodbe so bili obdolženi A. A., B. B. in D. D. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni obtožbe, ki je obdolženemu A. A. očitala poskus storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1, kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženemu B. B. poskus storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter obdolženi D. D. kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili:

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obdolženega Č. Č. zaradi kršitve ustavnih pravic, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Njegov predlog je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitkov iz obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat;

- obdolžena C. C. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, brez posebnega predloga pritožbenemu sodišču;

- zagovornik obdolžene C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji in odvzem premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh obtožb, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom;

Zoper oprostilni del sodbe sta se pritožila:

- okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- oškodovani E. E. zaradi "kršitve temeljnih človekovih pravic, z ustavo zajamčenih pravic, pravice do izbire zagovornika in zaradi netransparentnega, nepoštenega in pristranskega sodnega postopka". Pritožbenemu sodišču predlaga "obnovo sodnega postopka".

3Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženega B. B. in obdolžene D. D., na pritožbo zagovornika obdolženega A. A. pa okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbe zavrne kot neutemeljene.

4Na predlog zagovornikov obdolženih A. A. in C. C. je pritožbeno sodišče 26. 1. 2024 izvedlo javno sejo, o kateri je pritožbeno sodišče obvestilo vse procesne udeležence. Seje so se udeležili obdolženi A. A., C. C., Č. Č., D. D., zagovorniki odvetnik A, odvetnik B, odvetnik C, odvetnik Č, odvetnik D, višja državna tožilka, nista pa pristopila obdolženi B. B., ki je bil o seji pravilno obveščen, prav tako tudi ne oškodovanec E. E., ki na znanih naslovih obvestil ni dvigoval, zato je bil o seji obveščen preko pooblaščenca, odvetnika E, ki pa se kljub izkazanem obvestilu seje prav tako ni udeležil. Seja je bila tako opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da so pritožbe zagovornikov obdolženih C. C. in Č. Č. ter pritožba obdolžene C. C. delno utemeljene.

K pritožbenim navedbam vseh pritožnikov glede zakonitosti dokazov

6Glede na obširne pritožbene trditve zagovornika obdolženega A. A., pa tudi ostalih zagovornikov o zakonitosti zvočnih posnetkov, se je kot temeljno (ponovno) zastavilo vprašanje, ali so dokazi, in sicer zvočni posnetki E. E. nezakoniti, in ali so torej posledično nedovoljeni tudi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi teh zvočnih posnetkov.

7Kot je v izpodbijani sodbi (točka 9, pa tudi ostale) pojasnilo že prvostopno sodišče, je sodišče zakonitost zvočnih posnetkov pogovorov z obdolženci, kar je bila ena od podlag za nadaljnje zbiranje dokazov zoper obdolžence, tekom postopka že večkrat presojalo in obširno (večkrat) pojasnilo tudi pritožbeno sodišče.

8Kljub navedenemu pa zagovorniki obdolžencev v pritožbah ponovno obširno izpostavljajo in pojasnjujejo, zakaj je v obravnavani zadevi šlo za nezakonito snemanje s strani E. E. Ker je tako po mnenju zagovornika obdolženega A. A., pa tudi zagovornika obdolženega Č. Č., vso dokazno gradivo posledica nezakonitega snemanja, predstavlja celotna spisovna dokumentacija tudi sadež zastrupljenega drevesa. Po oceni zagovornikov so bili namreč zvočni posnetki res narejeni, da si E. E. zagotovi sredstvo za zavarovanje, vendar ne, da prepreči pritiske in potencialna kazniva dejanja, ampak da z njimi „izsili dogovor med banko in A d.o.o., ki je ključnega pomena, da se E. E. izogne kazenskemu in civilno-pravnemu pregonu za dejanja, ki niso v nikakršni vzročni zvezi s poslovanjem banke“. Da se E. E. dejansko ni čutil ogroženega, pa po oceni obrambe izkazuje tudi njegov nastop oziroma predvajanje posnetkov v oddaji Tarča, kar po mnenju zagovornika obdolženega A. A. tudi dokazuje, da E. E. s posnetki ni zasledoval zaščite svojih osebnih interesov in dostojanstva. Zmotni pa naj bi bili tudi zaključki, da ne gre za občuten poseg v zasebnost obdolženih A. A. in B. B. Snemanje v pisarni notariata namreč posega v pravico do zasebnosti, saj posledično navedeno dopušča, da se bo v bodoče snemalo v vseh pisarnah nosilcev javnih pooblastil, katere sicer veže poklicna molčečnost. Sodišče pa po oceni obrambe tudi ni pretehtalo, ali bi bilo mogoče cilj doseči s kakšnim blažjim posegom v ustavno pravico.

9V nadaljevanju zagovornik obdolženega A. A. izpostavlja tudi, da gre za kršitev obdolženčeve pravice do zasebnosti, svobode komuniciranja ter tajnosti pisanj in drugih občil. Zagovorniki v pritožbah nadalje izpostavljajo tudi vprašanje privilegija zoper samoobtožbo, saj naj bi bili po oceni obrambe dokazi v predmetni kazenski zadevi pridobljeni s kršitvijo pravice obdolžencev do molka in so tudi zaradi tega nedopustni, ob tem pa bi naj E. E. tudi usmerjeno izzival - provociral kriminalno dejavnost.

10Kot je sicer že pojasnjeno, tudi zagovornik obdolženega Č. Č. graja prvostopne zaključke o zakonitosti snemanja pogovorov, pri čemer pa še posebej izpostavlja "test sorazmernosti posega v pravico do zasebnosti A. A. in B. B.", vsekakor pa je, tudi po oceni zagovornika obdolženega Č. Č. zvočne posnetke pogovorov A. A. in B. B., ki jih je posnel E. E., kot nezakonite potrebno izločiti iz spisa. Enako naj bi veljalo tudi za ostale dokaze, saj naj bi bile zaradi nezakonitih zvočnih snemanj E. E. nezakonite tudi odredbe o posebnih preiskovalnih ukrepih - zvočni posnetki, SMS komunikacija in vse ostalo, pridobljeno na podlagi teh odredb sodišča, pa naj bi tako bili prepovedani dokazi.

11V navedbah, da gre pri posnetkih E. E. za prepovedane dokaze, z zagovornikoma obdolženih A. A. in Č. Č. soglaša tudi zagovornik obdolžene C. C. Tudi on namreč meni, da je vse dokazno gradivo posledica nezakonitega snemanja in tako predstavlja celotna spisovna dokumentacija sadež zastrupljenega drevesa, zaradi česar sodišče tudi ne bi smelo na takšne dokaze opreti sodbe.

12Z izpostavljenimi pritožbenimi navedbami zagovornikov pa nikakor ni mogoče soglašati.

13Zakaj zvočni posnetki pogovorov, ki jih v pritožbah ponovno izpostavlja obramba, niso nedovoljeni dokazi, je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, v točki 9 obširno in tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče. Obrazložilo je, da oškodovančeva odločitev, da svoje pogovore z obdolžencema zvočno posname in si tako zagotovi dokaze o njunih izjavah zaradi (morebitnih) nadaljnjih pravnih postopkov, namreč glede na v izpodbijani sodbi pojasnjene okoliščine ne pomeni zlorabe snemanja s ciljem namerne povzročitve škode drugim, kar se trudijo prikazati pritožniki, temveč varovanje lastnih (pravno zavarovanih) interesov bančnega komitenta v stiski, kar velja tudi glede obdolženega B. B., h kateremu je oškodovanca napotil prav obdolženi A. A. In E. E. pogovorov z obdolženci tudi ni posnel z namenom, da bi posegel v ustavno pravico do zasebnosti obdolžencev, temveč zaradi suma storitve korupcijskega kaznivega dejanja zoper družbo A d.o.o. katere direktor je bil. Njegov namen je bil uspešno dokončati postopek reprogramiranja kredita, kot je bil dogovorjen, brez plačila nedovoljene nagrade, torej je bil njegov namen preprečiti dokončanje koruptivnega kaznivega dejanja. Pri tem je izpostaviti, da poskus finančnega izsiljevanja po vsebini pomeni grob napad na človeško dostojanstvo, ki ga Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) jamči vsakomur brez razlike glede na njegove osebnostne pravice, med katere sodi tudi pravica do osebne varnosti.

14Da bi E. E. z zvočnimi posnetki skušal izsiljevati oziroma vršiti pritisk, kar v pritožbi zatrjujejo pritožniki, pa tudi ni z ničemer izkazano, kot je sicer bilo to pritožnikom pojasnjeno tudi v izpodbijani sodbi, v svojih odločbah, izdanih v postopkih odločanja o predlogih obrambe za izločitev dokazov, pa je to (večkrat) pojasnilo tudi že pritožbeno sodišče. Da bi E. E. skušal z zvočnimi posnetki kakorkoli izsiljevati oziroma, da ni zasledoval zaščite svojih ustavnih pravic, temveč rešitev svojih osebnih dolgov in dolgov A d.o.o., pa tudi sicer, kot je že izpostavljeno, niti posredno ne izhaja iz izpovedb nobene od prič, delavcev B d.d., ki so bili v stiku z oškodovancem.

15Še enkrat je tako poudariti, da je bilo zvočno snemanje posledica finančnega izsiljevanja E. E., kar med drugim izhaja tudi iz dejstva, da je obdolženi A. A. spomladi 2017 povedal, da pozna E. E. probleme in probleme njegove družbe in da bodo ti rešeni le, če bo deponiral 300.000,00 EUR pri notarju. In glede na navedeno ter vse ostale razloge, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, ko je tudi F. F., direktor Službe skladnosti B d.d. v zvezi s sestankom na B d.d. dne 19. 2. 2018, na katerem je E. E. izročil sporne posnetke, zaslišan kot priča izpovedal, da ni imel občutka, da je E. E. s temi posnetki grozil in je pri tem tudi rekel, da so posnetki zanj neke vrste zavarovalna polica, in ker je F. F. povedal, da se ne spomni, da bi E. E. poskušal neposredno vplivati na G. G. glede odobritve refinanciranja kredita, saj meni, da E. E. sploh ne govori angleško, in ko je tudi M. M., direktor Sektorja za opravljanje problematičnih naložb izpovedal, da je nekaj tednov pred sestankom s F. F. in G. G. poklical E. E. in povedal, da ga izsiljujejo in da so mu rekli, da se bodo zadeve v zvezi s firmo uredile, če bo dal določeno vsoto denarja, se pritožbe z navedbami, da je E. E. izsiljeval in tudi prekomerno posegal v zasebnost obdolženega A. A. in obdolženega B. B., s čemer uveljavljajo med drugim tudi kršitve iz 29. in 35. člena Ustave, pokažejo kot neutemeljene.

16Ustavno zagotovljen privilegij zoper samoobtožbo določa, da nihče ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, obdolženec pa ima pravico o svoji vpletenosti v kaznivo dejanje povedati samo toliko, kolikor sam to prostovoljno in zavestno hoče povedati. Organi pregona tako ne smejo na noben, z zakonom prepovedan način pripraviti obdolženca do tega, da izpoveduje proti svoji volji. V obravnavani zadevi tako E. E. zvočno snemanje ne more predstavljati kršitev pravic obdolžencev do samoobtožbe, saj ni šlo za ravnanje organov pregona, temveč za zvočno snemanje oškodovanega E. E. pri obrambi njegovih pravic do dostojanstva in osebne varnosti, kot je to sicer že obrazloženo. In ker E. E. ni organ pregona, se določbe 148. člena ZKP nanj ne nanašajo, posledično pa v tej smeri tudi ni prišlo do kršitev privilegija zoper samoobtožbo, kar v pritožbah izpostavljajo pritožniki in tudi ne do ostalih kršitev, ki jih v tej smeri uveljavljajo zagovorniki.

17Glede na pritožbena zatrjevanja, da so se zvočna snemanja izvajala v gostinskem lokalu in notarski pisarni notarja B. B., pri čemer je predvsem snemanje v pisarni notariata poseg v pravico do zasebnosti, saj posledično takšna odločitev dopušča, kot to še posebej izpostavlja zagovornik obdolženega A. A., da se bodo v bodoče nezakonito snemali vsi pogovori v pisarnah nosilcev javnih pooblastil, ki jih sicer veže poklicna molčečnost, pa je ponovno poudariti, da sicer drži, da je E. E. s tem, ko je posnel pogovore z obdolženim A. A. in obdolženim B. B., kršil njuno pravico do zasebnosti, opredeljeno v 35. členu Ustave. Vendar, kot je bilo pritožnikom že večkrat pojasnjeno, kadar sta pri pridobivanju dokazov ogroženi dve ustavni pravici, in sicer ustavna pravica obdolženca na eni strani in ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je skladno z načelom sorazmernosti potrebno opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama.

18Kot je sicer pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo, so zvočni posnetki oškodovanca nastali v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja, zato se je pravica do zasebnosti obdolžencev morala umakniti pravici oškodovanca E. E. do osebnega dostojanstva in osebne varnosti oziroma do varstva njegove časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave). Z izplačilom denarja oziroma nagrade, ki jo je obdolženi A. A. zahteval od E. E. oziroma njegove družbe za ugodno rešitev delnega odpusta obveznosti, bi namreč oškodovancu nastala škoda. Šlo je torej za tipično izsiljevanje plačila nagrade, do katere obdolženci niso bili upravičeni. Navedeno pa je, kot je že zapisano, predstavljalo ogrožanje oziroma grob napad na pravico E. E. do osebnega dostojanstva in varnosti.

19Zaključkov sodišča pa ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje zagovornika obdolženega A. A. na ažurno sodno prakso, ko je med drugim s sklepom VSL V Kp 23043/2018 sodišče izločilo dokaze, in sicer zvočne posnetke razgovorov pri sodnem izvedencu. Pritožnik namreč ob tem spregleda, da je v izpostavljeni zadevi (nasprotno od obravnavane) bilo ugotovljeno, da pritožnica "legitimnega cilja, ki naj bi ga s snemanjem zasledovala, ni upravičila," saj je kot razlog nedovoljenega snemanja navajala zgolj pavšalne navedbe o varovanju pravic oškodovanke. V obravnavani zadevi pa so razlogi, ki so E. E. dovedli do tega, da je prišlo do prikritega zvočnega snemanja, kot je že večkrat navedeno, povsem konkretni.

20Pritožniki razlogov izpodbijane sodbe ne morejo izpodbiti niti s pritožbenimi trditvami o izzivanju kriminalne dejavnosti. Vsebina posnetkov namreč ne potrjuje, da bi E. E. želel izzivati kriminalno dejavnost, ob tem pa tudi ni spregledati, da pobuda za sestanke oziroma srečanja z osebami, ki bi mu naj pomagale pri rešitvi težav A d.o.o. ni bila E. E., pač pa H. H. in kasneje A. A. Glede na to, da je E. E. prvič posnel A. A. šele 26. 1. 2018, čeprav ga je A. A. že pred tem izsiljeval, jeseni 2017 pa je nanj pritiskal tudi H. H., kar v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja tudi okrožna državna tožilka, pa se tudi sicer pokažejo pritožbene trditve o izzivanju kriminalne dejavnosti kot neutemeljene, česar ne more spremeniti niti E. E. posredovanje zvočnih posnetkov POP TV, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik obdolženega A. A., niti njegova, po oceni zagovornika obdolženega Č. Č. , aktivna vloga pri dogovarjanju za posle, oziroma njegovi „pritiski“ na A. A., kar zagovornik obdolženega A. A. utemeljuje z vsebino posnetih pogovorov, predvsem tistih iz 26. 1. 2018 in 13. 2. 2018. Okoliščina, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo oziroma ni raziskovalo nastanka dolga E. E. podjetja pri banki in razloga za E. E. predhodno neuspešno pogajanje z B d.d., kar v pritožbi izpostavlja zagovornik obdolženega Č. Č., pa na zakonitost dokazov, pridobljenih na podlagi zvočnih posnetkov, tudi nima prav nobenega vpliva. Kot je že bilo pojasnjeno, so namreč zvočni posnetki nastali v posledici izsiljevanja obdolženega A. A., ki je od E. E. oziroma njegove družbe zahteval denar oziroma „nagrado“ za ugodno rešitev delnega odpusta obveznosti, zato se tudi obsežna pritožbena sklicevanja zagovornika obdolženega Č. Č. v smeri, da je dejansko stanje v tej smeri ostalo neraziskano in da je prvostopno sodišče sprejelo napačne zaključke glede dovoljenosti in zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi zvočnih posnetkov, brez podlage.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.

21Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba z navedbami, da je kaznivo dejanje pod točko 1.1. izreka neobrazloženo, saj sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je zaključilo, da je bila zahteva za plačilo nagrade motivirana s pridobitvijo kredita prav pri C d.d.. Istovrstno kršitev (iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) pa v nadaljevanju pritožnik uveljavlja tudi, ker v obrazložitvi sodbe naj ne bi bilo razlogov o tem, na kak način je obdolženi A. A. pomagal C. C. pri pridobivanju nedovoljene nagrade. Sodba pa po oceni pritožnika tudi nima odločilnih dejstev o vprašanju, „ali se je zahteva za posredovanje nagrade nanašala na razmerje I. I. – A. A. – C d.d. ali se je zahteva nanašala kot nagrada za pomoč za ureditev financiranja tudi pri drugi finančni organizaciji, pri čemer je tudi obrazložitev protispisna v delu, ki se nanaša na zvočni posnetek prisluhov z dne 26. 7. 2018, iz katerega izhaja, da je bil razgovor o sodelovanju tudi povezan s financiranjem avstrijskih bank.“

22Povzete pritožbene navedbe niso utemeljene. Izpodbijana sodba ima namreč jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi teh, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik. V točkah 18 in 19 obrazložitve, pa tudi ostalih izpodbijane sodbe, je namreč tehtno pojasnjeno, na čem temeljijo zaključki prvostopnega sodišča. V točki 18 je tako med drugim povzeta tudi vsebina telefonskih pogovorov in SMS sporočil, ki izkazujejo pogovore oziroma dogovore obdolženega A. A. in obdolženega Č. Č. o višini zneska, ki bi ga naj J. J. plačal A. A. za ureditev kredita. Iz vsebine povzetih pogovorov (…rečimo nekaj, kaj te vem... dva jurija je tak... čist... cekine, cekine bo tebi dal... lahko mu jaz vstran vzamem eventualno), pa tudi iz ostalih pogovorov, povzetih v sodbi prvostopnega sodišča, nedvomno izhaja, da se obdolženec pogovarja o višini zneska, ki bi ga naj J. J. plačal kot nagrado za kredit, ki bi ga uredil obdolženi A. A. in nikakor ne za stroške odobritve kredita pri C d.d., kjer je bil A. A. zaposlen kot vodja poslovne enote C d.d.. In v obravnavani zadevi tudi ni nobenega govora v smeri, da bi se kredit urejal pri kakšni drugi banki, kar prav tako izpostavlja pritožba obdolženčevega zagovornika.

23Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja tudi nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopno sodišče naj ne bi navedlo razlogov o tem, na kak način je obdolženi A. A. pomagal C. C. pri pridobivanju nedovoljene nagrade. Navedeno je namreč obširno pojasnjeno tudi v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je med drugim (stran 44 obrazložitve) povzet pogovor med obdolženim Č. Č. in obdolženim A. A., v katerem obdolženi A. A. očitno jezen, ker je Č. Č. denar za prvi obrok „nagrade“ izročil C. C., razlaga: „Glej, jaz sn posel pripeljal, jaz sn posel nardil, jaz sn posel financiral, jaz mislim, da to ni bilo korektno, ne?... Jaz sn se s tem ukvarjal leto pa pol, no al pa eno leto, mam tam človeka, direktorja, mam tam od župana človeka in to ni bilo korektno.“ Ob navedenem, pa tudi ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče, pritožbene trditve, da sodba v tej smeri ni dovolj obrazložena, nikakor ne morejo prepričati. Prav tako ima izpodbijana sodba tudi povsem ustrezne razloge glede kaznivega dejanja pod točko 3 izreka, saj je sodišče (točka 24), pojasnilo tudi, da se je dogovarjanje med obdolženim A. A. in I. I. nanašalo prav na C d.d.

24Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je tako pokazal, da ima izpodbijana sodba povsem jasne, tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožba, in ker bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana in kot je že obrazloženo, izvedeni dokazi ne predstavljajo sadež zastrupljenega drevesa in torej ne gre za dokaze, na katere se sodba ne bi smela opirati, se pritožba zagovornika obdolženega A. A., ko uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, izkaže kot neutemeljena.

25Kršitev kazenskega zakona zagovornik obdolženega A. A. uveljavlja na več mestih pritožbe, vendar pri tem ni uspešen. Najprej navaja, da opis dejanja v točki 1.1 izreka izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, ker ni konkretizirano zanemarjanje koristi organizacije ali druge fizične osebe oziroma povzročitev škode, prav tako pa manjka opredelitev vloge in možnosti obdolženega A. A. pri pridobivanja ali ohranitvi posla.

26Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke 1.1 izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Obdolžencu se očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo zaradi pridobitve posla.

27Kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi. Gre za tako imenovano nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje, ki se od pravega vnaprejšnjega pasivnega podkupovanja iz prvega odstavka 241. člena KZ-1 razlikuje v tem, da je ravnanje osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost, usmerjeno k izvršitvi dovoljenega in zakonitega posla, ki bi ga morala oseba v okviru svojih pristojnosti in nalog opraviti brez podkupovanja. Posel, ki naj bi ga sklenil storilec, oziroma storitev, ki naj bi jo opravil, sama po sebi ni nezakonita, škodljiva in nedovoljena, zaradi česar storilec tudi ne povzroča neposredne škode organizaciji oziroma ne zanemarja njenih koristi.¹ Pregled zakonskega opisa kaznivega dejanja po drugem odstavku 241. člena KZ-1 tako pokaže, da je navezava na prvi odstavek, katero problematizira pritožnik, relevantna le zaradi opredelitve zakonskega znaka pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ne pa tudi zaradi opredelitve spornega zakonskega znaka zanemarjanje koristi organizacije ali druge fizične osebe ali povzročanje škode,² zaradi česar pritožnik neutemeljeno pogreša njegovo konkretizacijo. Navedeni zakonski znak torej ni zajet v inkriminaciji po drugem odstavku 241. člena KZ-1, pač pa je sestavni del le pravega pasivnega podkupovanja iz prvega odstavka 241. člena KZ-1. Posledično so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v smeri, da zakonitost posla nima vpliva na vprašanje zanemarjanja koristi in interesov organizacije, ki mora biti v opisu dejanja navedeno, ne glede na to ali gre za prvi ali drugi odstavek 241. člena KZ-1. Glede na obrazloženo pritožnik tudi zmotno zatrjuje, da je razlika med inkriminacijama po prvem in drugem odstavku samo v višini predpisane kazni. Pritožnik se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 43246/2016 z dne 11. 1. 2022, katero pa nepravilno povzema in napačno aplicira na konkreten primer, saj prezre bistveni del njene obrazložitve, in sicer, da mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo, v kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist oziroma obljubo ali ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, kadar torej gre za prvi odstavek 241. člena KZ-1. V drugačne zaključke ne morejo prepričati niti pritožbene navedbe o splošni definiciji korupcije in zgodovinski ureditvi obravnavanega kaznivega dejanja.

28V biti inkriminacije po drugem odstavku 241. člena KZ-1 je storilčeva pripravljenost, da posel sklene ali ohrani le kot protiuslugo za nedovoljeno nagrado. Prav takšen pa je tudi kazenskopravni očitek obdolžencu v točki 1.1 izreka izpodbijane sodbe. Iz konkretnega dela opisa dejanja je namreč razvidno, da se obdolženemu A. A. očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti bančništva v C d.d. kot vodja poslovne enote *** v X v času od 5. 6. 2018 do 11. 6. 2018 prek Č. Č. od J. J. zase zahteval nedovoljeno nagrado v višini 2.000,00 EUR ali 2 % od višine odobrenega kredita kot protiuslugo za pridobitev stanovanjskega kredita J. J. pri C d.d. Nedovoljena nagrada je tako določena v znesku oziroma odstotku, iz opisa pa je tudi razvidno, da jo je obdolženec zahteval kot protiuslugo za pridobitev stanovanjskega kredita. To pomeni, da se obdolžencu kot vodji poslovne enote očita terjanje podkupnine za sicer dovoljeno sklenitev posla. S tem pa je tudi povsem zadostno konkretiziran zakonski znak pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala, prejela oziroma ji je bila obljubljena, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev posla, ni pa nujno, da bi imela tudi pooblastilo za njegovo sklenitev. Predmet protiusluge za prejeto podkupnino je lahko kakršnakoli storitev ali opustitev, s katero lahko podkupljena oseba glede na položaj, ki ga ima pri opravljanju gospodarske dejavnosti organizacije, doseže, da bo posel sklenjen.³ Takšen položaj je obdolženec kot vodja poslovne enote nedvomno imel. V obrazložitvi sodbe (točka 18) je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da obdolženi A. A. sicer ni odločal o tem, ali bo kredit prosilcu odobren, je pa bil kreditni posel odvisen od njegove potrditve kreditne dokumentacije in njenega posredovanja v pristojno odločitev ter je tako njegova zaposlitev na banki realno omogočala njegov odločilen prispevek pri sklenitvi posla. Glede na vse navedeno pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v smeri nekonkretizacije zakonskega znaka pri opravljanju gospodarske dejavnosti. S tem, ko navaja, da je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja tudi obstoj dejanskega vpliva storilca na sklenitev posla, pa v bistvu širi zakonski opis. Bistveno je, da je v opisu dejanja konkretiziran status storilca tako, da je razvidno, da opravlja gospodarsko dejavnost, čemur pa je z navedbo, da je obdolženec kot vodja poslovne enote C d.d. zahteval protiuslugo za pridobitev stanovanjskega kredita, v konkretnem primeru povsem zadoščeno.

29Z enakimi razlogi kot v prejšnjih dveh točkah pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe zagovornika glede opisov dejanj pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik namreč na tem mestu ponovno pogreša navedbo vpliva obdolženega A. A. na pridobitev posojila v spornem obdobju, prav tako pa po njegovem mnenju manjka kvalifikatorni element o škodljivosti posla (točka 4 pritožbe). Takšna stališča pritožbenega sodišča ne prepričajo. Opisa kaznivega dejanja, kot izhajata iz točke 3 izreka izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, njihova konkretizacija pa zadostuje za izdajo obsodilne sodbe. Obdolžencu se, enako kot v točki 1.1 izreka izpodbijane sodbe, očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti bančništva v C d.d. kot vodja poslovne enote zase zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo zaradi pridobitve posla. Nedovoljeni nagradi sta v obeh primerih (točka 3.a in 3.b) določeni v natančni višini (5.000,00 EUR in 2.500,00 EUR), iz opisa pa je tudi razvidno, da ju je obdolženec od I. I. zahteval kot protiuslugo za pridobitev posojila v C d.d. v znesku med 150.000,00 EUR in 160.000,00 EUR družbi Č d.o.o. za nakup parcele in za stroške ureditve gradbenega dovoljenja ter komunalnega prispevka (toka 3.a izreka izpodbijane sodbe) ter za pridobitev posojila v C d.d. v višini 100.000,00 EUR družbi Č d.o.o. za nakup nepremičnine (točka 3.b izreka izpodbijane sodbe). To pomeni, da se obdolžencu očita terjanje podkupnin za sicer dovoljeni sklenitvi poslov. Glede na predhodno izpostavljena teoretična izhodišča in sodno prakso pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi v navedenih primerih zakonski znak pri opravljanju gospodarske dejavnosti povsem zadostno konkretiziran. Tako je jasno naveden status obdolženca (vodja poslovne enote C d.d.), iz katerega je razvidno, da je zaposlen v bančništvu in da torej opravlja gospodarsko dejavnost, zaradi česar pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi trditvami v smeri, da ni naveden vpliv obdolženca na pridobitev posojila. Pritožbeno sodišče pa je že v prejšnji točki pojasnilo, zakaj je imel obdolženec v C d.d. realno možnost doseči sklenitev posla (torej pridobitev posojil). Kar zadeva navedbe v smeri konkretizacije škodljivosti posla, pa je pritožbeno sodišče tudi že predhodno obrazložilo, zakaj zanemarjanje koristi organizacije ali druge fizične osebe in povzročitev škode ni zakonski znak inkriminacije iz drugega odstavka 241. člena KZ-1.

30Glede dejanja, opisanega pod točko 2.1 izreka izpodbijane sodbe, pa zagovornik obdolženega A. A. navaja, da se obdolženi C. C. očita, da je zase sprejela obljubo nedovoljene nagrade in sprejela nedovoljeno nagrado za nedovoljeno dajanje informacij, kar predstavlja nezakonit posel, zaradi česar gre za pravno kvalifikacijo po prvem, ne pa po drugem odstavku 241. člena KZ-1. Posledično manjka konkretizacija zakonskega znaka zanemarjanje koristi organizacije, prav tako pa ni navedeno, na kakšen način bi lahko C. C. vplivala na pridobitev posla družbi D d.o.o. Zagovornik še pogreša navedbo konkretnih izvršitvenih ravnanj in posredovanje informacij, ki naj bi vodile do tega, da je posel dobil D d.o.o. Posledično obdolženemu A. A. ni mogoče očitati pomoči k storitvi tega kaznivega dejanja (točka 2.2 izreka izpodbijane sodbe), pri čemer niti ni navedeno, pri katerem konkretnem dejanju naj bi obdolženec pomagal. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi.

31Pritožbeno sodišče tudi glede dejanja, opisanega pod točko 2.1 izreka izpodbijane sodbe, zaključuje, da vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Pritožnik namreč prezre bistvo obtožbenih očitkov. Odločilno je, da posel, zaradi pridobitve katerega je obdolžena C. C. kot protiuslugo zase sprejela obljubo nedovoljene nagrade in nato nedovoljeno nagrado tudi prejela, v bistvu predstavlja gradbeni posel, ki se je nanašal na sanacijska dela na strehi avtobusne postaje. Tako ni mogoče sprejeti pritožbene obrazložitve, da je obdolženka nezakonito podajala informacije, zaradi česar gre za nezakonit posel in s tem za pravno kvalifikacijo po prvem odstavku. Bistveno je torej, da je obdolžena C. C. zase sprejela obljubo nedovoljene nagrade in sprejela nedovoljeno nagrado za sicer dovoljeno sklenitev posla s tem, ko je v postopku zbiranja ponudb dajala prednost družbi D d.o.o. pred drugimi ponudniki, s čimer je poskrbela za to, da je bila družba D d.o.o. izbrana za izvajalko gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje. Njeno ravnanje je bilo torej usmerjeno k sklenitvi dovoljenega in zakonitega posla, družbi E d.o.o., v kateri je bila referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje, pa s tem ni nastala škoda. Ker gre za pravno kvalifikacijo po drugem, ne pa po prvem odstavku 241. člena KZ-1, kot se to trudi prikazati pritožnik, so neutemeljene pritožbene navedbe o nekonkretizaciji zakonskega znaka zanemarjanja koristi organizacije, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo v prejšnjih točkah te sodbe. Brez uspeha pa so tudi pritožbene navedbe, da v opisu dejanja ni navedeno, na kakšen način je obdolžena C. C. vplivala na pridobitev posla družbi D d.o.o. Kot že zgoraj pojasnjeno, zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala, prejela oziroma ji je bila obljubljena, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev posla, ni pa nujno, da bi imela tudi pooblastilo za njegovo sklenitev. Takšen položaj je obdolženka kot referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje pri družbi E d.o.o nedvomno imela. V točki 21 razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da obdolžena C. C. ni sicer sama odločala, komu bo posel obnove podeljen, je pa bila končna odločitev komisije in etažnih lastnikov odvisna od predhodno izvedenega postopka zbiranja ponudb ter je tako njena zaposlitev v družbi E d.o.o. realno omogočala njen odločilen prispevek pri sklenitvi posla. Status obdolženke je tako v opisu dejanja povsem jasno konkretiziran, prav tako pa je razvidno, da je obdolženka opravljala gospodarsko dejavnost, zaradi česar so vsa pritožbena prizadevanja v smeri vpliva obdolženke na sklenitev posla neutemeljena.

32Glede kaznivega dejanja pod točko 2.2 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da v opisu dejanja ni navedeno, pri katerem dejanju, ki predstavlja izvrševanje kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, naj bi obdolženi A. A. pomagal. Ni mu mogoče pritrditi. Iz opisa dejanja namreč povsem jasno izhaja, da je obdolženec pomagal obdolženi C. C. pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1, opisanem pod točko 2.1 izreka s tem, da je kot vodja poslovne enote D d.d. od Č. Č., direktorja družbe D d.o.o., zahteval nedovoljeno nagrado v višini 10.000,00 EUR zase in za C. C. kot protiuslugo za pridobitev informacij pri pripravi kvalitetne in konkurenčne ponudbe za izvedbo gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje in kot protiuslugo za pridobitev navedenega gradbenega posla družbi D d.o.o., in sicer tako, da je že v marcu 2018 vzpostavil kontakt med C. C. in Č. Č., da je Č. Č. prepričal, da je po elektronski pošti poslal C. C. kontaktne podatke družbe D d.o.o., zato da bi se sestala, kar sta C. C. in Č. Č. v maju 2018 najmanj dvakrat tudi storila, da je v mesecu maju in juniju 2018 od C. C. pridobival informacije o poteku izbora izvajalca za obnovo avtobusne strehe in jih posredoval Č. Č. S tem je povsem konkretno opisana pomoč obdolženega A. A., prav tako pa je razvidno, pri storitvi katerega kaznivega dejanja je pomagal. Kadar gre za pomoč k določenemu kaznivemu dejanju, sodišču ni potrebno v opis dejanja pomoči ponovno vnašati celotnega opisa dejanja storilca kaznivega dejanja, pri katerem pomočnik pomaga. Tehnike opisa dejanja so namreč različne. Kadar gre za razmerje kaznivo dejanje storilca in pomoč h kaznivemu dejanju, je kaznivo dejanje pomoči zadovoljivo označeno tako, da se opis dejanja sklicuje na predhodno ravnanje storilca dejanja, pri katerem pomočnik pomaga.⁴ Za takšno situacijo gre tudi v konkretnem primeru.

33Pa tudi dejansko stanje obravnavane zadeve, kar pritožba prav tako napada, je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec izvršil kazniva dejanja, kot so povzeta v krivdoreku izpodbijane sodbe. Pritožba obdolženčevega zagovornika, ki skuša prepričati o nasprotnem, tako tudi v tem delu ne more biti uspešna.

34Kot je to v točki 18 obrazložitve navedlo že prvostopno sodišče, so z nadzorom elektronskih komunikacij kriminalisti prestregli tudi telefonske razgovore, ki so v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi potrjevali očitke tako obdolženemu A. A. kot obdolženemu Č. Č. iz točke I/1.1. in I/1.2. izreka sodbe. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi povzelo vsebino posameznih komunikacij med obdolžencema in glede na to, da sta se obdolženca pogovarjala, ali lahko obdolženi A. A. kot vodja enote C d.d. uredi kredit oziroma posojilo J. J. pri navedeni banki, obdolženi A. A. pa je za to zahteval 2 % vrednosti posojila oziroma 2.000,00 EUR, govora pa je bilo tudi o tem, na kak način bo J. J. navedeni denar izročil (…„cekine, cekine bo tebi dal?... cekine … lahko mu jaz stran vzamem eventualno, ne?“...), ni nobenega dvoma, da sta se pogovarjala prav o očitanem kaznivem dejanju. Da bi obdolženi A. A. za družino J. J. uredil kredit kje drugje, kot prav v C d.d., kjer je bil tedaj zaposlen, kot skuša to prikazati zagovornik, pa iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja. Prav tako ni jasno, na čem temeljijo pritožbene trditve, da iz prisluhov med A. A. in Č. Č. ne izhaja, da bi obdolženi A. A. zase zahteval nedovoljeno nagrado, saj bi naj zgoraj povzeti pogovori med Č. Č. in A. A. potekali „v luči stroškov in ne nagrade za ureditev kredita za stanovanje...“. Ne le, da tudi sicer ni videti prav nobenega razloga, zakaj bi se obdolženca o stroških kredita za J. J. med seboj sploh pogovarjala in določala višino le-teh (… „dva jurija?... ne vem, rečimo nekaj,... dva jurija je tak... čist...), pri čemer tudi stroški kredita ne predstavljajo „cekinov“, o katerih sta se obdolženca med seboj pogovarjala. Pa tudi sicer ni prav nobene logike, da bi, če bi dejansko šlo zgolj za stroške odobritve kredita, kot skuša o tem prepričati zagovornik, J. J. predal sredstva Č. Č. in nekaj C d.d. oziroma A. A. Zagovornik obdolženega A. A. tako s prikazovanjem, da povzeta komunikacija ne dokazuje izvršitve kaznivega dejanja, da storitev kaznivega dejanja torej ni dokazana in z ostalim, kar v tej smeri izpostavlja zagovornik, nikakor ne more prepričati. Ob razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov, glede kaznivega dejanja pod točko 2.2. izreka obsodilne sodbe navedlo prvostopno sodišče, pa pritožba ne more biti uspešna niti v delu, ko skuša prepričati, da ni dokazano, da je obdolženi A. A. C. C. pomagal pri pridobitvi nedovoljene nagrade, in da C. C. tudi ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na izbor ponudnika, da ponudnika ni favorizirala in ji torej tudi obdolženi A. A. pri tem ni mogel pomagati. Povzete pritožbene navedbe so v nasprotju z razlogi prvostopnega sodišča, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pri čemer razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, nedvomno kažejo, da je bilo obravnavano dejanje izvršeno tako, kot to izhaja iz opisa v krivdoreku sodbe. Nobenega dvoma namreč ni, da je obdolžena C. C. zbirala ponudbe izvajalcev in jim predhodno tudi posredovala povpraševanja. Nobenega dvoma tudi ni, da se je z obdolženim Č. Č. kot direktorjem družbe D d.o.o. tudi večkrat sestala, da mu je posredovala informacije, ki so mu omogočale, da je podal konkurenčnejšo ponudbo, kar posledično pomeni, da je imela njegova družba vsekakor prednost v postopku izbire. Odločanje Komisije o izboru izvajalca je bilo namreč brez dvoma odvisno od vsebine ponudb, ki jih je predhodno pridobila C. C., zato je njena vloga skrbnice v postopku izbire ponudnika tudi realno omogočala njen (odločilen) prispevek pri sklenitvi izvajalskega posla v smislu zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, kot to v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja tudi okrožna državna tožilka.

35Da je obdolženi A. A. zahteval nedovoljeno nagrado zase in za C. C., pa brez dvoma izhaja tudi iz komunikacij, povzetih na straneh od 44 do 46 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi drugih. Zagotavljanje Č. Č. obdolženemu A. A.: „Tak, da ti ne skrbi, ti boš sigurno neki svoj delež dobo... Jaz bom v glavnem to, kar sem obljubo, plačo, kak pa mata vidva med sabo dogovorjeno, pa me niti ne zanima... Jaz jo bom poklico pa bom reko, da ti zdaj zahtevaš od mene denar, ki sem ga jaz dal njej... komaj štiri jurije sem zdaj dal, ker je blo pač toti raster. Trije rasterji so, ne? In vsak raster mamo mi zmenjeno. Zdaj je bilo štiri jurije, naslednji bo, ne vem, tri, pa zadnji bo ali pa ne vem, dva, pa zadnji bo štiri. Pač odvisno, al pa dva pa pol dva... v glavnem deset jurijev jaz moram vama dat, ne...“ (stran 44 in 45 obrazložitve sodbe). Navedeno pa, ob ostalih razlogih, ki jih je podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, brez dvoma potrjuje dogovor med obdolženci, da bo obdolženi Č. Č. A. A. in C. C. plačal „nagrado“ za pridobitev posla obnove strehe avtobusne postaje družbi D d.o.o. obdolženega Č. Č. Poznana sta torej tako temelj, kot višina (10.000,00 EUR) nagrade, kar v pritožbi problematizira zagovornik. In okoliščina, da je bil posel odobren kar na treh ravneh: kreditni odbor, nadzorni odbor, bonitetna služba ter pravna pisarna, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik obdolženega A. A., nikakor ne more vplivati na dejstvo, da je Č. Č. prav preko C. C. pridobil, kot je to sicer sam povedal „koristne informacije za svojo konkurenčnost“, saj je C. C. sodelovala v postopku izbire ustreznega izvajalca kot članica komisije. Njena vloga je bila torej ključna v predhodnem postopku vabljenja potencialnih podjetij k oddaji ponudbe za obnovo. In čeprav sama ni odločala, komu bo dodeljen posel obnove, je bila končna odločitev komisije in etažnih lastnikov odvisna prav od predhodno izvedenega postopka zbiranja ponudb, kot je to med drugim obrazloženo tudi v točki 21 izpodbijane sodbe.

36S pritožbo obdolženčevega zagovornika pa v nadaljevanju ni mogoče soglašati niti v delu, ko skuša prepričati, da je priča I. I. neverodostojna in da ni (točka 3 krivdoreka) šlo za urejanje kredita pri C d.d.. Glede na razloge, ki so v tej smeri navedeni (točka 24 obrazložitve sodbe) namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prav nobenega dvoma, da se je obdolženčeva zahteva za plačilo nedovoljenih nagrad nanašala primarno za prizadevanje za ureditev kredita pri C d.d.

37Po obrazloženem, in ker pritožnik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

38Zagovornik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji ter na tem mestu uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji (5. točka 372. člena ZKP), če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. O prekoračitvi pravice govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali če ne izreče sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Kaj takega pa pritožnik ne zatrjuje, pač pa meni, da je izrečena kazenska sankcija prestroga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, in sicer da je obdolženec urejena oseba, da je oče dveh nepreskrbljenih otrok (v starosti 17 in 25 let), da je s strani C d.d. dobil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da sedaj dela za trgovsko gospodarsko družbo (F d.o.o.) in da zaradi medijske izpostavljenosti ne more več delati v bančnem sektorju. S takšnimi navedbami pa pritožnik izraža nestrinjanje z vrsto in višino izrečene kazenske sankcije, s čimer v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

39Pritožbi pa tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo. Čeprav pri tem ni izrecno navedlo, da obdolženec skrbi za dva nepreskrbljena otroka (stara 17 in 25 let), pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena okoliščina ne vpliva v tolikšnem obsegu, kot se za to zavzema pritožnik. Skrb za otroka je namreč temeljna starševska dolžnost, zaradi česar sama po sebi ne utemeljuje določitev nižjih posameznih kazni in izrek nižje enotne kazni v konkretnem primeru. Še zlasti, ker je sodišče prve stopnje pri obdolženemu A. A. povsem pravilno upoštevalo pomen in težo ostalih relevantnih okoliščin. Tako je utemeljeno izpostavilo težo posameznega kaznivega dejanja in višino protipravne premoženjske koristi, za katero si je prizadeval obdolženec, kot tudi stopnjo njegove krivde. Sodišče prve stopnje je prav tako v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo predhodno nekaznovanost, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo. V pritožbi izpostavljena nova zaposlitev obdolženca v trgovskem sektorju, s čimer mu je po navedbah zagovornika onemogočeno, da bi ponovil kazniva dejanja, na odmerjeno kazensko sankcijo ne vpliva. Da obdolženec zaradi medijske izpostavljenosti ne more več opravljati dela v bančnem sektorju, je posledica njegovega ravnanja, sicer pa je iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2.1 razvidno, da je obdolženec pomagal pri storitvi kaznivega dejanja obdolženi C. C., ki je opravljala storitveno dejavnost v družbi E d.o.o., ne pa bančnih storitev. Glede na število kaznivih dejanj, ki jih je obdolženec storil v obravnavani zadevi, pa tudi ni mogoče zaključiti, da gre za enkraten odklon v njegovem obnašanju. Neprimerljiva je tudi v pritožbi citirana sodna praksa, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje načelo individualizacije, obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Enako je mogoče zaključiti tudi glede izrečene stranske denarne kazni. Grajano višino dnevnih zneskov je namreč sodišče prve stopnje pravilno določilo ob upoštevanju višine plače, ki jo prejema obdolženec, kot tudi dejstva, da je lastnik štirih nepremičnin, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da enotna denarna kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 60,00 EUR (skupaj torej 18.000,00 EUR) ogroža preživljanje obdolženca in njegove družine. Z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje in utemeljuje svojo odločitev o kazenski sankciji, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato izpodbijane sodbe v tem delu ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

K pritožbi zagovornika obdolženega Č. Č.

40Pritožbene trditve, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo oziroma, da so nejasni razlogi, na čem temelji status „oškodovanca“ E. E., kar bi naj predstavljalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so neutemeljene. Iz podatkov celotnega kazenskega spisa in tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje namreč brez vsakega dvoma izhaja, da je v obravnavani zadevi bilo E. E. šteti kot oškodovanca. Nenazadnje je tudi obtožba očitala obdolžencem, da so skušali na račun E. E. pridobiti veliko protipravno premoženjsko korist in, kot je (med drugim) obrazložilo prvostopno sodišče (točka 9 obrazložitve) je potencialno kaznivo dejanje obdolženih A. A. in B. B. ter predstavnikov B d.d. pomenilo resno kršitev oškodovančeve finančne neodvisnosti in s tem njegove pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Glede na to, da je v skladu s 144. členom ZKP kot oškodovanec opredeljen tisti, ki mu je kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, torej tisti, čigar pravica je prizadeta s kaznivim dejanjem, in ko je v izpodbijani sodbi na več mestih pojasnjeno (tudi točka 10 obrazložitve), da bi naj glede na očitek iz obtožnice obdolžena A. A. in B. B. na škodo E. E. poskusila storiti kaznivo dejanje goljufije iz drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, pritožba s prikazovanjem, da ni jasno, na podlagi česa je bil E. E. podeljen status oškodovanca in da izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, nikakor ne more prepričati. Okoliščina, da E. E. v obravnavani zadevi ni vložil premoženjskopravnega zahtevka, kar pritožba prav tako izpostavlja, pa tudi v ničemer ne vpliva na okoliščino, da je imel E. E. v obravnavani zadevi nedvomno „status“ oškodovanca.

41V točki 21 in tudi ostalih razlogih izpodbijane sodbe, pa je tudi obširno pojasnjeno, da so v obravnavanem časovnem obdobju obdolženi A. A., Č. Č. in C. C. imeli dogovor o tem, da si bosta obdolžena A. A. in C. C. prizadevala za pridobitev posla obnove strehe Avtobusne postaje družbi D d.o.o. obdolženega Č. Č., on pa, da bo za to obema plačal nagrado v znesku 10.000,00 EUR oziroma v višini 3 % vrednosti posla, kot se je 12. 3. 2018 celo pisno zavezal obdolženemu A. A., kot je to razvidno iz priloge A568 spisa. Da je dogovor o plačilu nagrade vključeval tudi obdolženo C. C., pa je razumno sklepati tudi na podlagi njene vloge v podjetju E d.o.o., kjer je bila zadolžena za obravnavani projekt tako, da je v sodelovanju z družbo G d.o.o. potencialnim izvajalcem obnove poslala povabila k oddaji ponudbe in kot članica komisije sodelovala pri izbiri najustreznejšega ponudnika, pri organizaciji projekta pa je za etažne lastnike iskala tudi financerja in tako prišla tudi v stik s soobdolženim A. A.. Obdolženka je bila zadolžena za upravljanje poslovne stavbe Avtobusne postaje, bila je vodja projekta obnove te stavbe, v tem svojstvu pa je sodelovala tudi v postopku izbire ustreznega izvajalca kot članica komisije, njena vloga pa je bila ključna že v predhodnem postopku vabljenja potencialnih podjetij k oddaji ponudb za obnovo. In čeprav ni sama odločala, kot to izpostavlja zagovornik, komu bo dodeljen posel obnove, pa je bila končna odločitev o tem, tako komisije kot etažnih lastnikov, odvisna prav od predhodno izvedenega postopka zbiranja ponudb ter je tako njena zaposlitev v podjetju E d.o.o. realno omogočala njen odločilen prispevek pri sklenitvi posla, v smislu zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to vse pojasnjeno tudi v točki 21 izpodbijane sodbe, kjer je navedeno tudi, da ni prav nobenega dvoma, da se je obdolženka sestajala z obdolženim Č. Č. prav zaradi svojega protipravnega prizadevanja, da on pridobi obravnavani posel, četudi bi kakšen „s.p.“ podal cenejšo ponudbo, in o tem ni želela govoriti po telefonu, kot to izhaja iz njenih navedb v povzetih pogovorih. V izpodbijani sodbi je torej pojasnjeno, kako je C. C. Č. Č. pomagala in se z njim tudi sestajala, da mu je posredovala podatke in si torej protipravno prizadevala, da prav on dobi obravnavani posel, kar posledično pomeni, da je dajala prednost družbi D d.o.o. pred drugimi posamezniki. Pritožbeno prikazovanje, da prvostopno sodišče v tej smeri nima ustreznih razlogov, in da so zato podane bistvene kršitve določb ZKP, tako nikakor ne more prepričati.

42Glede pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 pod točko 1.2 izreka izpodbijane sodbe pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je očitek, da je „obdolženi Č. Č. posredoval J. J. zahtevo A. A. po plačilu nedovoljene nagrade“ nadomestilo z besedilom, da je obdolženec „po seznanitvi z zahtevo A. A. po plačilu nedovoljene nagrade“ ravnal tako, kot mu je obtožba očitala v nadaljevanju, neutemeljeno in nezakonito v škodo obdolženca spremenilo opis kaznivega dejanja. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče namreč prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustno spremembo opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.⁵ V obravnavani zadevi izvedeni dokazni postopek ni z gotovostjo pokazal, da je obdolženi Č. Č. posredoval J. J. tudi zahtevo obdolženega A. A. za plačilo nedovoljene nagrade, kot mu je to v obtožnici očitala okrožna državna tožilka, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno spremenilo opis kaznivega dejanja z obdolžencu ugodnejšim očitkom, da je po seznanitvi z zahtevo obdolženega A. A. za plačilo nedovoljene nagrade v nadaljevanju ravnal, kot se mu je očitalo (da je torej J. J. izročil mobilno telefonsko številko A. A., pri čemer je vedel, da mu posreduje njegovo telefonsko številko, da mu bo ta kot bančnik uredil kredit v C d.d., J. J. pa mu bo moral za to plačati nedovoljeno nagrado v višini 2.000,00 EUR ali 2 % višine kredita, poleg tega pa se je obdolženi Č. Č. z obdolženim A. A. dogovoril, da bo od J. J. prevzel nedovoljeno nagrado in jo v nadaljevanju izročil obdolženemu A. A.). Takšna sprememba, ki pomeni zgolj prilagoditev opisa kaznivega dejanja ugotovitvam dokaznega postopka, kot je to podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 19 razlogov svoje sodbe, zaradi česar tudi ni podana na tem mestu uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je dopustna. Z vidika obdolženca pa tudi ne gre za spremembo, ki bi bila v njegovo škodo. Opis dejanja v točki 1.2 izreka izpodbijane sodbe se nanaša na iste historične dogodke, na katere se je nanašala obtožba, med sodbo in obtožbo pa obstaja subjektivna in objektivna identiteta, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Posledično tudi nista podani v tej zvezi problematizirani kršitvi pravice do obrambe ter pravice do poštenega in nepristranskega postopka (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije), ki ju zagovornik uveljavlja z navajanji, da se obdolženec ni mogel izjasniti glede spremembe, ki jo je v opisu pomoči h kaznivemu dejanju opravilo sodišče prve stopnje. Kot že rečeno, obravnavana sprememba temelji na ugotovljenem dejanskem stanju po izvedenem dokaznem postopku in je bil poseg sodišča v opis dejanja dopusten, zaradi česar zatrjevani kršitvi nista podani.

43Zagovornik glede obravnavanega dejanja pod točko 1.2 izreka izpodbijane sodbe uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da je treba ravnanja obdolženih A. A. in Č. Č. opredeliti zgolj kot pripravljalna dejanja. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj ravnanja obdolženega Č. Č., kot izhajajo iz opisa dejanja, pomenijo izvršitev pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril. Pri tem se je glede zahtevanja (terjanja) podkupnine, nasprotno kot meni pritožnik, povsem utemeljeno sklicevalo na primerljivo sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 29346/2017 z dne 9. 12. 2021, po kateri je zahtevanje podkupnine mogoče izvršiti tako, da storilec svoje izrecno ali konkludentno enostransko izjavo, da zahteva podkupnino kot protiuslugo za neko storitev, posreduje oziroma naznani potencialnemu dajalcu koristi, ali pa osebi, ki zanj deluje. Pritožnik na tem mestu zmotno navaja, da je po razlagi sodišča prve stopnje obdolženi Č. Č. sam sebi sporočil zahtevo po nedovoljeni nagradi. Pregled obrazložitve sodbe v točki 19 pokaže, da je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo pojasnilo, da je bil obdolženi Č. Č. v kontaktu z obdolženim A. A., kateri mu je torej sporočil zahtevo za plačilo nedovoljene nagrade v višini 2.000,00 EUR ali 2 % od višine kredita kot protiuslugo, da bo obdolženi A. A. J. J. uredil stanovanjski kredit v C d.d., kot je to tudi razvidno iz opisa dejanja, v katerem je tudi v nadaljevanju povsem jasno konkretizirana pomoč obdolženega Č. Č., kar vse je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišče posredovanje telefonske številke obdolženega A. A. J. J., s čimer ju je torej obdolženi Č. Č. spravil v stik, nedvomno, ob zavedanju, da telefonsko številko J. J. posreduje z namenom, da mu bo obdolženi A. A. kot bančnik uredil kredit v C d.d., za kar mu bo moral J. J. plačati nedovoljeno nagrado v višini 2.000,00 EUR ali 2 % višine kredita, nedvomno pomeni konkretizacijo pomoči v smislu 38. člena KZ-1. Pri čemer ne gre prezreti niti, da iz nadaljevanja opisa še izhaja, da se je obdolženi Č. Č. z obdolženim A. A. dogovoril, da bo od J. J. prevzel nedovoljeno nagrado in jo izročil obdolženemu A. A. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nejasnosti izreka glede zahtevane višine nedovoljene nagrade. Ta je namreč povsem določljiva. Navedba v obliki zneska in odstotka je posledica ugotovljenega dejanskega stanja, zato pritožnik neupravičeno graja razliko med odstotkom in zneskom. Pritrditi pa mu ni mogoče niti v delu, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, za katero konkretno opravljeno delo je obdolženi A. A. zahteval nedovoljeno nagrado in ali gre za zakonito ali za nezakonito delo. Do navedenega se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točkah 27 in 28 obrazložitve te sodbe, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede popolnosti opisa dejanja pod točko 1.2 izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana, prav tako pa ni podana kršitev pravice do obrambe, katero zagovornik na tem mestu uveljavlja kot posledico prvotno uveljavljane kršitve kazenskega zakona.

44Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnik uveljavlja tudi glede kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 pod točko 2.3 izreka izpodbijane sodbe. Po njegovem mnenju iz opisa dejanja ne izhaja izvršitveno ravnanje, torej delo, za katerega naj bi obdolžena C. C. zahtevala nagrado, prav tako pa ni jasno, ali je obdolženka imela pooblastilo, da bi lahko izbrala obdolženčevo družbo za izvajalca obnove strehe na avtobusni postaji in z njim sklenila posel. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke 2.3 izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Obdolžencu se očita, da je osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubil in dal nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za pridobitev posla. Koruptivno ravnanje se v konkretnem primeru nanaša na pridobitev posla, pri čemer je v opisu dejanja tudi natančno navedeno, da je bila nedovoljena nagrada obljubljena in dana kot protiusluga za pridobitev informacij, ki bodo obdolžencu koristile pri pripravi kvalitetne in konkurenčne ponudbe za izvedbo gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje in za pridobitev gradbenega posla njegovi družbi D d.o.o. S tem je delo, za katerega je obdolžena C. C. sprejela obljubo nedovoljene nagrade in nato nedovoljeno nagrado tudi dejansko sprejela, zadostno opisano, zahteva pritožnika po še natančnejši konkretizaciji pa se izkaže kot neutemeljena. V opisu dejanja je prav tako navedeno, na kakšen način je obdolžena C. C. opravljala gospodarsko dejavnost. Tako je razvidno da je slednja opravljala storitveno dejavnost v družbi E d.o.o., kjer je bila referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče že v točki 28 razlogov te sodbe, na katere se na tem mestu v celoti sklicuje, pojasnilo, da zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala, prejela oziroma ji je bila obljubljena, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev posla, ni pa nujno, da bi imela tudi pooblastilo za njegovo sklenitev. Tak položaj je obdolžena C. C. nedvomno imela, kar vse je pritožbeno sodišče že podrobno pojasnilo. Prav tako je obrazložilo, zakaj je bilo v obravnavanem primeru dejanje obdolženke usmerjeno k sklenitvi dovoljenega in zakonitega posla (točka 31 obrazložitve te sodbe), zaradi česar pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni jasno, kako je obdolženka zanemarila koristi svoje organizacije oziroma komu je zaradi njenega ravnanja nastala škoda. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v opisu dejanja pod točko 2.3 izreka izpodbijane sodbe niso pomešani zakonski znaki iz prvega in drugega odstavka 242. člena KZ-1, kot to zmotno navaja pritožnik. Ker je obdolženec obljubil in dal nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za pridobitev dovoljenega posla, gre za inkriminacijo po drugem odstavku 242. člena KZ-1. Kot je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo, so bila vsa ravnanja obdolžene C. C. usmerjena v sklenitev zakonitega posla. Da bi bila v opisu dejanja pod točko 2.3 izreka izpodbijane sodbe navedena tudi pridobitev neupravičene ugodnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pritožnik tudi ne prepriča z navedbami, da poskus pridobivanja oziroma obljuba plačila za posredovanje informacij, ki so potrebne za pripravo kvalitetne in konkurenčne ponudbe za izvedbo del, ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja po drugem odstavku 242. člena KZ-1. Pri tem namreč prezre, da se obdolženemu Č. Č. ne očita poskus kaznivega dejanja, pač pa, da je obljubil in dal nedovoljeno nagrado osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost kot protiuslugo za pridobitev posla. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

45Pa tudi dejansko stanje, ki ga pritožba obdolženega Č. Č. prav tako napada, je bilo po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno in popolno. Pritožbene trditve, da je obsodilna sodba zoper Č. Č. in njegovo strogo kaznovanje očitno posledica tudi določenih političnih prepričanj razpravljajočega senata, da je sodišče zakonitost dokazov razlagalo izključno v škodo obdolženca, da je bila v škodo obdolženega Č. Č. tako kršena tudi domena nedolžnosti in ostalo, kar v tej smeri izpostavlja obdolženčev zagovornik, pa v izvedenih dokazih nima podlage in je neutemeljeno.

46Na čem temeljijo pritožbeni očitki, da je šlo pri obsodbi Č. Č. za politično prepričanje senata, pa pritožba tudi sicer ne obrazloži, v podatkih kazenskega spisa pa za tovrstne zaključke nikakor ni prav nobene podlage. Zakaj je sodišče obdolženega Č. Č. spoznalo za krivega je v sodbi tehtno in prepričljivo obrazloženo in glede na razloge navedene v točkah 18, 19, 20 pa tudi ostalih sodbe, pritožba s prikazovanjem, da obdolženec ni izvršil obravnavanega kaznivega dejanja, nikakor ne more prepričati. Pa tudi pritožbene trditve, da je sodišče izpovedbe prič povzemalo selektivno, so neutemeljene. Sodišče je namreč v sodbi povzelo tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva in ocenjevalo tiste dokaze, ki so za obravnavano zadevo relevantni. Okoliščina, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe po pridobitvi podatkov o tem ali je E. E. v kazenskih postopkih in ali je bil obsojen in če, za katera kazniva dejanja gre, pa tudi ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve in tudi ne gre za nezakonito omejevanje pravice do dokazovanja. V točki 7 izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče z razumnimi razlogi obrazložilo zakaj je zavrnilo predloge obdolženčevega zagovornika za zaslišanje predlaganih prič in pridobitev dodatnih dokazov. Pojasnilo pa je tudi, da podatki iz kazenske evidence in podatki o odprtih kazenskih postopkih zoper oškodovanca za presojo verodostojnosti njegovih izpovedb v predmetni kazenski zadevi niso relevantni. Navedeno pa nikakor ne pomeni, da si je sodišče v obravnavani zadevi stališče o krivdi obsojenih izoblikovalo že davno pred zaključkom sojenja, kot to navaja pritožba, ki konkretnih razlogov, na čem temeljijo takšne pritožbene trditve, niti ne navaja.

47Neutemeljeno pa pritožba graja tudi zaključke sodišča, da je C. C. favorizirala podjetje obdolženega Č. Č., saj po navedbah v pritožbi C. C. ni bila v vlogi in ni imela pooblastila, da bi lahko izbirala izvajalca obnove strehe Avtobusne postaje ***. C. C. glede na pritožbene trditve po izpovedbah prič naj sploh ne bi sodelovala pri glasovanju in izbiri izvajalca in nihče tudi naj ne bi potrdil, da bi C. C. kakorkoli favorizirala podjetje obdolženega Č. Č. ali celo izvajala pritisk katerega izvajalca naj etažni lastniki izberejo.

48Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo (med drugim tudi v točki 33 obrazložitve), ko je odgovarjalo na pritožbene trditve zagovornika obdolženega A. A. je obdolžena C. C. zbirala ponudbe izvajalcev in jim predhodno tudi posredovala povpraševanja, z obdolženim Č. Č. pa se je večkrat sestala, da mu je posredovala informacije, ki so mu omogočale, da je podal konkurenčnejšo ponudbo, kar pomeni, da je imela njegova družba prednost v postopku izbire. Odločanje komisije o izboru izvajalca je bilo namreč odvisno od vsebine ponudb, ki jih je predhodno pridobila C. C. Ob navedem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, pritožba zagovornika obdolženega Č. Č. s prikazovanjem, da prvostopno sodišče dejansko stanje obravnavane zadeve ni ugotovilo pravilno in popolno, nikakor ne more prepričati.

49Po obrazloženem in ker pritožnik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

50Odločbo o kazenski sankciji napada pritožba zagovornika obdolženega Č. Č. z navedbami, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni kot olajševalne okoliščine upoštevalo le, da je obdolženi nepredkaznovan, da je preživninski zavezanec in da je družbena škodljivost korupcijskih kaznivih dejanj splošno znana, pri čemer pa ni obrazložilo, zakaj je namesto pogojne obsodbe, ki jo je za obdolženca predlagalo tožilstvo, obdolžencu določilo osemmesečno zaporno kazen. Navedena odločitev sodišča je presenetljivo nenavadna (tožilstvo predlaga pogojno obsodbo, sodišče pa izreče zaporno kazen), sodišče pa je svojo odločitev tudi obrazložilo zgolj z navedbami, da je pogojna obsodba po presoji sodišča "neustrezna". V nadaljevanju pritožnik izpostavlja okoliščine, da je kaznivo dejanje pod točko 1.2. ostalo neizvršeno, torej oškodovancu, ali komurkoli tretjemu ni nastala škoda, pri čemer je bilo tudi vse skupaj govora o cca. 2.000,00 EUR, da je obdolženec skušal zgolj pomagati svojemu zaposlenemu pri ureditvi stanovanjskega problema, da je nepredkaznovan, da ima urejeno družinsko življenje, da je ustanovitelj družinskega podjetja z 12 redno zaposlenimi delavci, ki jim redno izplačuje plače, pri čemer je v družinskem podjetju zaposlena tudi obdolženčeva žena, obdolženec pa s plačevanjem davkov od prihodkov svojega podjetja tudi že skoraj dve desetletji pomembno prispeva k družbeni socialni pravičnosti, ki jo izpostavlja sodba. Smiselno enako pritožba izpostavlja tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2.3 izreka sodbe, saj tudi v tem delu sodišče izpostavlja zgolj okoliščine, ki gredo v škodo obdolženca, ne pa tudi v njegovo korist. Zaporna kazen za obdolženca je neprimerna tudi iz razloga, ker bo za obdolženca, posledično pa tudi za njegovo podjetje, s katerim nenazadnje preživlja vso družino, imela kazenska sankcija nepopravljive škodljive posledice, saj je obdolženec v svojem podjetju nosilec dejavnosti in edini zaposleni odgovorni vodja del in v kolikor bo obdolženec moral v zapor za osem mesecev, bo obdolženčevo podjetje moralo prenehati poslovati, saj ne bo izpolnjevalo pogojev za izvedbo projektov. Posledično bo brez prihodkov ostala ne samo obdolženčeva družina, temveč tudi vseh njegovih 12 zaposlenih delavcev in njihovih družin. Zgolj vrsta kaznivega dejanja in zavarovana pravna dobrina po mnenju pritožnika, ne more izničiti olajševalnih osebnih razmer in prejšnjega življenja obdolženca. Sodišče je obdolžencu s tem, ko mu je izreklo kazen zapora, izreklo prestrogo kazensko sankcijo, saj so izpolnjeni pogoji za izrek milejše sankcije - pogojne obsodbe. Podredno obdolženec odločitev glede kazenske sankcije izpodbija tudi kot neobrazloženo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba naj ne bi imela razlogov o tem, zakaj je edina primerna kazen za obdolženca prav zaporna kazen oziroma, zakaj pri obdolžencu ne pride v poštev pogojna obsodba, ki jo je nenazadnje v zaključni besedi predlagalo tudi tožilstvo.

51Čeprav ni mogoče soglašati z obdolženčevim zagovornikom, ko prvostopnemu sodišču zaradi neobrazložitve odločbe o kazenski sankciji očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ima sodba v tej smeri čeprav skope, a vendarle zadostne razloge, je kljub navedenemu soglašati, da je obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija prestroga.

52Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno ocenilo, da pri obdolžencu ni podana tako imenovana pozitivna prognoza in je dalo tudi prevelik poudarek teži kaznivih dejanj in krivdi obdolženca, spregledalo pa je številne olajševalne okoliščine, ki jih tudi v pritožbi upravičeno izpostavlja obdolženčev zagovornik, pri čemer vendarle ne gre prezreti, da je tudi državno tožilstvo za obdolženca predlagalo izrek pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave. Pritožbeno sodišče je tako obdolžencu, upoštevaje vse olajševalne okoliščine, predvsem tudi dejstvo, da je do sedaj nepredkaznovan, da je bilo kaznivo dejanje pod točko 1.2. storjeno, ker je obdolženec želel pomagati svojemu zaposlenemu pri ureditvi stanovanjskega problema, pri čemer oškodovancu ni nastala škoda ter upoštevaje tudi, da bi v primeru obdolženčevega odhoda v zapor njegovo podjetje moralo prenehati poslovati ali pa bi bilo poslovanje vsaj omejeno, in upoštevaje tudi vse ostale olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi povzema obdolženčev zagovornik, je pritožbeno sodišče prepričano, da bo že izrečena pogojna obsodba toliko vzgojno vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih in podobnih kaznivih dejanj. Posledično je pritožbeno sodišče tako sprejelo odločitev, razvidno iz izreka te sodbe in obdolžencu na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen spremenilo. V izrečeno stransko denarno kazen pa pritožbeno sodišče ni posegalo, saj je izrek denarne kazni kot stranske kazni v obravnavani zadevi povsem na mestu glede na pravno dobrino, ki je zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1.

K pritožbama obdolžene C. C. in njenega zagovornika

53Da prvostopno sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obsodilni del izpodbijane sodbe oprlo na dokazno gradivo, ki naj bi bilo pridobljeno s kršitvijo ustavno varovanih pravic C. C., in sicer pravice do zasebnosti po 35. členu Ustave Republike Slovenije in s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo in da tudi ni prišlo do vseh ostalih kršitev, ki jih v pritožbi v tej smeri izpostavlja zagovornik, je pritožbeno sodišče že obrazložilo na straneh od 5 do 10 te sodbe, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe glede zakonitosti dokazov.

54Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba (očitno ima zagovornik v mislih izrek) nasprotovala razlogom sodbe oziroma naj bi bili razlogi nejasni, sami s seboj v nasprotju in v precejšnjem nasprotju tudi s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku zaslišanih prič in med listinami, izpodbijana sodba pa naj tudi ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. V nadaljevanju pa zagovornik meni tudi, da sodišče ni presojalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

55S pritožnikom pa nikakor ni mogoče soglašati. Izpodbijana sodba ima namreč povsem jasne, prepričljive in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik. Na strani 47 izpodbijane sodbe je med drugim obrazloženo tudi, na čem temeljijo zaključki, „da je obdolženka v praktično fiktivnem postopku zbiranja ponudb dajala prednost soobdolženčevi družbi D d.o.o. pred drugimi navideznimi ponudniki in tako poskrbela, da je bil podeljen posel obnove, kot ji je očitala obtožba“. V nadaljevanju pa je obrazloženo tudi, sklicujoč se pri tem med drugim tudi na izpovedbe priče K. K. iz družbe G, ki je zanikala, kar je v svojem zagovoru navajala obdolženka, in sicer, da se je C. C. z obdolženim Č. Č. dobivala oziroma sestankovala zaradi njegove pomoči pri pripravi terminskega plana in varnostnega načrta za izvedbo del zaradi zaprtja ceste.

V točki 21 izpodbijane sodbe pa je (med drugim) obrazloženo tudi, da so ob zasegu Č. Č. računalnika policisti odkrili tudi podatkovno mapo z imenom KONTRa, ki je vsebovala ponudbe določenih podjetij, ki so kandidirala za pridobitev obravnavanega projekta, pri čemer je prvostopno sodišče še posebej izpostavilo tudi izpovedbo L. L., ki je potrdila dogovor. Vse ponudbe pa so tudi sicer na podjetje E d.o.o. prispele šele na dan njihovega odpiranja in jih je obdolženi Č. Č. lahko pred tem prejel, ali od samih ponudniko, ali pa jih je glede na enoten čas nastanka sestavil sam, kar vse je obrazloženo tudi v točki 21 izpodbijane sodbe, kjer je pojasnjeno tudi, da je že istega dne obdolženi Č. Č. tudi sicer vedel, „da so najcenejši“. Ob navedenem in ostalih razlogih navedenih v izpodbijani sodbi pa pritožbeno prikazovanje, da izpodbijana sodba v tej smeri ni obrazložena, da so razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, ne more prepričati. Sicer pa tega, glede katerih odločilnih dejstev so nejasnosti, in kateri od razlogov o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju, pritožba niti ne konkretizira. V kolikor pa zagovornik z zaključki sodišča ne soglaša, ker meni, da so zmotni, pa ne uveljavlja v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZKP, temveč pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

56Tudi zagovornik obdolžene C. C. uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP na več mestih pritožbe, pri čemer je iz vsebine ponavljajočih navedb v tej smeri razbrati, da sodišču prve stopnje v bistvenem očita: 1. da je posredovanje informacij za prilagoditev ponudbe v postopku zbiranja ponudb za sanacijo strehe na avtobusni postaji po svoji naravi nezakoniti posel in je treba kot kvalifikatorni element kaznivega dejanja upoštevati zakonski znak delovanja v škodo organizacije, ki pa v obravnavnem primeru ni konkretiziran; 2. da obdolženka ni opravljala gospodarske dejavnosti, zaradi česar ne more biti storilka očitanega kaznivega dejanja (na tem mestu pritožnik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP) ter 3. da v opisu dejanja ni navedeno, na kakšen način naj bi obdolženka vplivala na pridobitev posla družbi D d.o.o.

57Takšnim stališčem ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se je do navedenih pritožbenih trditev opredelilo že v točkah 31 in 32 obrazložitve te sodbe, saj je enake pritožbene razloge uveljavljal tudi zagovornik obdolženega A. A., zaradi česar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju na povedano v celoti sklicuje. Opis kaznivega dejanja v točki 2.1 izreka izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. Ti so ustrezno konkretizirani, v razlogih prvostopenjske sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ni mogoče prezreti bistva obtožbenih očitkov obravnavanega kaznivega dejanja. Odločilno je, da je obdolžena C. C. zase sprejela obljubo nedovoljene nagrade in sprejela nedovoljeno nagrado za sicer dovoljeno sklenitev posla, s tem ko je v postopku zbiranja ponudb dajala prednost družbi D d.o.o. pred drugimi ponudniki, s čimer je poskrbela za to, da je bila družba D d.o.o. izbrana za izvajalko gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje. Posel, zaradi pridobitve katerega je obdolženka kot protiuslugo zase sprejela obljubo nedovoljene nagrade in nato nedovoljeno nagrado tudi prejela, v bistvu predstavlja gradbeni posel, ki se je nanašal na sanacijska dela na strehi avtobusne postaje. To pa je bil zakonit posel. Vsa ravnanja obdolženke so bila torej usmerjena k sklenitvi dovoljenega in zakonitega posla, zaradi česar je neutemeljeno zavzemanje pritožnika, da posredovanje informacij pomeni nezakonit posel. Do drugačnih zaključkov ni mogoče priti niti na podlagi pritožbenih navedb o pomenu postopka „vabil k oddaji ponudbe“. Posledično so brez podlage tudi nadaljnja zatrjevanja, da gre v bistvu za pravno kvalifikacijo po prvem odstavku 241. člena KZ-1, zaradi česar bi bilo potrebno izpostaviti zanemarjenje koristi oziroma škodo, ki je nastala. Družbi E d.o.o., v kateri je bila obdolženka referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje, namreč z ravnanjem obdolženke ni nastala škoda.

58Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da obdolženka ne more biti storilka očitanega kaznivega dejanja, ker kot referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje ni o ničemer odločala, pač pa je bila zgolj tehnični posrednik med etažnimi lastniki, nadzornim projektom in banko, zaradi česar ni imela morebitnega vpliva na izbor najugodnejšega ponudnika (točka e) pritožbe). Takšno zatrjevanje zagovornika je zmotno. Kot je pritožbeno sodišče že v točki 28 obrazložitve te sodbe pojasnilo, po ustaljeni sodni praksi zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala, prejela oziroma ji je bila obljubljena, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev posla, ni pa nujno, da bi imela tudi pooblastilo za njegovo sklenitev, kot to zmotno navaja pritožnik. Predmet protiusluge za prejeto podkupnino je lahko kakršnakoli storitev ali opustitev, s katero lahko podkupljena oseba glede na položaj, ki ga ima pri opravljanju gospodarske dejavnosti organizacije, doseže, da bo posel sklenjen.⁶ Zato so brez uspeha pritožbene navedbe, da lahko očitano kaznivo dejanje stori le odgovorna oseba v podjetju, ki ji je kot poslovodni osebi ali vodilni delavki zaupan določen krog poslov. Obdolženka je kot referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del sanacije na strehi avtobusne postaje pri družbi E d.o.o nedvomno imela takšno vlogo, da je imela realno možnost doseči sklenitev posla, kot je to pritožbeno sodišče zaključilo že v točki 31 te sodbe. Čeprav obdolžena C. C. ni sama odločala, komu bo posel obnove podeljen, pa je bistvena dokazna ocena sodišča prve stopnje v točki 21 razlogov izpodbijane sodbe (ki se izkaže kot povsem pravilna), da je bila končna odločitev komisije in etažnih lastnikov odvisna od predhodno izvedenega postopka zbiranja ponudb in da je zaposlitev obdolženke v družbi E d.o.o. realno omogočala njen odločilen prispevek pri sklenitvi posla. Obdolženka je bila namreč v okviru svoje zaposlitve v gospodarski družbi zadolžena za upravljanje poslovne stavbe Avtobusna postaja in vodja projekta obnove te stavbe, v postopku izbire ustreznega izvajalca pa je sodelovala kot članica komisije. Pritožnik pa skuša z navedbami, da je bila obdolženka le posrednica med vpletenimi, zgolj zmanjšati vlogo obdolženke pri storitvi kaznivega dejanja, vendar je pri tem nesupešen. Status obdolženke je tako v opisu dejanja povsem jasno konkretiziran, prav tako pa je razvidno, da je obdolženka opravljala gospodarsko dejavnost, zaradi česar so vsa pritožbena prizadevanja v smeri vpliva obdolženke na sklenitev posla, zlasti pogrešanja konkretizacije, katera izvršitvena ravnanja obdolženke naj bi vodile do tega, da je družba D d.o.o. pridobila posel, očitno neutemeljena. Brez podlage pa je tudi nerazumna zahteva zagovornika, da bi bilo treba v opisu kaznivega dejanja navesti še, katere informacije bi bilo treba pridobiti za pripravo ponudbe ter kaj opredeljuje kvalitetno in konkurenčno ponudbo (točka d) pritožbe). Na podlagi vsega navedenega uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Pritožnik uvodoma na tem mestu uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Na ta način zaide v nasprotje, saj se kršitvi po 1. in 4. točki 372. člena ZKP izključujeta. Ni namreč mogoče hkrati trditi, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje in da ni uporabljena prava pravna kvalifikacija,⁷ zaradi česar pritožniku tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Po vsem obrazloženem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi obdolženkine pravice do obrambe, katero zagovornik v točki d) pritožbe posplošeno uveljavlja zgolj kot posledico nekonkretiziranosti očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa ne specificira, kako konkretno naj bi sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe.

59Pritožbi obdolžene C. C. in njenega zagovornika pa tudi v delu, ko grajata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne moreta prepričati. Prvostopno sodišče je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve tudi v tem delu ugotovilo pravilno in tudi popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje.

60Da so neutemeljene pritožbene trditve v smeri, da obdolžena C. C. ni o ničemer odločala, in da ni imela nobenega vpliva na izbiro izvajalca za obnovo strehe na Avtobusni postaji, je pritožbeno sodišče v tej odločbi že pojasnilo, zato tokrat ponovno izpostavlja le, da je obdolžena C. C. sodeloval v postopkih izbire ustreznega izvajalca kot članica komisije in je bila torej njena vloga ključna že v predhodnem postopku vabljenja podjetij k oddaji ponudb in čeprav sama ni neposredno odločala, komu bo dodeljen posel obnove, je bila končna odločitev odvisna od predhodno izvedenega postopka zbiranja ponudb.

61Da se s soobdolženim Č. Č. ni dobivala zaradi njegove pomoči pri pripravi terminskega plana in varnostnega načrta, kot je v svojem zagovoru to navajala obdolžena C. C., je pritožbeno sodišče že obrazložilo v delu, ko je odgovarjalo na pritožbene trditve obdolženkinega zagovornika o bistvenih kršitvah določb ZKP. Da je bil njen interes pridobitev posla soobdolženemu Č. Č., pa izhaja tudi iz vsebine telefonskih pogovorov, povzetih v točkah 20 in 21 izpodbijane sodbe. Telefonski pogovor med obdolženko in obdolženim C. C., ko je obdolžena samoiniciativno sporočila, da se bosta „vezano na Č. Č.“ pozneje sestala, in ko je obdolženemu A. A. tudi odgovorila, da se o tem, kdo bo izvajalec ne želi pogovarjati po telefonu, ko je obdolženi A. A. obdolženo C. C. 19. 3. 2018 vprašal, ali je Č. Č. že govoril z njo, čemur je obdolženka pritrdila, kar kot to obrazlaga tudi prvostopno sodišče, nasprotuje obdolženkinemu zagovoru, da je s Č. Č. prišla v stik preko G. Da bo obdolženi Č. Č. plačal soobdolžencema nagrado 10.000,00 EUR, izhaja med drugim tudi iz vsebine v izpodbijani sodbi povzetih pogovorov, obdolženka pa se je z obdolžencema tudi sestajala, soobdolženemu A. A. pa je, kot je že navedeno, tudi potrdila, da se bosta srečala oziroma sestala „vezano na Č. Č.“. Da je obdolženi Č. Č. obdolženi A. A. izplačal 4.000,00 EUR, pa nenazadnje izhaja tudi iz vsebine v izpodbijani sodbi prav tako povzetega telefonskega pogovora med A. A. in Č. Č. (12. 10. 2018), ko je Č. Č. povedal „ona je prišla, je rekla, da moram dat dnar, ker drugače to ne bo … sej veš kaj, no. Zaj pa se zmenita … jaz ne morem tebi dat teh deset juriov, pa njej deset jurijov … vidva se torej zmenita med sabo … jaz bom svoj del sigurno korektno, tak kak smo se zmenli, naredo ...“ Pa tudi pogovor z vsebino „jaz jo bom poklico, pa bom reko, da ti zdaj zahtevaš od mene denar, ki sem ga jaz dal njej ...“ in Č. Č. „tolažba“ A. A. z navedbo „drugač pa ti si še vedno tu zavarovan … komaj štiri jurije sem zdaj dal, ker je blo pač toti raster, po rasteri. Trije rasteri so ne? … Jaz mislim tud, da si upravičen do tega, samo treba se to z njo zmenit ne? ...“ Ob navedenem in vsebino vse ostale v sodbi vsebinsko povzete komunikacije med obdolženci ter ob ostalih dokazih navedenih v sodbi, pritožbi obdolženke in njenega zagovornika s prikazovanjem, da obdolženki storitev kaznivega dejanja ni dokazana in da sodišče o tem ni imelo nobenih relevantnih dokazov, nikakor ne moreta prepričati. Pa tudi izjava K. K., ki jo je obdolženka priložila k svoji pritožbi in ki jo v pritožbi povzema tudi zagovornik, iz razlogov, ki jih je na strani 47 sodbe navedlo že prvostopno sodišče, ob že izpostavljenih dokazih nikakor ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Da je obdolžena C. C., kot je že večkrat pojasnjeno, prejela 4.000,00 EUR nagrade, pa izhaja iz že povzetih komunikacij med soobdolženci, kot je to pravilno na strani 49 sodbe zaključilo tudi prvostopno sodišče. Ali je obdolženka s tem denarjem pri Zlatarni Celje nabavila zlato, kot je to sklepalo prvostopno sodišče glede na potrdilo o nakupu, najdeno pri obdolženki ob hišni preiskavi, ki je časovno sovpadala z obdolženkinim prejemom nedovoljene nagrade in, ali je obdolženka navedeno zlato kupila s kakšnim drugim denarjem, o čemer skuša prepričati obramba, za obravnavano zadevo niti ni odločilnega pomena. Vsekakor pa je več kot nenavadno naključje, da je obdolženka takrat (pogovor z dne 12. 10. 2018), ko ji je Č. Č. izročil denar („ona je prišla, je rekla, da moram dati denar“), nabavila pri Zlatarni Celje za 3.135,60 EUR zlata.

62Po vsem navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v potrditev svojih zaključkov navedlo prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča pritožbi obdolžene C. C. in njenega zagovornika nikakor ne morete vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in sta se tako pritožbi tudi v tem delu izkazali kot neutemeljeni.

63Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP s tem, ko je zlorabilo svojo diskrecijsko pravico ter obdolženi C. C. nepravilno odmerilo kazensko sankcijo, ki je previsoka in izven okvirjev sodne prakse ter generalne in specialne prevencije. S takšnimi pritožbenimi trditvami pa zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, pač pa izraža nestrinjanje z vrsto in višino odmerjene kazenske sankcije, s čimer v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je namreč že pri obravnavi pritožbe zagovornika obdolženega A. A. pojasnilo, da sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji po 5. točki 372. člena ZKP, če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu, česar pa zagovornik obdolžene C. C. ne zatrjuje. Pritožnik namreč ne navaja, da bi sodišče prve stopnje izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali da bi izreklo sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna.

64Pritrditi pa je pritožniku, ko nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe glede izrečene kazni zapora, katero ocenjuje kot prestrogo. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča (ki je odločbo o kazenski sankciji glede na vloženo pritožbo obdolženke zaradi dejanskega stanja preizkusilo tudi po uradni dolžnosti), pri izbiri kazenske sankcije neutemeljeno ocenilo, da pri obdolženki ni podana t. i. pozitivna prognoza, pri čemer je dalo prevelik poudarek teži kaznivega dejanja in krivdi obdolženke. Čeprav je sodišče prve stopnje prispevka obdolženih C. C. in A. A. pri kaznivih dejanj iz točk 2.1 in 2.2. izreka izpodbijane sodbe ocenilo kot primerljiva, pa pritožbeno sodišče kljub temu zaključuje, da je pri obdolženi C. C. na mestu izrek pogojne obsodbe, saj za razliko od ravnanj obdolženega A. A. ravnanje obdolžene C. C. pomeni enkraten odstop. Ugotovljena stopnja obdolženkine krivde, teža očitanega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih ga je storila ter ugotovljena olajševalna okoliščina pa utemeljujejo spremembo izrečene kazni zapora v pogojno obsodbo, kot je navedeno v izreku te sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo že izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih ali drugih kaznivih dejanj; če pa bo v času preizkusne dobe storila novo kaznivo dejanje, ji bo sodišče lahko pogojno obsodbo preklicalo in v njej določeno kazen izreklo. V izrečeno stransko denarno kazen pa pritožbeno sodišče ni posegalo, saj je izrek denarne kazni v obravnavani zadevi kot stranske kazni povsem na mestu glede na pravno dobrino, ki je zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1 (svobodna, lojalna konkurenca na trgu). Število in višino dnevnih zneskov pritožnik z ničemer konkretno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da izrečene kazenske sankcije v tem delu ne gre z ničemer spremeniti v korist obdolženke. Pri določitvi števila dnevnih zneskov je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženke, težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde obdolženke ter dejstvo, da je obdolženka obljubljeno nagrado tudi dejansko prejela. Višina dnevnega zneska pa je bila pravilno določena glede na njeno premoženjsko stanje.

65Pritožnik izpodbija tudi odločbo o odvzemu nedovoljene nagrade, vendar zgolj v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju obdolženka ni prejela nikakršnega zneska, zaradi česar je odvzem zneska v višini 4.000,00 EUR nerazumen. Tudi v tem delu mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je obdolženka kot nagrado za svoja protipravna ravnanja prejela znesek v višini 4.000,00 EUR (do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo), zaradi česar je obdolženki navedeni znesek tudi utemeljeno odvzelo. Takšna odločitev je v skladu s četrtim odstavkom 241. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1.

K pritožbi okrožne državne tožilke (oprostilni del sodbe)

66Sodišče prve stopnje je obdolženega A. A. in obdolženega B. B. ter obdolženo D. D. oprostilo obtožbe storitve v izreku izpodbijane sodbe podrobneje navedenih kaznivih dejanj po 3. točki 358. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, da bi naj obdolženci storili očitana kazniva dejanja na način, kot jim je to očitala obtožba.

67Po obširno izvedenem dokaznem postopku je prvostopno sodišče namreč prišlo do zaključka, da na podlagi izvedenih dokazov ni bilo brez razumnega dvoma izkazano, da sta obdolžena A. A. in B. B. lažnivo prikazovala E. E., da bo obdolženi A. A. z drugimi vodilnimi osebami v B d.d. uredil prestrukturiranje kredita za družbo A d.o.o., če bo E. E. na notarski račun nakazal 170.00,00 EUR, med tem ko so postopki prestrukturiranja kredita B d.d. tekli neodvisno od obdolženega A. A. in v skladu z notranjimi postopki banke, kot jima je to očitala obtožba v točki I., ter da je obdolženi A. A. lažnivo prikazoval H. H., da lahko uredi refinanciranje kredita za družbo H d.o.o., če bo H. H. na skrbniški račun položil 130.000,00 EUR, kar je ta v zmoti storil, postopek refinanciranja kredita družbe H pa je v B d.d. v bistvu potekal neodvisno od obdolženca, kot mu je očitala obtožba v točki IV izreka, zato je sodišče v zvezi s tema dejanjema obdolžencema izreklo oprostilno sodbo. Glede na razloge izpodbijane sodbe pa se je, glede na nedokazanost očitka o goljufanju na škodo E. E., kot neupošteven za presojo izkazal načeloma utemeljen pomislek zagovornika obdolženega A. A. o nekonkretiziranem očitku v točki I. obtožnice, da sta se obdolžena A. A. in B. B. združila zato, da bi goljufala (točka 16. izpodbijane sodbe).

68Glede na nedokazanost storitve zatrjevanega predikatnega kaznivega dejanja goljufije, ki naj bi glede na obtožbo bilo podlaga za pridobitev protipravne premoženjske koristi, katere izvor naj bi obdolženci z v obtožnici opisanimi ravnanji prikrili, pa je prvostopno sodišče tudi za kaznivo dejanje, opisano v točki VI. obtožnice, obdolžencem izreklo oprostilno sodbo.

69Zaključke prvostopnega sodišča v svoji pritožbi obsežno graja okrožna državna tožilka. Bistvo njene pritožbe je v trditvi, da so zmotni zaključki prvostopnega sodišča, da v obravnavani zadevi ni šlo za goljufijo, ampak za koruptivna ravnanja v banki. Sodišče naj bi se pri svoji dokazni oceni, da je šlo za koruptivna ravnanja, namreč preveč osredotočilo na komunikacijo med obdolženim A. A. in N. N., ni pa upoštevalo in pravilno ocenilo vseh ostalih dokazov.

70Iz izvedenih dokazov po oceni pritožnice v nasprotju z zaključki prvostopnega sodišča namreč izhaja, da refinanciranje kreditov družbama H d.o.o. in A d.o.o. ni bilo odvisno od položitve denarja na notarski račun, kot sta to zahtevala obdolžena A. A. in B. B., saj sta postopka prestrukturiranja kreditov v banki za H d.o.o. in A d.o.o. tekla neodvisno od kakršnegakoli posredovanja obtoženega A. A. ali pa od posredovanja kogarkoli drugega, ki bi imel takšno vlogo na banki, ki bi realno omogočala njegov prispevek pri prestrukturiranju kreditov. Zmotna je zato ocena prvostopnega sodišča, da je šlo za koruptivno dejanje, pri katerem bi naj poleg obdolženega A. A. sodelovali vsaj še dve osebi, povezani z banko – neposredno N. N., posredno pa tudi G. G. Pritožnica pri tem izpostavlja tudi, da je G. G. funkcijo podpredsednika uprave in vodje oddelka za upravljanje tveganj nastopil 1. 1. 2017, predhodno pa je bil prokurist v B d.d. od 4. 11. 2016. Denar, za katerega sodišče meni, da ni nemogoče, da je del zneska šel za koruptivna ravnanja bančnikov, ki so bili odločevalci, je bil na notarjev račun nakazan že 9. 9. 2016, pogovori med A. A. in H. H. pa so v tej smeri potekali že v juliju 2016, kar pomeni, da so pogovori glede storitev ureditve refinanciranja potekali mnogo pred tem, ko je v banko prišel G. G. Navedeno pa izključuje, da bi lahko bil G. G. eden izmed odločevalcev na banki, za katerega bi A. A. zahteval položitev denarja na notarski račun. Pa tudi N. N. po oceni pritožnice ni mogel imeti funkcije, kot mu jo pripisuje prvostopno sodišče. V spornem času je bil namreč svetovalec v nadzornem svetu in po izpovedbi O. O., N. N. ni imel nikakršnih odločevalskih funkcij v banki. Tudi glede na izpovedbo M. M. ni imel N. N. nobene vloge pri prestrukturiranju kreditov družbama H d.o.o. in A d.o.o.. Odločitve na kreditnem odboru so se sprejemale z večino glasov navzočih in glede na to, da je bil predlog o refinanciranju kreditov družbe H d.o.o. sprejet soglasno, tako G. G. glas ni imel nobene teže in G. G. torej pri odločanju ni imel posebne vloge, kot je to zmotno ugotovilo prvostopno sodišče. Glede na pričanje odločevalcev v kreditnem odboru P. P. in M. M., N. N. in tudi ne kdo drug, ni imel nobenega vpliva na njihovo odločanje. Sicer pa bi glede na zaključke prvostopnega sodišča bilo potrebno zaslišati vse člane kreditnega odbora o G. G. delovanju v kreditnem odboru, jim predočiti sporno komunikacijo med A. A. in N. N., na katero sodišče opira svoje (zmotne) zaključke o koruptivnih ravnanjih „odločevalcev na banki“ in šele nato sprejeti dokazno oceno, ali je temu res tako. Pritožnica tako zaključuje, da glede na pričanje predsednika nadzornega sveta O. O., člana kreditnega odbora O. O. in M. M., ki je v skladu tudi s pričanjem G. G., ne more biti dvoma, da N. N. ni imel takšnega položaja in vpliva, ki bi lahko realno omogočal njegov kakršnikoli prispevek in vpliv pri refinanciranju kreditov. Zmotni so tako zaključki prvostopnega sodišča, da je imel G. G. v kreditnem odboru za tvegane naložbe prevladujoč glas, da je bil glavni pri odločanju o refinanciranju kreditov, zmotno pa je tudi, da je N. N. imel kakršnikoli vpliv na odločevalce oziroma odločanje v kreditnem odboru. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja tudi, da je prvostopno sodišče sicer natančno obrazložilo, zakaj je pričanje H. H. štelo kot neverodostojno skoraj v celoti, razen v delu, ko je H. H. pričal, da ni bil ogoljufan. V tem delu je namreč sodišče njegovo pričanje sprejelo in takšen zaključek prvostopnega sodišča je zmoten. Ob tem pritožnica še posebej izpostavi, da je A. A. H. H. med drugim zagotavljal, da bo denar, ki ga je H. H. položil na notarski račun za „ureditev refinanciranja kredita“, namenjen drugim (odločevalcem) in ne njemu, da za H d.o.o. dela volontersko. Iz njune komunikacije namreč izhaja, da je A. A. H. H. dne 25. 9. 2017 po Viber-u napisal, da za H d.o.o. dela volontersko, naj tega ne pozabi. Vendar navedeno ne drži, saj iz elektronskega sporočila, ki ga je H. H. posredoval B. B. 4. 7. 2018, izhaja, da je H. H. 4. 7. 2018 po elektronski pošti B. B. poslal obvestilo k izpolnitvi pogoja po notarskih listinah, v katerem je navedel, naj se znesek 130.000,00 EUR nakaže A. A. v skladu z navodili iz notarske listine. Glede na navedeno je H. H. dne 4. 7. 2018 privolil v izplačilo 130.000,00 EUR A. A., torej ni res, kot je to izpovedoval H. H. na glavni obravnavi, da je A. A. takrat delal volontersko. Po oceni pritožnice namreč ni prav nobenega dvoma, da je H. H. 25. 9. 2017 vedel, da je že plačal „storitev ureditve prestrukturiranja kredita H“, vprašanje pa je, ali je H. H., ko je odredil izplačilo, mislil, da gre 130.000,00 EUR drugim ali pa je ta denar namenjen A. A.. A. A. je H. H. že v sporočilu 18. 7. 2017 po Viber-u lažnivo napisal, da so šla sredstva naprej in s tem H. H. zavajal, da 130.000,00 EUR ni namenjenih njemu, ampak, da jih je izročil drugim. In po oceni pritožnice naj bi vseh 130.000,00 EUR prejel prav A. A.

71Neverodostojno pa naj bi bilo tudi pričanje E. E., ko je govoril o tem, da se je nanj spravila mafija v B d.d., saj je E. E. sam v pričanju prepričan tudi o preteklih podkupovanjih v banki, ko je pričal o „*** ponudbi, o posredniku ***...“. Zato je nerazumljivo, zakaj je sodišče verjelo izpovedbi E. E., da se je nanj spravila mafija in tudi na podlagi njegovega pričanja ocenilo, da gre v obravnavanem primeru prestrukturiranja kreditov za koruptivna ravnanja in ne za poskus goljufanja. Da je šlo za goljufijo pa izkazuje tudi okoliščina, da tudi v primeru, če bi E. E. položil denar na notarjev račun, ne bi prišlo do reprogramiranja obveznosti, o čemer govori tudi komunikacija po Viber-u med A. A. in N. N., ko sta se 22. 2. 2018 pogovarjala, da za A d.o.o. ne bo rešitve in da sledi stečaj. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, zakaj meni, da so bile navedbe obdolženega A. A., da ima pri urejanju refinanciranja za družbo H d.o.o. stik z G. G. in tudi sicer stik z odločevalci v B d.d., lažne. Tudi, če je imel A. A. neposredni stik s N. N., to namreč še ne pomeni, da je imel preko njega tudi stik z G. G. Tudi, če ga je dejansko N. N. „rolal“ oziroma prepričeval, da naj se refinanciranje odobri, pa ta N. N. prispevek pri odobritvi prestrukturiranja kreditov H d.o.o. ni bil v ničemer pomemben, saj je predlog za odobritev šel čez vse ustrezne faze, vsi bančniki, ki so delali na zadevi so dopolnjene predloge o refinanciranju ocenjevali kot ekonomsko smiselne, na kreditnem odboru pa je bil predlog tudi soglasno sprejet.

72V nadaljevanju pritožnica ocenjuje tudi, zakaj je po njenem mnenju razumljivo, da je H. H. pričal v korist A. A., da ni bil ogoljufan. Sklicuje se na izpovedbe R. R., od koder bi naj izhajalo, da G.G. ni imel prav nobenega vpliva, da je bil predlog za uvedbo stečaja zoper H d.o.o. najprej podan, potem pa umaknjen, pri čemer pritožnica tudi povzema dele izpovedb posameznih prič in vsebino elektronskih sporočil. Zmotni pa naj bi bili tudi zaključki prvostopnega sodišča, da bi naj okoliščine, da je G. G. vpleten v koruptivna ravnanja, izhajali tudi iz dejstva, da slednji ni izročil gesel za zasežene elektronske naprave Iphone in Ipad, saj je navedeni po oceni pritožnice, svoje ravnanje povsem zadovoljivo obrazložil. Sicer pa tudi dejstvo, da naj bi bil denar razen za A. A. namenjen še za koga drugega, ni prav z ničemer izkazano, pa tudi komunikacija med A. A. in N. N., na katero se sklicuje prvostopno sodišče, je nerelavantna. A. A. je od N. N. zgolj pridobival informacije o finančnem stanju družbe H d.o.o. in A d.o.o., za družbo H d.o.o. pa še o poteku postopkov prestrukturiranja kreditov. Sodišče se ni opredelilo do A. A. lažnivih navedb ter ni upoštevalo načina prikazovanja s strani A. A. in B. B., tako, da so številne navedbe o domnevnem delovanju v banki neobrazložene oziroma se sodišče do njih ni opredelilo. Po oceni tožilstva tako njuno delovanje in navedbe niso običajne. Pri korupcijskih ravnanjih v visokih manegerskih krogih namreč to poteka prefinjeno in sofisticirano. Tudi sicer tožilstvo meni, da je prvostopno sodišče povsem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno oprostilo obdolženega A. A. na škodo H d.o.o., ki je bilo predhodno kaznivo dejanje pranja denarja, tako da je zmotno oprostilo tudi A. A., B. B. in D. D. za kaznivo dejanje pranja denarja.

73Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal sledeče:

Čeprav pritožbeno sodišče sicer soglaša s trditvami okrožne državne tožilke v pritožbi, da nekatere od navedb, povzetih v pritožbi nakazujejo, da bi v obravnavani zadevi vendarle lahko šlo tudi za kaznivo dejanje goljufije in kaznivo dejanje pranja denarja, kot je to obdolžencem sicer očitala obtožba, pa je vendar le pri tem potrebno izpostaviti, da sodišče izreče oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje katerega je obdolžen, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. In v obravnavani zadevi je, kljub obsežnim pritožbenim trditvam, s katerim želi okrožna državna tožilka prepričati o nasprotnem, glede na tehtne razloge, navedene v izpodbijani sodbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča dvom, da sta obdolžena A. A. in B. B., posledično pa tudi D. D. storili očitana kazniva dejanja, dejansko obstaja.

74Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe (točke od 10 do 14 obrazložitve) obširno povzelo okoliščine, ki vzbujajo dvom v obtožbene očitke, da sta se obdolženi A. A. in B. B. združila zato, da bi goljufala in da sebi in E. E. pridobila protipravno premoženjsko korist, obdolženi A. A. pa že pred tem tudi H. H., torej lažno prikazovala, da je finančno prestrukturiranje oziroma odpis obveznosti odvisno od predhodne položitve denarja na B. B. račun, ker to zahtevajo odločevalci na banki, ki so „višje od Američanov“ in se skrivajo za A. A., da torej pri B d.d. posamezniki ravnajo koruptivno, saj zahtevajo plačilo nedovoljenih nagrad za svoje pozitivne odločitve pri finančnih prestrukturiranjih gospodarskih družb.

75Po prepričanju sodišča očitki tožilstva o goljufanju, ker naj bi bančni postopki prestrukturiranja družbe A d.o.o. in H d.o.o. potekali neodvisno od obdolženega A. A. niso dovolj utemeljeni in izvedeni dokazi, predvsem tudi izpisi telefonske komunikacije, najdene v zaseženem mobilnem telefonu obdolženega A. A., in povzeti tudi v poročilu v dopolnitvi kazenske ovadbe z dne 13. 5. 2019, navedenega nikakor ne potrjujejo. Navedena korespondenca namreč izkazuje razgovore obdolženega A. A. tako o H d.o.o., kot o A d.o.o., s N. N., nekdanjim članom nadzornega sveta B d.d., ki je bil v obravnavanem obdobju tudi svetovalec predsednika nadzornega sveta banke in revizijske komisije nadzornega sveta B d.d., in posnetki telefonskih pogovorov, povzetih v točkah 12 in 13 izpodbijane sodbe tako tudi po oceni pritožbenega sodišča vzbujajo vsaj resen dvom v obtožbene očitke, da je obdolženi A. A. ravnal brez kakršnekoli povezave z osebami na banki ter da so postopki na banki tekli neodvisno od obdolženca, kot je to obdolženemu A. A. očitala obtožba. Obdolženi A. A. je namreč N. N. 26. 5. 2017 posredoval elektronsko sporočilo H. H., ki se je nanašalo na pridobitev kredita družbe H d.o.o. pri banki I in v tistem času sprožen stečajni postopek zoper družbo H d.o.o. s strani B d.d., N. N. je naslednji dan obdolžencu odgovoril s posredovanjem priloge z grafom in pripisom „H“, obdolženec pa mu je odgovoril „B pa ne bi imel 4,2 mio EUR vprašaj M. M. kje mu je pamet“, kar se je nanašalo na M. M., sicer direktorja Sektorja za upravljanje problematičnih naložb pri B d.d.. Dne 5. 6. 2017 je obdolženi A. A. sporočil N. N., da bo „zadeva H jutri na nadzornem svetu banke, S. S. je rekla ...“, 23. 6. 2017 pa, da je „I odobril“, torej je N. N. sporočil, da je bil kredit za družbo H v višini 2,4 mio EUR odobren, ter da N. N. „dobi sklep pol pa B“, N. N. pa mu je odgovoril „tak zaj pa je za dopust.“ Obdolženec je nato 3. 7. 2017 sporočil N. N. tudi, da bodo 11. 7. o zadevi H odločali na kreditnem odboru in 17. 7. na nadzornem svetu B d.d., N. N. pa mu je odgovoril, da bo urejeno, kasneje pa tudi, da je že urejeno in „da ga je moral malo rolat“. Obdolženec pa je nato odgovoril, da upa, da bodo odobrili, pri čemer je izpostavil tudi „S. S. je rekla, da takšnega kejsa še ni imela in da bo tako lepo prikazala predlog, da bo ja odobreno“ (vse točka 12 izpodbijane sodbe). Vse navedeno, in ko je torej očitno, da je N. N. za ugodno odločitev v zadevi H d.o.o. moral „rolati“ pristojnega odločevalca, kot je to navedeno že v izpodbijani sodbi, pa pritožba s prikazovanjem, da je prestrukturiranje kreditov v obravnavani zadevi teklo neodvisno od obdolženega A. A., kot skuša to tudi v pritožbi prikazati okrožna državna tožilka, nikakor ne more prepričati. Nenazadnje ni videti prav nobenega razloga, zakaj bi se obdolženi A. A. toliko pogovarjal s N. N. o zadevi H d.o.o. in, zakaj bi si obdolženi A. A. in N. N. izmenjevala informacije o poteku finančnega prestrukturiranja in sploh o obeh družbah in o okoliščinah odločanja v B d.d., in zakaj bi se morala obdolženi in N. N. pogovarjati o tem, na kak način bo S. S. predstavila predlog, da bo odobren. Ob navedenem, in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo že prvostopno sodišče, ko je v razlogih izpodbijane sodbe povzet tudi pogovor, ko je obdolženi A. A. N. N. sporočil, da je zvečer kreditni odbor odločil oziroma odobril in da gre sedaj zadeva na NS, torej na nadzorni svet B d.d., nakar mu je N. N. odgovoril, da ve, saj mu je to sporočil G. G., torej G. G., pa je vendarle mogoče zaključiti, da je obdolženi A. A. imel določene povezave s predstavniki in odločevalci pri B d.d., kar vsekakor vzbuja dvom v zatrjevanje tožilstva, da so bančni postopki tekli povsem neodvisno od obdolženih A. A. in B. B. In okoliščine, da je kot priča zaslišan P. P., sicer član kreditnega odbora – zadolžen za tvegane naložbe, izpovedal, da N. N. sploh ne pozna, O. O. pa je pričal, da N. N. ni imel pooblastil v banki, kar v pritožbi izpostavlja državna tožilka, dvoma ne odpravljajo. Prav tako dvoma ne odpravljajo nadaljnje pritožbene trditve v smeri, da je bil predlog za refinanciranje kreditov družbi H d.o.o. sprejet soglasno, da G. G. glas ni imel posebne teže in ostalo, kar v pritožbi izpostavlja državna tožilka, ob tehtnih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo prvostopno sodišče, tudi ob izpostavljeni korespondenci med obdolžencem in N. N. ter Š. Š., ki je med drugim povedal tudi, da je vsebinski dopis glede družbe H d.o.o. pošiljal v angleščini prav G. G., kar v odgovoru na pritožbo državne tožilke izpostavlja tudi zagovornik obdolženega B. B., dvoma v očitke tožilstva ne odpravlja.

76Pa tudi okoliščina, da v nobenem od prestreženih pogovorov A. A. ne govori o tem, da bi bil denar namenjen za kogarkoli drugega in da bi bilo tudi sicer nelogično, da si je A. A. zadržal več kot polovico zneska, nakazanega na notarski račun, v kolikor bi dejansko šlo za denar, ki je bil namenjen še drugim osebam – osebam na banki, zaslužnim za ugodno rešitev, kar po oceni državne tožilke daje podlago za sklepanje, da je bil ves denar namenjen prav obdolžencu, prav tako ne daje zadostne podlage za sprejem zaključka o obdolženčevi krivdi za dejanja, kot mu je to očitala obtožba in za kar se zavzema okrožna državna tožilka v pritožbi. Kot že izpostavljeno, namreč sodišče izreče obsodilno sodbo le, če o krivdi obdolženca ne obstaja dvom. V obravnavani zadevi pa je, kot je obrazloženo, iz razlogov obširno navedenih tudi že v izpodbijani sodbi, dvom o krivdi obdolženca glede na opis očitka vseh kaznivih dejanj vsekakor obstajal. Nenazadnje pa je bil G. G., ki ga je omenjal N. N. in je bil v obravnavanem času član uprave banke, vodja oddelka za upravljanje tveganj in podpredsednik uprave ter član kreditnega odbora tveganih naložb tisti, za katerega je H. H. trdil, da je oseba, ki stoji za vsemi težavami, ki pestijo družbo. H. H. je tako 25. 5. 2017 tudi vprašal obdolženega A. A., če bi se „dalo zrihtati umik prek G G.“, torej očitno G. G., s čemer je imel H. H. v mislih umik predloga za uvedbo stečaja zoper družbo G d.o.o., ki ga je podala B d.d.. Priča R. R. pa je med drugim izpovedala, da je 3. 5. 2017 preko sodelavke S. S. prejela elektronsko sporočilo G. G., da naj pripravijo nov predlog izterjave za naslednjo sejo kreditnega odbora, kar je rezultiralo v preložitev stečajnega naroka v zvezi s postopkom zoper H d.o.o. Če je navedeno zgolj naključje, pa vendarle ob vseh ostalih razlogih, navedenih v točki 13 izpodbijane sodbe vzbuja določen dvom v navedbe tožilstva v smeri, da sta obdolženca ravnala povsem na lastno pest, brez kakršnekoli povezave na banki. Pa tudi v izpodbijani sodbi izpostavljena okoliščina, da je oškodovanec E. E. ves čas postopka navajal, da ga obdolženi A. A. in B. B. nista goljufala, temveč se je nanj spravila mafija, ki jo prestavljajo bančniki B d.d. in da je tudi H. H. zatrjeval, da ga A. A. ni ogoljufal ne potrjuje pritožbenih navedb okrožne državne tožilke. In čeprav državna tožilka meni, da mnenje E. E. o vlogi B d.d. pri prestrukturiranju kreditov družbe A d.o.o. ni pomembna, in da tudi mnenje H. H., da ga A. A. ni ogoljufal, ni relevantno, pa navedeno, ob vsem že povedanem, vendarle ni brez teže in nikakor ne podpira obtožbenih očitkov. Po vsem navedenem, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v zaključke prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zoper oprostilni del izpodbijane sodbe zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi oškodovanega E. E.

77Oškodovani E. E. se uvodoma pritožuje zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, pravice do izbire zagovornika ter zaradi netransparentnega, nepoštenega in pristranskega sodnega postopka. Iz vsebine njegove nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da je od 5. 12. 2022 v osebnem stečaju in da sodišču prve stopnje v bistvu očita, da oprostilne sodbe ni vročilo njegovemu stečajnemu upravitelju. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi.

78Namen postopka osebnega stečaja je v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih (prvi odstavek 382. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP), pri čemer je stečajni upravitelj tisti, ki je upravičen in pooblaščen voditi posle stečajnega dolžnika ter ga zastopati pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Skrb stečajnega upravitelja je tako v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase. Navedeno pomeni, da je od odgovora na vprašanje, ali je predmet konkretne zadeve premoženje, ki spada v stečajno maso, odvisno, ali lahko stečajni dolžnik (torej oškodovanec) pravna dejanja v postopku opravlja samostojno.⁸

79Pregled opisa dejanja (točka 1 izreka oprostilne sodbe) pa pokaže, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi oškodovanec kot stečajni dolžnik potreboval zastopanje stečajnega upravitelja. Obdolženima A. A. in B. B. je namreč državna tožilka očitala, da sta na škodo E. E. poskusila storiti kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1. Iz opisa dejanja tako izhaja, da sta obdolženca poskušala obdolženemu A. A. pridobiti veliko premoženjsko korist v višini 170.000,00 EUR in oškodovancu povzročiti škodo v takšni višini, kar pa jima ni uspelo, saj oškodovani E. E. denarja ni nakazal. Ker je dejanje ostalo pri poskusu, pritožniku ni nastala škoda, zaradi česar obravnavani kazenski postopek z ničemer ne vpliva na obseg stečajne mase v postopku osebnega stečaja oškodovanca. Posledično je na mestu zaključek, da oškodovanec v predmetnem kazenskem postopku pravna dejanja opravlja samostojno oziroma preko pooblaščenca. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je izpodbijano sodbo vročilo oškodovancu preko pooblaščenca, ne pa njegovemu stečajnemu upravitelju.

80Pritožnik se nadalje ne strinja z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Po njegovem mnenju bi bila obdolžencem na podlagi zaslišanja predlaganih prič zanesljivo izrečena obsodilna sodba. Takšna posplošena trditev pa pritožbenega sodišča ne prepriča. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Tako je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo, in le če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu ter obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj je zavrnilo predloge pooblaščenca oškodovanega E. E. za zaslišanje prič 1, O. O., 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12 in 13. Pri tem je upoštevalo vsebino obrazložitve dokaznega predloga in že izvedenih dokazov ter pravilno zaključilo, da izvedba nobenega izmed predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati na presojo utemeljenosti zatrjevanega kaznivega dejanja. Glede prič M. M., S. S. in H. H. pa je pravilno pojasnilo, da so bile na glavni obravnavi že zaslišane. Ker oškodovanec v pritožbi obravnavanega izpodbojnega razloga z ničemer konkretno ne obrazloži, ga je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju že navedenih razlogov ter ostalih razlogov sodišča prve stopnje, zavrnilo kot neutemeljenega.

81Oškodovanec še zatrjuje, da mu je bil onemogočen vpogled v sodni spis, pri tem pa ne navede, katero kršitev na tem mestu uveljavlja, niti ne pojasni, kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec kot direktor A d.o.o. za zastopanje v tem kazenskem postopku pooblastil odvetnika F (priloga C11), ki je v spis vpogledal že v fazi preiskave (8. 3. 2019 - list. št. 3484). Sodišče prve stopnje je nato po vloženi obtožnici oškodovancu sicer res odreklo pravico do vpogleda v spis (list. št. 7273 in 7578), vendar je slednje pravilno utemeljilo s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 59. člena ZKP, v skladu s katero se sme oškodovancu pravica pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete odreči, dokler ni zaslišan kot priča. Kot izhaja iz podatkov spisa je nato oškodovanec skupaj z odvetnikom F (list. št. 8492) vpogledal v spis in zaprosil za kopije posameznih listin šele 5. 9. 2022, kar je več kot tri mesece po njegovem zaslišanju (oškodovanec je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 23. 5. 2022). Glede na vse navedeno pritožnik ne more uspeti s posplošeno navedbo, da mu je bil onemogočen vpogled v spis.

Končno

82Pregled predmetne, dokaj obsežne kazenske zadeve, je tako pokazal, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbah uveljavljenih kršitev Kazenskega zakonika in bistvenih kršitev določb ZKP, pa tudi ne kršitev iz 383. člena ZKP, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke, zagovornikov in obdolžene C. C., razen v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo obdolžene C. C. in Č. Č., kot sicer to izhaja iz izreka te sodbe, zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pri tem odgovorilo na pritožbene navedbe, v kolikor se do posameznih navedb ni izrecno opredelilo, pa se, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge s katerimi je že odgovorilo ostalim pritožnikom in na razloge prvostopnega sodišča, ki je svoje zaključke prepričljivo obrazložilo.

83Ker pritožba zagovornika obdolženega A. A. ni bila uspešna, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter upoštevaje tarifne številke 7113, 7119 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

84Ker je bilo s to sodbo odločeno deloma v korist obdolženih C. C. in Č. Č., sodna taksa za njiju ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

85Stroški pritožbenega postopka za oprostilni del sodbe (potrebni izdatki obdolženih B. B. in D. D. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov za odgovor na pritožbo) na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP bremenijo proračun. Potrebne izdatke za vloženo pritožbo plača oškodovani E. E. sam (prvi odstavek 97. člena ZKP).

¹ Helena Devetak v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 2. knjiga, str. 1027 in 1028.
² Glej tudi sodbo VSRS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023, točka 34.
³ Tako sodba VSRS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014, točki 83 in 84.
⁴ Sodba VSRS I Ips 34177/2012-877 z dne 12. 7. 2016.
⁵ Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 792.
⁶ Tako sodba VSRS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014, točki 83 in 84.
⁷ Tako sodba VSRS I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, točka 11.
⁸ Tako sklep VSRS III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016.